VSL Sklep I Cp 949/2017

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 3.872,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2015 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.086,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe stranki.

3Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Najprej navaja, da sodišče ni pristojno odločati o višini tarife, ampak je to v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo po določbah ZASP. Sodišče je bilo na to opozorjeno, sodba pa o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Poleg tega sodišče tožeče stranke ni slišalo(?), kar predstavlja kršitev pravice do izjave, s tem pa tudi 23. člena Ustave. Materialnopravno zmotno je sodišče prve stopnje odklonilo uporabo Tarife 2007 in se pri tem še napačno sklicevalo na ZASP-B. Sodišče je ugotovilo, da Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, ni pa obrazložilo, kakšen naj bi ta bil. Ugotovitev sodišča, da naj bi bil Pravilnik 2006 objavljen kot podzakonski akt, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj tožeča stranka nima javnih pooblastil. Tarifa 2007 je bila sprejeta skladno z napotitvijo Ustavnega sodišča (U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005) in določbo člena 157/4 novele ZASP-B in kot taka nadomešča razveljavljeno tarifo. Glede višine se ne razlikuje od pogodbe, ki je bila med strankama sklenjena za določen čas in je prenehala veljati. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo (23. točka), da je v trenutku uveljavitve ZASP-B imel s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča razveljavljeni del tarife naravo skupnega sporazuma o tarifi. V pristojnost Sveta za avtorsko pravo je poseglo tudi Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 160/2011, enako velja za sodno prasko, ki se nanjo opira. Sodišče je vezano na ustavo in zakon in ne more zapolnjevati vrzeli v avtonomnem pravu. Sklicevanje na v sodni praksi utečeno pravno stališče ne zadošča za obrazloženost sodbe, sodišče bi se moralo opredeliti do ugovorov tožeče stranke oziroma bi bilo dolžno odstopiti od napačne sodne prakse. Če je sodišče ugotovilo, da ima Pravilnik 1998 status skupnega sporazuma, bi ga moralo uporabiti, ne pa določiti tarife po zadnji veljavni pogodbi v odstotku 3,85. Določba 81. člena ZASP se uporabi šele, če avtorski honorar ali plačilo ni bilo določeno. Glede podrednega izračuna, ki temelji na nerazveljavljenem drugem odstavku Pravilnika 1998 tožeča stranka opozarja, da se ga uporablja le subsidiarno, če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov. V konkretnem primeru jih ni bilo mogoče določiti, ker tožena stranka ni predložila evidenc, ki jih je dolžna voditi po 82. členu ZASP in se je tožeča stranka lahko oprla le na javno izkazane prihodke. Sodišče zmotno ugotavlja, da bi morala izvedenca predlagati tožeča stranka, tožena stranka pa predujma ni založila in se je s tem odpovedala ključnemu dokaznemu predlogu. Ni res, da tožeča stranka ni ugovarjala posredovanim podatkom, kar izhaja iz pripravljalne vloge z dne 1. 12. 2015. Tožena stranka je dolžna plačati tudi DDV. Napačna je tudi odločitev, da tožena stranka ni dolžna plačati civilne kazni.

4Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je med pravdnima strankam sklenjena pogodba prenehala veljati in da so bila po tem obdobju izvedena samo delna plačila. Meni, da sta stranki konkludentno potrdili veljavnost pogodbe tudi po njenem izteku za določen čas oziroma, da je pogodba prevzela lastnosti pogodbe za nedoločen čas. Tako transformacijo sta stranki potrdili tudi s sklenitvijo aneksa v januarju 2002. Ker je pogodba veljavna, je nasprotna razlaga v sodbi napačna, odmera nadomestila mimo pogodbe pa neutemeljena. Do januarja 2008 sta stranki izpolnjevali pogodbene obveznosti in tudi kasneje je tožena stranka po inerciji in po navodilih UIL in OZ RD plačevala nadomestila ter pošiljala podatke, kar je tožeča stranka brez ugovorov sprejemala. Šele v tej pravdi je prvič trdila, da pogodba ne velja. Sodišče je sicer pravilno uporabilo veljavno Tarifo in pogodbo iz leta 1998, po kateri je tožena stranka dolžna plačevati nadomestilo v višini 3,85%, vendar napačno izhajalo iz domneve, da je tožena stranka predvaja glasbo iz zaščitenega repertoarja v 100% obsegu radijskega programa. Dejansko emitira le 70% avtorsko zaščitene glasbe. Za plačilo DDV je potreben račun. Sodišče je spregledalo, da sta bila sporna računa za leto 2010 in 2011 izdana šele januarja 2013, to je več kot leto dni po zaključku davčnega obdobja, ko ju tožena stranka ni mogla veljavno uporabiti za davčni odhodek. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je morala tožena stranka v spornem obdobju plačati za 27% višjo dohodnino in relativno več DDV na plačana nadomestila. Ker je za začetek teka zastaranja odločilen nastanek terjatve in ne čas izdaje računa, bi moralo sodišče ugotoviti zastaranje terjatev. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nista vložili odgovora.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo nadomestila za nepooblaščeno uporabo glasbenih del iz repertoarja tožeče stranke. Trdi, da tožena stranka ni plačala nadomestila in je bila zato neupravičeno obogatena. Navaja, da avtorski nadomestili za poslovni leti 2010 in 2011 znašata 10.838,59 EUR (brez DDV) za leto 2010, za leto 2011 pa 10.930,78 EUR (brez DDV). Z upoštevanjem 30 % popusta, 8,5 % DDV ter delnih plačil tožene stranke (1.800,00 EUR in 1.200,00 EUR) tako za leto 2010 tožeča stranka zahteva še 6.431,91 EUR, za leto 2011 pa 7.101,93 EUR, poleg tega pa še civilno kazen v višini 50 % od glavnice. Izračun tožeče stranke temelji na Tarifi za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (Ur. l. RS, št. 3/07 z dne 12. 1. 2007; v nadaljevanju Tarifa 2007). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odklonilo je uporabo Tarife 2007¹in višino terjatve oziroma primerno višino avtorskega honorarja ugotovilo na podlagi določil zadnje skupne pogodbe, ki je veljala med strankama (iz leta 2002) kot zadnje sodišču znane običajne višine tarife.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da se je med strankama sklenjena pogodba iz leta 1998 "konkludentno transformirala" iz pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da le dejstvo, da je tožeča stranka sprejemala (delna) plačila tožene stranke, še ne pomeni konkludentnega podaljšanja pogodbe, še zlasti ne ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da aneksa tožeča stranka ni podpisala in da je toženi stranki v letu 2005 poslala v podpis novo pogodbo. Pogodba je bila sklenjena za določen čas do 31. 12. 2002 in je po tem datumu prenehala veljati. Pravilen je zato tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da (zato) ni izkazano, da bi bila med strankama po tem datumu dogovorjena uporaba avtorskega dela in je podlaga tožbenega zahtevka v določbah o neupravičeni obogatitvi. Ker gre za nadomestilo avtorskega honorarja iz leta 2010 in 2011 in je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 19. 5. 2015, je pravilno stališče sodišča da zahtevek ni zastaral (346. člen OZ), nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke pa neutemeljene.

9Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je tožena stranka za uporabo avtorskih pravic dolžna plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika²), po katerih lahko imetnik pravice od tistega, ki uporablja pravico v svojo korist, zahteva nadomestilo koristi, ki jo je imel od uporabe, saj je tožena stranka avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, tj. brez dovoljenja tožeče stranke. Zmoten pa je zaključek izpodbijane sodbe, da (v času odločanja) ni obstajal veljaven pravni akt (podzakonski predpis oziroma skupni sporazum), ki bi določal višino nadomestila za uporabo avtorskih del, s katerimi upravlja tožeča stranka.

10Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP v letu 2004 (ZASP-B) je bila tarifa za javno radiodifuzijo določena v tarifni prilogi Pravilnika-98 (Tarifa-98)³. ZASP-B je uveljavil pravilo, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Če to ni mogoče, tarifo z odločbo določi Svet za avtorsko pravo, do drugačne pravnomočne odločitve Sveta pa se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena ZASP). Do sklenitve skupnega sporazuma se tarife kolektivnih organizacij, veljavne ob uveljavitvi ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi (četrti odstavek 26. člena ZASP-B).

11Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da Tarifa 2007, ki jo je tožeča stranka sprejela enostransko, brez sodelovanja reprezentativnega združenja uporabnikov avtorskih del, ni pridobila narave skupnega sporazuma. Drugačno pritožbeno stališče tožeče stranke ni utemeljeno.⁴

12Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma.⁵ Za odločitev v tej zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Tudi glede tega je po mnenju višjega sodišča odgovor pritrdilen.

13Tarifa-98 je bila sprejeta na podlagi 153. člena tedaj veljavnega ZASP, ki je kolektivno organizacijo pooblaščal za sprejem tarife za uporabo avtorskih del, njeno veljavnost pa je pogojeval z odobritvijo pristojnega državnega organa. Sprejela jo je torej tožeča stranka, ki je že tedaj imela dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del. Višina nadomestila za priobčitev glasbenih del s pomočjo radijskih signalov javnosti iz repertoarja tožeče stranke kot kolektivne organizacije avtorjev (pravica radiodifuznega oddajanja) je določena v II. poglavju Tarife z naslovom Javno oddajanje. Določba ima tri odstavke. V prvem so določeni kriteriji za določitev višine honorarja za primer sklenitve sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabnikom.⁶ Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03 razveljavljena, ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja presplošna.⁷ Drugi odstavek določa tarifo za primer, ko razmerja med kolektivno organizacijo in uporabnikom niso pogodbena urejena.⁸ Določa znesek nadomestila za komercialne radijske postaje na poslušalca in obdobje plačila. Tretji odstavek⁹ sicer določa, da se kriteriji iz drugega odstavka uporabljajo tudi za primer, če razmerja še niso pogodbeno urejena, vendar ni tehtnega razloga, da ne bi veljalo enako za vse primere, ko pogodba ni sklenjena, torej tudi za primere, ko je v določenem obdobju bila sklenjena pogodba, pa je kasneje prenehala veljati. Z razveljavitvijo prvega odstavka II. poglavja Tarife-98 torej tarifa ni bistveno okrnjena.¹⁰

14Ob uveljavitvi Tarife-98 in vse do uveljavitve ZASP-B je bila določitev njene vsebine v rokah tožeče stranke kot kolektivne organizacije. Če bi ugotovila, da sprejeta tarifa ne zagotavlja ustreznega plačila za uporabo avtorskih pravic (v smislu 81. člena ZASP), je imela možnost doseči spremembo tarife. Tudi ob prenehanju veljavnosti Pogodbe je ZASP predvideval način za spremembo veljavne tarife za uporabo avtorskih del. Postopek spremembe tarife je bil sicer drugačen kot ob uveljavitvi Tarife-98, vendar je bil določen. ZASP-B je predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov (156. člen ZASP). ZASP-C¹¹ in ZASP-D¹² pa sta dopolnila mehanizme za določitev in spremembo skupnega sporazuma. Z ZASP-D sta bila tako dorečena postopek za sprejem primerne tarife in postopek za presojo njene zakonitosti in primernosti. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je ZASP (z uveljavitvijo ZASP-C) določil, da se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena). Določil je tudi, da so sodišča na veljavni skupni sporazum vezana (sedmi odstavek 157. člena).

