VSL Sklep II Cp 2566/2017

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice kot kolektivne organizacije za varstvo malih avtorskih pravic in toženi stranki naložilo plačilo 60.025,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 82.877,79 EUR z obrestmi je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper njen zavrnilni del, tožena stranka pa zoper njen ugodilni del in posledično tudi zoper odločitev o stroških. Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev procesnih pravil, toženka pa vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožnica v pritožbi kot bistveno navaja, da je sporna podlaga za odmero avtorskega nadomestila. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer Pravilnik 1998 oziroma pogodbo, ki med pravnima strankama v spornem obdobju ni bila sklenjena, napačno se tudi sklicuje na dosedanjo sodno prakso. Sodišče je prezrlo sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 325/2016 z 18. 5. 2017, iz katere izhaja, da velja Tarifa iz Pravilnika 1998, ki jo je Ustavno sodišče z odločbo U-I-165/03 delno razveljavilo, in sicer v delu, ki velja za uporabnike, ki radiodifuzno oddajajo avtorska dela. Zaradi tega je na tem področju, ki zajema tudi obravnavani spor, prišlo do pravne praznine ter je treba uporabiti Tarifo 2007, ki jo je tožeča stranka objavila skladno z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo višino prihodkov od radijskega programa v letih 2008 in 2009, a je zaradi uporabe napačne pravne podlage napačno odmerilo višino avtorskega nadomestila. Med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni bilo veljavno sklenjene pogodbe, zato dogovor, da naj bi toženka plačevala tožnici 3,85 % od ustvarjenih prihodkov ni obstajal. Sodišče se sklicuje na neobstoječo pogodbo in jo uporabi kot podlago za določitev običajnega nadomestila, te odločitve pa ne obrazloži. Glede na pravno naziranje Vrhovnega sodišča lahko velja zgolj Tarifa 2007, za katero sodišče prve stopnje zmotno meni, da je ni moč uporabiti.

4Toženka v zvezi s spornostjo višine nadomestila opozarja, da mora sodišče spoštovati vse mednarodne ratificirane pogodbe in upoštevati prakso sodišča EU. Poudarja, da znaša povprečno nadomestilo v sosednjih državah 3,33 % dohodka, če ne upoštevamo Avstrije, ki ima bistveno večji BDP, pa znaša povprečna tarifa 2,57 % prihodkov iz radijske dejavnosti. Izrecno navaja, da je upoštevaje določilo 157. člena ZASP neupravičeno obogatena zgolj do 2,57 % njenih prihodkov iz radijske dejavnosti, česar tožnica ni prerekala, temveč je vseskozi trdila, da je Tarifa 2007 zakonito sprejeta. Med strankama ni sporno, da je toženka uporabljala do 70 % avtorsko zaščitenih del, višina celotnih prihodkov, ki jih je imela, izhaja iz AJPES, in je potrjena s strani sodnega izvedenca. Tožnica ni zatrjevala neke posebne zahtevnosti pri uveljavljanju pravic, kar pomeni, da je edini razlikovalni faktor primerljivost tarife (oziroma neupravičene obogatitve) s tujimi organizacijami. Glede na neprerekane trditve bi moralo naslovno sodišče odločiti, da je ta višina edino pravilno merilo za odločitev o neupravičeni obogatitvi. Opisuje namen posameznih sprememb ZASP ter poudarja, da je bila zakonodaja glede določanja avtorskega nadomestila pomanjkljiva. Poudarja, da Tarifa 2007 ne more imeti učinka skupnega sporazuma, saj ni bila sprejeta po vnaprej predvidenem postopku, tudi sicer pa je znatno previsoka (kar 7 % nadomestila od prihodkov, primerjalno pa zgolj 2,57 %). Ta tarifa tudi ni skladna z odločbama C 395/87 in C-52/07. Celovito povzema odločbo VS RS II Ips 160/2011, na podlagi katere zaključuje, da Tarifa 2007, po kateri tožnica uveljavlja plačilo nadomestila, zagotovo ni veljavna in je očitno previsoka, zaradi česar je ni mogoče upoštevati. Izpostavlja, da iz sodne poravnave, sklenjene med tožnikom in RTV, izhaja, da je javni zavod za leto 2014 plačal zgolj 1,37 % nadomestila, kar pomeni, da je takšna tudi obveznost toženke. Poudarja, da tožnica ni upravičena do plačila civilne kazni, saj je v letih 2008 in 2009 v celoti poravnala svoje obveznosti.

