VSL sodba I Cp 2243/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (druga in tretja alineja II. točke izreka ter III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je po dovolitvi spremembe tožbe najprej razveljavilo izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211064/2012 z dne 2. 1. 2013 in ustavilo postopek za plačilo 15.221,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje. Nato je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3.684,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012 dalje. Zahtevek za plačilo preostalih 13.578,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje in za zakonske zamudne obresti od petih zneskov po 3.452,69 EUR za čas do 26. 12. 2012 pa je zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki še 1.255,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnik navaja, da je izpodbijana sodba arbitrarna in neustavna, njeni razlogi pa so pomanjkljivi in nejasni. Sodišču očita, da v sodbi ni obrazložilo, zakaj mu je prisodilo le minimalni avtorski honorar. Tega bi po tarifi iz Pravilnika 1998 lahko upoštevalo le, če iz dokumentacije ne bi bilo mogoče določiti prihodkov, česar pa nobena od strank ni zatrjevala. Do trditve, da so vsi kabelski operaterji več kot deset let plačevali po tarifi, dogovorjeni v Memorandumu in licenčnih pogodbah, se ni opredelilo. Sodbo je oprlo na Pravilnik 1998, čeprav je bil razveljavljen že s sklenitvijo Memoranduma, ki predstavlja tarifni sporazum, kasneje pa še z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005. Ob tem je prezrlo avtonomno voljo strank sporazuma. Napačno je odločilo, da Memorandum ni tarifni sporazum, ker ni bil objavljen v Uradnem listu. Brez dvoma gre za skupni sporazum. Do pojma primerna tarifa se sodišče ni opredelilo. Pogodbeno dogovorjene tarife imajo prednost pred enostransko določenimi. Sicer pa je v primeru nejasnih določb treba odločiti v korist avtorja. Tarifa, ki jo je uporabilo sodišče, je še posebej v korist toženki, ker je njeno poslovanje obsežno. Med strankama je že potekal spor glede plačila avtorskega honorarja za obdobje od maja do oktobra 2010, v katerem je tožnik uspel.

4Toženka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da sme tožnik upravljati tudi pravice avtorjev glasbe v primerih, ko se glasba, ki ni ustvarjena posebej za AVD, priobči v okviru avdiovizualnih del. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da Tarifa 1998 ni vsebovala vse glasbe v AVD. Sodišče bi moralo od veljavne tarife odšteti tisti delež, ki odpade na glasbo v AVD, saj je Tarifa 1998 po višini primerna le pod predpostavko, da zajema vso glasbo v AVD. Toženka je v zvezi s tem predlagala dokaz z izvedencem, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Res se za veljavne tarife domneva njihova primernost, ko pa gre za bistveno odstopanje določene tarife od tarif v drugih državah EU, pa je sodišče dolžno tarifo presoditi tudi z vidika njene primernosti. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. V odgovorih obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam in vztrajata pri svojih pritožbenih stališčih.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo zadostne in razumljive razloge. Glede odločilnih dejstev v obrazložitvi sodbe ni nobenega protislovja ali nejasnosti, ki bi lahko onemogočila pritožbeni preizkus. Sodba torej ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov. Ustrezno je pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem, zato pravica pravdnih strank do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Dejansko stanje je bilo kljub temu pravilno in celovito ugotovljeno, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

O tožnikovi pritožbi:

8Toženka, ki ni imela tožnikovega dovoljenja za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz tožnikovega repertoarja, je zaščitena glasbena dela uporabljala nezakonito. Tožniku zato po drugem odstavku 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)(1) dolguje odškodnino v obsegu, ki ustreza običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju običajnega honorarja pravilno oprlo na tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998).(2) Ta je po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B(3) pridobila naravo skupnega sporazuma, na katerega je sodišče po sedmem odstavku 157. člena ZASP vezano.

9Tožnik torej neutemeljeno vztraja pri uporabi Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji, ki sta ga tožnik in Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega članica je tudi toženka, sklenila leta 1999. Prav tako neutemeljeno je sklicevanje na licenčne pogodbe, ki so bile sklenjene na tej podlagi. Memorandum je namreč prenehal veljati že pred časom, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Poleg tega ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma, ker ni bil objavljen v Uradnem listu (peti in šesti odstavek 157. člena ZASP). Objavo tarif kolektivnih organizacij oziroma skupnih sporazumov je predpisal ZASP-B v letu 2004 in ne ZASP-D,(4) kot trdi pritožba. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da navedena zakonska zahteva za Memorandum ne velja, ker je bil sklenjen prej. Tožnik bi moral poskrbeti za objavo, da bi Memorandum lahko veljal kot skupni sporazum. Neutemeljeno je tudi tožnikovo stališče, ki Memorandum enači s splošno tarifo, saj bi jo po drugem odstavku 153. člena ZASP(5) moral odobriti Urad RS za intelektualno lastnino. Prav tako ne gre za posebno tarifo iz tretjega odstavka 153. člena istega zakona, saj so kolektivne organizacije z združenji uporabnikov na ta način lahko določile le nižjo tarifo od splošne, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.(6) Pravilnik 1998 namreč vsebuje nižjo tarifo, kot je določena v Memorandumu in licenčnih pogodbah. Končno je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo tega sodišča II Cp 2157/2015, saj je bilo predmet spora v navedeni zadevi plačilo za drugo časovno obdobje, ko je Memorandum še veljal.