15Zakonodajalec je uredil tudi prehodno obdobje do sprejema skupnega sporazuma po postopku, predvidenem z novo zakonsko ureditvijo. Že zgoraj je bilo navedeno, da se v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZASP-B tarife, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Zakon je uredil tudi način določitve tarife v položajih, ko tarifa ob prehodu na nov način določitve tarife (tj. ob uveljavitvi ZASP-B) še ni bila določena. Po četrtem odstavku 157. člena, sprejetem z ZASP-B, lahko do podpisa sporazuma kolektivne organizacije zahtevajo nadomestila, ki jih določijo same ob upoštevanju zakonskih kriterijev.¹³ Tako možnost je ohranil tudi ZASP-C.¹⁴

16Iz opisane zakonske ureditve izhaja, (1) da se tarife določijo v skupnih sporazumih, sklenjenih med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, (2) da v primeru nesklenitve sporazuma vsaka od strani lahko zahteva, da tarifo določi Svet za avtorsko pravo,¹⁵ (3) da lahko vsaka od strani po enakem postopku zahteva tudi spremembo tarife, (4) da se v sodnih postopkih uporabi tarifa, določena s skupnim sporazumom,¹⁶ (5) da je enostranski sprejem tarife s strani kolektivne organizacije dovoljen le v primeru, ko skupni sporazum za neko vrsto uporabe avtorskega dela ne določa tarife, in (6) da je le v primeru, ko kolektivna organizacija ne sprejme enostranske tarife, sprejemljivo, da sodišča v posameznih sodnih postopkih presojajo (ugotavljajo) višino primernega nadomestila.

17Na pravilnost navedenih zaključkov ne vpliva dejstvo, da je ZASP šele z uveljavitvijo ZASP-D določil kriterije za določitev primernega nadomestila in da se ti kriteriji lahko razlikujejo od tistih, ob upoštevanju katerih je bila določena Tarifa-98. Zakonodajalec je imel tehtne razloge za odločitev, da določitve primernega nadomestila ne prepušča odločitvi v sporu med kolektivno organizacijo in posameznim uporabnikom. Ti razlogi se v veliki meri prekrivajo z razlogi za določitev kolektivnega varovanja malih avtorskih pravic. Smisel kolektivnega upravljanja je v zagotovitvi enakega dostopa do varovanih del in hkrati zagotovitve (enakega) primernega nadomestila v pogojih masovnega izkoriščanja varovanih del. Sklepanje posamičnih pogodb, enako pa velja tudi za določanje primernega nadomestila v posamičnih primerih v sodnih postopkih, se pokaže kot neučinkovito tako z vidika avtorjev kot z vidika uporabnikov.¹⁷ V tem je tudi smisel zakonske določbe, da so sodišča vezana na tarifo, določeno v skupnem sporazumu. Določanje tarife v posameznih sodnih postopkih bi podražilo in podaljšalo postopke, hkrati pa skorajda ni mogoče zagotoviti enakega izida v podobnih zadevah. Na drugi strani imata pravdni stranki možnost, da zahtevata spremembo tarife pri pristojnem organu (Svetu za avtorsko pravo). Ta možnost se ponuja prav za primer, ko veljavna tarifa (očitno) ne predstavlja več primernega nadomestila v smislu določb ZASP.¹⁸

18Navedeno utemeljuje sklep, da ima Tarifa-98 v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma in da je nasprotno stališče izpodbijane sodbe zmotno.

19Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev. Tožeča stranka je v tej pravdi podredno predlagala še obračun višine nadomestila na podlagi Pravilnika oziroma njegovega tarifnega dela iz leta 1998 in se pri tem sklicevala na dokument Ministrstva za kulturo¹⁹, iz katerega izhaja, da ima tožena stranka 122252 poslušalcev. Po njenem (podrednem) izračunu nadomestilo za leti 2010 in 2011 tako znaša 6.112,60 EUR mesečno (122252 x 0,05 EUR²⁰), to je 73.351,20 EUR letno. Tožena stranka, ki se sicer ne strinja z uporabo Tarife 1998²¹, je glede števila poslušalcev navedla, da oddaja prek dveh oddajnikov, ki sta le 23 km narazen in pokrivata iste potencialne poslušalce, zato pokriva največ do cca 60000 poslušalcev.