5Pravdni stranki na pritožbi medsebojno nista odgovorili.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožnica zahteva od toženke plačilo avtorskega nadomestila za leti 2008 in 2009 (za uporabo pravic z radiodifuznim oddajanjem avtorske glasbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni bilo sklenjene pogodbe, s katero bi tožnica toženki dovolila izkoriščanje avtorskih pravic. Gre za pravice do radiodifuznega oddajanja glasbenih del, ki jih ZASP ureja v 30. členu. Toženka je za uporabo avtorskih pravic dolžna plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ), po katerih lahko imetnik pravice od tistega, ki uporablja pravico v svojo korist, zahteva nadomestilo koristi, ki jo je imel od uporabe.

8V pritožbenem postopku je sporna odmera višine (metoda določitve) nadomestila za uporabo avtorskega dela. Pri njej je tožnica izhajala iz Tarife za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov iz leta 2007 - Tarifa 2007. Toženka je temu nasprotovala in trdila, da je nadomestilo že plačala (za leto 2008 v znesku 7.814 EUR, za leto 2009 v znesku 2.604 EUR), v skladu z določbami ZASP in Tarife Pravilnika 98, pri čemer je opozarjala, da pogodba iz leta 2002 med strankama ni več zavezujoča, da pa je treba za določitev višine honorarja upoštevati tudi primerljive tarife tujih kolektivnih organizacij, ter poudarila, da je svojo obveznost v celoti poplačala. Sodišče prve stopnje je odklonilo uporabo Tarife 2007 in višino terjatve oziroma primerno višino avtorskega honorarja v luči 81. člena ZASP ugotovilo na podlagi določil zadnje skupne pogodbe, ki je veljala med strankama (iz leta 2002), kot zadnje sodišču znane običajne višine tarife. Tožnici je priznalo nadomestilo v višini 3,85 % prihodkov, ki jih je toženka ustvarila iz radijske dejavnosti (ni več sporno, da so za leto 2008 ti znašali 593.555 EUR, za leto 2009 pa 833.196 EUR), brez DDV, z nateklimi zamudnimi obrestmi.

9Po izdaji izpodbijane sodbe je bila v podobnem primeru izdana odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2016 z 18. 5. 2017, ki je v bistvenem zavzela stališče, da lahko Tarifa 2007 predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. Pritožbeno sodišče na to odločitev ni vezano, saj gre le za eno odločbo Vrhovnega sodišča RS, ki ne predstavlja enotne in ustaljene sodne prakse¹ in s katero ne more v celoti soglašati.

10V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife.

11Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da Tarifa 2007, ki jo je tožeča stranka sprejela enostransko, brez sodelovanja reprezentativnega združenja uporabnikov avtorskih del, ni pridobila narave skupnega sporazuma². Drugačno pritožbeno stališče tožeče stranke ni utemeljeno.

12Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa Pravilnika 98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma.³ Za odločitev v tej zadevi je ključno, ali Tarifa - 98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Višje sodišče ne deli mnenja VS RS v odločbi z dne 18. 5. 2017, da je zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-195/03 prišlo do pravne praznine, ki se zato lahko zapolni s Tarifo 2007, upoštevajoč kriterije iz 156. člena ZASP. Pritrjuje namreč stališču, da Tarifa 98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.⁴