10Sodišče prve stopnje je višino plačila, do katerega je upravičen tožnik, pravilno izračunalo na podlagi 7. točke drugega odstavka II. poglavja tarife za javno priobčitev glasbenih del iz Pravilnika 1998, po katerem minimalni avtorski honorar znaša 42,00 SIT oziroma 0,175 EUR po naročniku mesečno. Gre za tarifo, ki jo je določil sam tožnik. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo plačilo določiti glede na toženkine prihodke, ki se nanašajo na kabelsko retransmisijo. Res je plačilo minimalnega avtorskega honorarja v tarifi predvideno le za primere, ko iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov zavezanca, vendar je sodišče prve stopnje iz vsebinsko enakih razlogov, kot so navedeni v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, upravičeno podvomilo o ustavnosti takšne ureditve, saj v tarifi ni konkretizirano, kolikšen honorar dolguje zavezanec, kadar so podlaga za izračun honorarja njegovi prihodki. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo predlagano dokazovanje z izvedencem. Končno tarifa v tretjem odstavku II. poglavja izrecno določa, da se navedeni kriteriji upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med S.-om in uporabnikom še niso pogodbeno urejena. Potemtakem je tožnik upravičen le do plačila minimalnega avtorskega honorarja. Ker je ta določen po naročniku, pa je odveč tudi pritožbeni pomislek o tem, da takšna odločitev favorizira večje kabelske operaterje.

O toženkini pritožbi:

11Toženka neutemeljeno oporeka tožnikovi aktivni legitimaciji. Tožnikov repertoar po 2. f) členu Pravilnika 1998 sestavlja tudi glasba iz avdiovizualnih del. Dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del je v času, ki ga zajema tožbeni zahtevek, res imel Zavod AIPA, vendar se to dovoljenje nanaša na kolektivno upravljanje pravic za soavtorje avdiovizualnih del (med drugim skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu). Za kolektivno upravljanje pravic avtorjev glasbe v ostalih primerih, ko se glasba, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno delo, priobči v okviru takega dela, pa je upravičen tožnik na podlagi dovoljenja prej navedenega urada z dne 12. 3. 1998. Bistveno je, da toženka ni trdila in dokazala, da ne retransmisira glasbe, ki ni bila ustvarjena za uporabo v avdiovizualnih delih. Potemtakem se toženka plačilu minimalnega avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki pripada tožniku, ne more izogniti.

12Iz istega razloga niso utemeljeni niti toženkini pomisleki glede višine minimalnega avtorskega honorarja, češ da ta zajema vso glasbo, tudi tisto, ki jo zdaj ščiti Zavod AIPA. Dokazovanje z izvedencem zato ni bilo potrebno. Prav tako neutemeljeni pa so tudi toženkini pomisleki glede primernosti tarife. Po drugem odstavku 156. člena ZASP se do drugačne pravnomočne odločbe Sveta za avtorsko pravo šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. V obravnavani zadevi takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana. Poleg tega je sodišče po sedmem odstavku 157. člena ZASP vezano na veljavni skupni sporazum – v tem primeru torej na tarifo iz Pravilnika 1998, zato njene primernosti sodišče ne sme presojati. Toženka po navedenem znižanja zneska, katerega plačilo ji nalaga izpodbijana sodba, ne more doseči.

Sklepno:

13Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Obe pritožbi je zato kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Na ostale pritožbene trditve ni odgovarjalo, ker za odločitev o pritožbi, upoštevaje že navedene razloge, niso bile relevantne.

14Ker sta pravdni stranki s svojima pritožbama propadli, njuna odgovora na pritožbo nasprotne stranke pa tudi nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah, do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 21/1995 do 56/2015.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 29/1998.

Op. št. (3): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/2004).

Op. št. (4): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 139/2006).

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 21/1995.

Op. št. (6): Miha Trampuž, Branko Oman, Andrej Zupančič: ZASP s komentarjem, GV, Ljubljana 1997, stran 359.