20Navedeni podatki bi lahko predstavljali podlago za spremembo sodbe, vendar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni presojalo trditev tožene stranke o primernosti Tarife 1998. Določbo 7. odstavka 157. člena ZASP je treba presojati ustavno skladno. Povedano drugače, ta določba o vezanosti sodišča na skupni sporazum ne pomeni, da sodišče ne more zavrniti uporabe določenega skupnega sporazuma, kadar ta ni v skladu z zakonom²². Sodišče prve stopnje te presoje zaradi drugačnega materialnopravnega stališča ni opravilo, brez ugotovitve pravno relevantnih dejstev, pa je tudi pritožbeno sodišče ne more. Pritožbama je zato ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem sojenju utemeljenost tožbenega zahtevka presoja skladno s prej navedenimi materialnopravnimi izhodišči. V novem sojenju bo moralo v okviru materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP) dodatno razčistiti podatke o številu poslušalcev radijske postaje, strankam pa omogočiti tudi, da se (dodatno) izjavita v zvezi s primernostjo Tarife 1998.

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Po mnenju sodišča Tarifa 2007 ni bila sprejeta po v zakonu predvidenem postopku, Pravilnik 1998 pa je bil razveljavljen v prvem odstavku poglavja II "Javno oddajanje" Tarife za javno priobčitev glasbenih del. Ugotovljeno "tarifno praznino" je zapolnilo z merili, vsebovanimi v zadnji med strankama veljavno sklenjeni pogodbi.
² V nadaljevanju OZ.
³ V nadaljevanju Tarifa-98.
⁴ Ker akt, ki ga je tožeča stranka sprejela, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 160/2011.
⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 in številne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki sledijo temu stališču.
⁶ Določba se glasi: "Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo ..."
⁷ Odločba z dne 15. 12. 2005, Uradni list RS, št. 120/2005. Določen je bil šestmesečni odložni rok, a določba ne tedaj, niti kasneje ni bila nadomeščena.
⁸ Relevantni del drugega odstavka se glasi: "Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo S. določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa ... in sicer: ... 2. komercialne radijske postaje - 12,60 SIT za vsakega poslušalca. Minimalni avtorski honorar znaša 189.000 SIT. Avtorski honorar se plača mesečno."
⁹ Ki se glasi: "Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med S. in uporabnikom še niso pogodbeno urejena."
¹⁰ Prim. sodbi VSL II Cp 177/2017 in VSL 20/2017.
¹¹ Uradni list RS, št. 17/2006, ki je začel veljati 4. 3. 2006.
¹² Uradni list RS, št. 139/2006, ki je začel veljati 13. 1. 2007.
¹³ Ker je ZASP-B veljavnim tarifam dal naravo skupnega sporazuma, določba ne daje splošnega pooblastila kolektivnim organizacijam za enostransko sprejetje tarife, ampak je to pooblastilo omejeno na situacije, ko tarifa še ni določena oziroma (z drugimi besedami) ko skupnega sporazuma še ni. Za presojo primernosti tarif, ki so z uveljavitvijo ZASP-B dobile naravo skupnega sporazuma, je zakonodajalec (z ZASP-D) namreč predvidel drug postopek (pred pristojnim organom).
¹⁴ Po vsebini dopolnjena določba četrtega odstavka 157. člena se je glasila: "Če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije."
¹⁵ Svet za avtorsko pravo je pristojen tudi za določitev ti. začasne tarife, veljavne za čas, ko teče postopek.
¹⁶ Ne glede na to, ali je bil sprejet z dogovorom ali je dobil tako naravo na podlagi zakona.
¹⁷ Prim. odločbo US RS U-I-224/10.
¹⁸ Glede na navedbe pravdnih strank o višini primernega nadomestila pritožbeno sodišče dodaja, da nista ponudili okoliščin, ki bi omogočale prepričljiv sklep, da veljavna tarifa ne predstavlja (več) primernega nadomestila. Prim. sodba VSL II Cp 177/2017.
¹⁹ Pregled medijske krajine v Sloveniji - priloga A10.
²⁰ 12,60 SIT.
²¹ Meni, da je absolutno nezakonita in predstavlja zlorabo monopolnega položaja.
²² Prim. npr. sodbo VSL II Cp 20/2017, točke 17-23.