VSL sodba II Cp 2635/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine 13.646,95 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zavrnilo vse predlagane dokaze, zaslišanje tožnika in dveh prič in na podlagi listin sprejelo nepravilni sklep, da škodni dogodek ni posledica prometne situacije in da zato ta škoda ni krita. Iz tožbenih navedb pa je razvidno, da je tožnikov oče 6.8.2007 s traktorjem pripeljal prikolico s peskom. Vsi so povedali, enako bi, če bi bili izvedeni dokazi z njihovim zaslišanjem, da je oče tovor, naložen na prikolico, pripeljal s ceste, kar pomeni, da je bila pot opravljena v cestnem prometu. Sodišče napačno sklepa, da ne gre za tipično prometno situacijo in kritje. Pri tem je potrebno opozoriti, da je zaradi voznikovega neprevidnega ravnanja, ker je prezgodaj spustil hidravliko traktorja, prišlo do nekontroliranega premika težko naložene prikolice v času, ko je bila še vedno v funkcionalni povezanosti z vlečnim vozilom, to je traktorjem. Ker je prikolica zapeljala naprej in nekoliko vstran, se je spodmaknila „noga“ tako, da je vlečni drog z vso težo padel na tožnikovo nogo in ga težko poškodoval. Prikolica, ki je pripeta na traktor, je v funkcionalni povezanosti z njim in je enotno motorno vozilo. Zato sodišče zmotno šteje, da tožnikova škoda ni bila povzročena pri uporabi in posesti motornega vozila v prometnih razmerah. Številni so primeri, ko motorno vozilo ni v prometu, pa je kritje. Na primer, če je nepravilno parkiran avto in nekdo odpre vrata in poškoduje kolesarja, ki pravilno pelje mimo stoječega avtomobila. Zavarovalnice celo povrnejo škodo, ki jo je voznik povzročil namenoma. Zato ni mogoče govoriti o uporabi motornega vozila, temveč le o načinu in sredstvu za izvršitev kaznivega dejanja. Sodišče bi moralo slediti 15. členu ZOZP in splošnim pogojem za zavarovanje AO. Nikjer se ne omenja primere, ki so v cestnem prometu in so posledica tipičnih prometnih situacij. Gre le za uporabo vozila.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova škoda nastala pri delovanju traktorja, ko je tožnikov oče spustil hidravliko traktorja, ko sta skupaj s tožnikom želela odklopiti prikolico in je zato tožnik želel na vlečnem drogu spustiti „nogo“. To je trditvena podlaga tožeče stranke in to tožnik v pritožbi ponovi. Ker je sodišče ugotovilo, da po 15. členu ZOZP (Ur. l. RS št. 52/07) ni uporaba vozila v pomenu tega zakona, je tožbeni zahtevek zavrnilo. S to argumentacijo na podlagi nespornih in neprerekanih dejstev, se pritožbeno sodišče strinja in je zato tudi potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi teh, tudi v pritožbi neprerekanih dejstev, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev na podlagi 15. člena ZOZP, je utemeljeno zavrnilo dokaze, na katere se sedaj sklicuje pritožba. Pritožnik trdi, da bi zavrnjeni dokazi potrdili, da je tožnikov oče tovor, naložen na prikolico, pripeljal s ceste in da je bila pot, ki jo je opravil traktor tik pred odklapljanjem prikolice, opravljena v cestnem prometu. Mesto prometne nesreče sedaj ni več pravno relevantno dejstvo. Pravno odločujoče je, da je tožnik utrpel škodo zaradi uporabe traktorja kot delovnega stroja, ne pa zaradi uporabe motornega vozila. Zato je zavrnitev teh dokazov sodišče utemeljeno obrazložilo in s tem ni podan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v delu, ko meni, da je odločilno dejstvo za kritje tožene stranke iz nesporno sklenjene zavarovalne pogodbe za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, kje se je nesreča pripetila. Sodišče šteje, da je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti tudi iz razloga, da škoda ni nastala v cestnem prometu, saj je škoda nastala na dvorišču domače hiše, ki ni javna površina. Pri tem se sodišče sklicuje na 14. člen Zakona o javnih cestah.