13Tarifa 98 je bila sprejeta na podlagi 153. člena tedaj veljavnega ZASP, ki je kolektivno organizacijo pooblaščal za sprejem tarife za uporabo avtorskih del, njeno veljavnost pa je pogojeval z odobritvijo pristojnega državnega organa. Sprejela jo je torej tožeča stranka, ki je tedaj že imela dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del. Višina nadomestila za priobčitev glasbenih del s pomočjo radijskih signalov javnosti iz repertoarja tožeče stranke kot kolektivne organizacije avtorjev (pravica radiodifuznega oddajanja) je določena v II. poglavju Tarife z naslovom Javno oddajanje. Določba ima tri odstavke. V prvem so določeni kriteriji za določitev višine honorarja za primer sklenitve sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabnikom. Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/03 s 15. 12. 2005 razveljavljena, ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da so v njej predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja presplošna. Drugi odstavek določa tarifo za primer, ko razmerja med kolektivno organizacijo in uporabnikom niso pogodbena urejena.⁵ Določa znesek nadomestila za komercialne radijske postaje na poslušalca in obdobje plačila. Tretji odstavek⁶ sicer določa, da se kriteriji iz drugega odstavka uporabljajo tudi za primer, če razmerja še niso pogodbeno urejena, vendar ni tehtnega razloga, da ne bi veljalo enako za vse primere, ko pogodba ni sklenjena, torej tudi za primere, ko je bila v določenem obdobju sklenjena pogodba, pa je kasneje prenehala veljati. Z razveljavitvijo prvega odstavka II. poglavja Tarife 98 torej tarifa ni postala bistveno okrnjena.

14Ob uveljavitvi Tarife-98 in vse do uveljavitve ZASP-B je bila določitev njene vsebine v rokah tožeče stranke kot kolektivne organizacije. Če je ta ugotovila, da sprejeta tarifa ne zagotavlja ustreznega plačila za uporabo avtorskih pravic (v smislu 81. člena ZASP), je imela možnost doseči spremembo tarife. Tudi ob prenehanju veljavnosti pogodbe je ZASP predvideval način za spremembo veljavne tarife za uporabo avtorskih del. Postopek spremembe tarife je bil sicer drugačen kot ob uveljavitvi Tarife 98, vendar je bil določen. ZASP-B je predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov (156. člen ZASP). ZASP-C in ZASP-D pa sta dopolnila mehanizme za določitev in spremembo skupnega sporazuma. Z ZASP-D sta bila tako dorečena postopek za sprejem primerne tarife in postopek za presojo njene zakonitosti in primernosti. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je ZASP (z uveljavitvijo ZASP-C) določil, da se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena). Določil je tudi, da so sodišča na veljavni skupni sporazum vezana (sedmi odstavek 157. člena).

15Zakonodajalec je uredil tudi prehodno obdobje do sprejema skupnega sporazuma po postopku, predvidenem z novo zakonsko ureditvijo. Že zgoraj je bilo navedeno, da se v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZASP-B tarife, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Zakon je uredil tudi način določitve tarife v položajih, ko tarifa ob prehodu na nov način določitve tarife (tj. ob uveljavitvi ZASP-B) še ni bila določena. Po četrtem odstavku 157. člena, sprejetem z ZASP-B, lahko do podpisa sporazuma kolektivne organizacije zahtevajo nadomestila, ki jih določijo same, ob upoštevanju zakonskih kriterijev⁷. Tako možnost je ohranil tudi ZASP-C.⁸

16Iz opisane zakonske ureditve izhaja, (1) da se tarife določijo v skupnih sporazumih, sklenjenih med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, (2) da v primeru nesklenitve sporazuma vsaka od strani lahko zahteva, da tarifo določi Svet za avtorsko pravo, (3) da lahko vsaka od strani po enakem postopku zahteva tudi spremembo tarife, (4) da se v sodnih postopkih uporabi tarifa, določena s skupnim sporazumom, (5) da je enostranski sprejem tarife s strani kolektivne organizacije dovoljen le v primeru, ko skupni sporazum za neko vrsto uporabe avtorskega dela ne določa tarife, in (6) da je le v primeru, ko kolektivna organizacija ne sprejme enostranske tarife, sprejemljivo, da sodišča v posameznih sodnih postopkih presojajo (ugotavljajo) višino primernega nadomestila.

