VSM Sklep II Kp 70978/2023

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati 50,00 EUR sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A. A. na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 189,27 EUR, ki predstavlja stroške pooblaščenega vročevalca B. B. s.p., za vročitev sodnega pisanja.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po prepričanju zagovornice je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker obrazložitev sodišča ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa, saj ni razvidno, na kateri naslov obdolženca je sodišče vročalo Ks sklep, posledično pa tudi ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča, da je šlo za izmikanje obdolženca in je zato bila potrebna vročitev po pooblaščenem vročevalcu. Zagovornica meni, da bi moralo sodišče jasno in določno pojasniti, na katerih naslovih je vročitev poskušalo opraviti in kolikokrat, prav tako pa ni konkretiziran termin, kdaj je vročalo sklep Ks in vabilo na predobravnavni narok.

5Ni ji mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Po 1. točki prvega odstavka 92. člena ZKP pa spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Kdaj je procesni udeleženec - v obravnavani zadevi obdolženec - te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje s sicer skopimi, a še zadostnimi razlogi v točkah 1 in 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo ustrezne razloge. Kot to namreč izhaja iz podatkov spisa ter razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obdolžencu poskušalo vročiti sodno pisanje na naslov stalnega bivališča ( C. - kot je razvidno iz l. št. 104 in osebnih podatkov obdolženca, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa), vendar vročitev ni bila uspešno opravljena. Obdolženec pa sodne pošiljke, kljub temu, da je bil o njej kar dvakrat (v dnevih 2. 10. 2024 in 3. 10. 2024) pravilno obveščen, ni dvignil. Sodišče prve stopnje je nato poskušalo obdolžencu vročiti sodno pisanje ter vabilo na predobravnavni narok tudi na (drug sodišču znan naslov) D., kjer prav tako vročitev ni bila uspešna. Po navedenem je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vročitev sodnih pisanj uspešno opravilo preko pooblaščenega vročevalca. Dodatno pojasnjevanje o terminih in pogostosti poskušanja vročanja je tako nepotrebno.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni zagovornice podana tudi, ker ni jasno na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je obdolženec kršil obveznost sporočitve naslova. Nima prav. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen), s čimer je dodatno pojasnilo, zakaj je bilo potrebno vročanje po pooblaščenem vročevalcu.

7Zagovornica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 5. člena ZKP, kar utemeljuje z navedbami, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na temelju stroškovnika pooblaščenega vročevalca in sklepa z dne 14. 1. 2025, ki obdolžencu nista bila vročena, zato se o teh listinah niti ni mogel izjasniti. Tako sklep, s katerim je sodišče vročevalcu priznalo stroške, kot tudi stroškovnik bi moralo sodišče vročiti obdolžencu, da bi lahko preizkusil pravočasnost priglasitve in njihovo utemeljenost. Ni ji mogoče pritrditi. Primarno je povzete navedbe oceniti kot deplasirane, zlasti upoštevaje dejstvo, da obdolžencu ni bilo mogoče (brez pooblaščenega vročevalca) vročiti sodnih pisanj. Nenazadnje pa ima obdolženec, kot tudi zagovornica, vedno možnost vpogledati v spis ter se seznaniti s stroškovnikom in sklepom izdanim na njegovi podlagi, kar je zagovornici kot pravni strokovnjakinji nedvomno znano. V zvezi s pritožbeno navedbo glede višine zneska 189,27 EUR, pa je dodati le, da je sodišče prve stopnje v točki 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno in dovolj razumno razdelalo, katere postavke oziroma storitve pooblaščenega vročevalca so vključene v ta znesek, medtem ko je preostale pritožbene navedbe v tej smeri oceniti kot nerelevantne.

8Zagovornica nadalje zatrjuje, da sodišče ni ugotavljalo razlogov, zakaj pisanje ni bilo dvignjeno, ter da ni mogoče že ob prvem nedvigu pošiljke zaključiti, da gre za izmikanje in v postopek pritegniti pooblaščenega vročevalca, saj je lahko naslovnik iz kraja bivanja dejansko odsoten več dni. Tudi s takšnimi navedbami ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje. Obdolženec je bil namreč večkrat obveščen o prispeli pošiljki, kot že navedeno, nenazadnje pa zagovornica v podkrepitev takšnih navedb ni navedla prav nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na to, da obdolženec po pošti poslanih sodnih pisanj ni dvignil iz upravičenih razlogov (npr. zaradi bolezni, odsotnosti ipd.), temveč ostajajo zgolj na posplošeni ravni. Posledično pa je logično, razumno in upravičeno sklepanje, da obdolženec sodna pisanja namenoma ni dvignil oziroma je obvestila pošte o prispeli pošiljki (sodnem pisanju) zavestno ignoriral. V tej zvezi je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec stroške v zvezi z vročitvijo sodnih pisanj povzročil po lastni krivdi, saj le-teh ni dvignil, zato je moralo sodišče pisanje vročiti po pooblaščenem vročevalcu. Navedeno pomeni, da je v izpodbijanem sklepu zadostna presoja obdolženčevega krivdnega ravnanja, vsakršno dodatno raziskovanje in pojasnjevanje sodišča, zakaj obdolženec pisanj ni dvignil, kot se za to zavzema zagovornica, pa povsem nerelevantno.

9Glede na navedeno, in ker zagovornica obdolženca tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 94. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tar. št. 7404 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.