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je 15. in 16. člen ZOZP jasen. Noben člen v zvezi z zavarovanjem lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, ne zahteva, da bi bila škoda na javni površini. Pač pa povezuje zakon obveznost zavarovalnice s pojmom uporabe vozila. ZOZP ne definira pojma uporabe vozila. Gre torej za pravni standard, ki ga napolni sodna praksa in pri tem izhaja iz namena ZOZP. ZOZP pa je tudi implementiral direktive sveta na tem področju (več Ristin G., Komentar ZOZP, SSZ, Ljubljana, 2008, stran 105 in naslednji). Enaka razlaga je tudi zgodovinska. ZTPOZ iz leta 1976 je opustil poskus omejevanja pojma uporabe motornega vozila na javne ceste. Tudi razlaga posameznih izrazov v ZOZP (1a. člen) definira nesrečo kot dogodek, pri kateri bi nastala škoda zaradi uporabe motornega sredstva (brez dodatka v javnem prometu!). Celo ne uporabi pojma „prometna“ nesreča. Pojem prometne nesreče definira 134. člen Zakona o varnosti cestnega prometa in ta definicija je veliko ožja v primerjavi z ZOZP in bi pomenila nerazumno ožanje zavarovalnega kritja. Kadar ZOZP ima v mislih zavarovanje v javnem prometu, to tudi določi (npr. zavarovanje potnikov v javnem prometu). Na področju AO je svet do sedaj sprejel pet direktiv. Direktive le določajo namen preverjanja in obstoja obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornega vozila in to je zaščita interesov oseb, ki bi bile lahko oškodovanci nesreče (ponovno poudarjamo, da ni izraza „prometnih“ nesreč). Določbe 3. člena prve direktive celo pravi: „Vsaka država članica ob upoštevanju člena 4 te direktive (4. člen ureja izključitve) sprejema vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanji.“ Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja. Ker so v 4. členu določene izključitve, to pomeni, da ni dovoljeno širiti izključitev iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Razlaga, katero podaja sodišče prve stopnje, pomeni neutemeljeno oženje zavarovalnega kritja oziroma širjenje izključitev mimo 4. člena direktive.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki so vezale kritje zavarovalnice na škodni dogodek na javni površini (najprej je to bilo v sodbi II Ips 134/2000). Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je razlaga domače zakonodaje (ki sicer pomeni implementacijo direktiv sveta) mogoča tudi s sklicevanjem na sodbe vrhovnih sodišč drugih držav EU, ki so se o tem pravnem problemu opredelile drugače. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nemško zvezno vrhovno sodišče ugotovilo, da zavarovalno kritje zavarovanja avtomobilske odgovornosti ni vezano na javne površine, še manj na prometne nesreče ali dejstvo, da bi moral biti motor v pogonu (primerjaj sodbo VI Zr 107/94, BGH, 6 Zivil zenat) in sodbo deželnega sodišča (I U 122/97, Olg Rostok, 1. Zivil zenat). V primeru, ko gre za različno razlago direktive, mora vrhovno sodišče, ki se postavi na drugačno razlago evropskega prava, postaviti predhodno vprašanje Sodišču evropskih skupnosti v Luxemburgu.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi zavarovalni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, ne vsebujejo izključitev kritja zavarovalnice le na primere, ko je vozilo na javni površini v smislu 14. člena Zakona o javnih cestah. Ni razloga, da bi sodišče ščitilo zavarovalnico in razlagalo zavarovalne pogodbe in zakon v prid močnejši stranki. Treba je tudi dodati, da so iz vseh zavarovanj civilne odgovornosti motorna vozila in škode, ki jih utrpijo tretje osebe pri uporabi motornih vozil, izključene. To pomeni, da na domačih dvoriščih oškodovanec ne more dobiti odškodnine, zavarovanec, ki pa je plačal zavarovalno premijo, ne more dobiti zavarovalnega kritja. Takšna razlaga 15. člena ZOZP nima podlage v zakonu in tudi ne v petih direktivah sveta, ki urejajo zavarovanje AO. Tako na podlagi zgodovinske interpretacije pojma uporabe vozila, gramatikalne razlage 15. člena ter tudi teleološke razlage ZOZP in direktiv zavarovanja AO, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ta pojem razlagati tako, da so krite škode iz uporabe motornega vozila in to ne glede na kraj dogodka. Pritožbeno sodišče se torej pridružuje razlagi tega pojma, kot ga je podalo nemško zvezno vrhovno sodišče, saj je ta sodba starejša od sodbe našega Vrhovnega sodišča.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj škoda ni nastala pri uporabi motornega vozila, ampak pri delovanju traktorja s prikolico kot delovnega stroja, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.