17Na pravilnost navedenih zaključkov ne vpliva dejstvo, da je ZASP šele z uveljavitvijo ZASP-D določil kriterije za določitev primernega nadomestila in da se ti kriteriji lahko razlikujejo od tistih, ob upoštevanju katerih je bila določena Tarifa 98. Zakonodajalec je imel tehtne razloge za odločitev, da določitve primernega nadomestila ne prepušča odločitvi v sporu med kolektivno organizacijo in posameznim uporabnikom. Ti razlogi se v veliki meri prekrivajo z razlogi za določitev kolektivnega varovanja malih avtorskih pravic. Smisel kolektivnega upravljanja je v zagotovitvi enakega dostopa do varovanih del in hkrati zagotovitvi (enakega) primernega nadomestila v pogojih masovnega izkoriščanja varovanih del. Sklepanje posamičnih pogodb, enako pa velja tudi za določanje primernega nadomestila v posamičnih primerih v sodnih postopkih, se pokaže kot neučinkovito tako z vidika avtorjev kot z vidika uporabnikov. V tem je tudi smisel zakonske določbe, da so sodišča vezana na tarifo, določeno v skupnem sporazumu. Določanje tarife v posameznih sodnih postopkih bi podražilo in podaljšalo postopke, hkrati pa skorajda ni mogoče zagotoviti enakega izida v podobnih zadevah (ali pa le na dolgi rok). Na drugi strani imata pravdni stranki možnost, da zahtevata spremembo tarife pri pristojnem organu (Svetu za avtorsko pravo). Ta možnost se ponuja prav za primer, ko veljavna tarifa ne predstavlja več primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

18Navedeno utemeljuje sklep, da ima Tarifa 98 v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine (primernega) nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma in da je stališče izpodbijane sodbe, da Tarifa Pravilnika 1998 ni uporabljiva, zmotno.

19Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek presodi skladno s prej navedenim materialnopravnim stališčem. V okviru materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP) bo moralo stranki pozvati, da navedeta število poslušalcev radijske postaje ter to upoštevati pri odločanju o višini tožbenega zahtevka - izračunu nadomestila avtorskega honorarja ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 98. Iz dejanskih ugotovitev v sodbi in iz spisa namreč ti podatki niso razvidni, ker so sodišče prve stopnje, kot tudi pravdni stranki, materialnopravno zmotno izhajali iz drugačne pravne podlage.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Na VS RS je bilo dopuščenih več revizij v smeri materialnopravne pravilnosti pravnomočnih odločitev glede določitve višine avtorskega honorarja (II DoR 138/2017, II DoR 132/2017, II DoR 122/2017 idr.)
² Ker akt, ki ga je tožeča stranka sprejela, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Tako tudi VS RS v zadevi II Ips 160/2011 in omenjeni zadevi II Ips 325/2011 .
³ Prim. sodbo VS RS II Ips 160/2011 in številne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki sledijo temu stališču.
⁴ Primerjaj odločbe VSL izdane II Cp 2953/2016 s 23. 8. 2017, II Cp 3380/2016 s 26. 7. 2017, I Cp 949/2017 s 19. 10. 2017 ter (primerljivo) II Cp 177/2017 s 28. 6. 2017.
⁵ Relevantni del drugega odstavka se glasi: "Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa ... in sicer: .. 2. komercialne radijske postaje - 12,60 SIT za vsakega poslušalca. Minimalni avtorski honorar znaša 189.000 SIT. Avtorski honorar se plača mesečno."
⁶ Ki se glasi: "Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med SAZAS-om in uporabnikom še niso pogodbeno urejena."
⁷ Ker je ZASP-B veljavnim tarifam dal naravo skupnega sporazuma, določba ne daje splošnega pooblastila kolektivnim organizacijam za enostransko sprejetje tarife, ampak je to pooblastilo omejeno na situacije, ko tarifa še ni določena oziroma (z drugimi besedami) ko skupnega sporazuma še ni. Za presojo primernosti tarif, ki so z uveljavitvijo ZASP-B dobile naravo skupnega sporazuma, je zakonodajalec (z ZASP-D) namreč predvidel drug postopek (pred pristojnim organom).
⁸ Po vsebini dopolnjena določba četrtega odstavka 157. člena se je glasila: "Če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije."