451. člen ZKP-UPB1

Ustavno sodišče je poudarilo, da se prizadevanja sodišča za čim hitrejšo izvedbo postopka (čeravno zaradi izteka roka, do katerega bi smel po predhodnem sklepu trajati hišni pripor) ne smejo izteči v kršitev mladoletnikovih ustavnih in konvencijskih pravic ter ne smejo utemeljiti posega v mladoletnikovo pravico do izjave v postopku. Pravica do izjave je namreč povezana z obveznostjo sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe decidirano opredeli.

Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi. Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovo

Mladoletnikova navzočnosi na seji sodišča druge stopnje je v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji.

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

Zmotno je stališče sodnika za mladoletnike, da dopolnjena mladoletnikova starost osemnajstih let, vpliva na smotrnost kazenskega postopka, saj se lahko v skladu s prvim odstavkom 451. člena ZKP postopek proti mladoletnikom vodi proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let. Ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ki konkretizirajo bodisi večkratna, načrtovana ravnanja bodisi enkratno ravnanje skupaj z okoliščinami, ki izkazujejo nameravano nadaljevanje izvrševanja očitanih ravnanj, na primer dogovor z drugimi osebami za nadaljnje prestopanje meje, načrt, priprava na primer s skritim prostorom v avtu in podobno, zakonski znak „ukvarjanje“ v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka proti mladoletniku ni ustrezno konkretiziran. Iz opisa kaznivega dejanja tudi ne izhaja, da se mladoletniku očita prevoz tujcev po ozemlju RS z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali drugega, zaradi česar sodišče druge stopnje zaključuje, da dejanje, ki ga je mladoletnik osumljen, ni kaznivo dejanje.

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečeni mladoletniški zapor nanj ni vplival, tudi ne že izrečena kazen zapora, zato se odločitev sodišča prve stopnje za izrek vzgojnega ukrepa oddaje mlajšega polnoletnega storilca v prevzgojni dom kaže kot nepravilna.

ZKP ne pozna nadomeščanja obtožnih aktov. Procesni zakon ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primarno pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti odstavek 492. člena ZKP). Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodb

Kot pravilno opozarja sodnica za mladoletnike pa obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva.

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

Obdolženec ne more biti zaslišan kot priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence.

XXVII. poglavje ZKP določa postopek proti mladoletnikom. Prvi odstavek 451. člena določa, da se določbe tega poglavja uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let. Za uporabo določb tega poglavja ni relevantna samo starost v času storitve kaznivega dejanja, temveč tudi v času sojenja, določbe, ki urejajo postopek proti mladoletnikom, se namreč uporabljajo tudi za osebo, ki je storila kaznivo dejanje kot mladoletnik, v času uvedbe postopka oziroma sojenja pa je že polnoletna, vendar mlajša od enaindvajset let (mlajši polnoletnik). Za katera kazniva dejanja, ki jih je storil kot mladoletnik, mu je dopustno soditi kot polnoletniku in kakšne kazenske sankcije se mu smejo izreči, je določeno v 92. in 93. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).1 Glede na to, da se določbe XXVII. poglavja (postopek proti mladoletnikom) lahko uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki le, če ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let, je pritožbeni senat za mladoletnike odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Državna

Sodišče prve stopnje je glede na to, da je ugotovilo, da bo v postopku proti mladoletniku potrebno neposredno izvajanje dokazov, razpisalo glavno obravnavo in jo na več narokih tudi opravilo. Ker pa je enega izmed narokov za glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti mladoletnika kljub temu, da je po določbi tretjega odstavka 479. člena ZKP mladoletnikova navzočnost na glavni obravnavi obvezna, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

ZKP v poglavju „Postopek proti mladoletnikom“ nima posebnih določb za postopek proti mladoletniku pred začetkom pripravljalnega postopka.

V določenih redkih primerih je mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja (visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca, npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost).

Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora utemeljeno oprlo tudi na ugotovljeno drugo posebno okoliščino, to je na bodoče napovedane proteste, v zvezi s katerimi obstaja velika verjetnost, da bo obdolženec nanje ponovno prišel in ravnal na način, kot se mu očita v obravnavanem primeru.

1. Napoved pritožbe zoper sklep o izreku vzgojnega ukrepa v postopku proti mladoletnikom ni potrebna. V postopku proti mladoletnikom je edina odločba, kjer je potrebna napoved pritožbe sodba, s katero senat mladoletniku izreče denarno kazen, medtem, ko zoper sodbo o izreku mladoletniškega zapora napoved pritožbe ni potrebna (1. odst. 451. člena v zvezi s 4. odst. 368. člena ZKP), prav tako pa ni potrebna pritožba tudi zoper sklepe, vključno s sklepi, s katerimi sodišče za mladoletnike le-tem izrekajo vzgojne ukrepe. 2. Po določbi 5. odst. 478. člena ZKP je senat za mladoletnike o seji senata dolžan obvestiti le državnega tožilca, zagovornika in predstavnika organa socialnega varstva, ki so lahko na seji navzoči, mladoletnika in njegove starše oz. skrbnika pa le v primeru, če oceni, da je to potrebno. Obvestilo o seji senata za mladoletnike in vabilo na glavno obravnavo v postopku proti mladoletniku imata namreč, kar se neodzivanju nanje tiče različne pravne posledice, tako, da ti dve dejanji pač ne gre enačiti, tako, kakor to smiselno počne mladoletnikova zagovornica.

Pritožba nima prav, da je bilo mladoletniku sojeno v nenavzočnosti, saj je sodišče prve stopnje le ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 480. člena ZKP in ko je bil pri izvajanju teh dokazov navzoč njegov zagovornik. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je mladoletnika odstranilo z obravnave za čas, ko so se obravnavali njegova duševna razvitost, okolje in razmere, v katerih živi ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost. Pri takšni odstranitvi, čeprav začasni, mora biti sodišče posebej pozorno na morebitno dejstvo, da mladoletnik nima zagovornika, saj tudi v postopku proti mladoletniku navzočnost zagovornika ni vedno obligatorna. V takšnih primerih bi odstranitev mladoletnika pomenila kršitev pravice do obrambe in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 372. člena ZKP ter kršitev njegovih ustavnih pravic v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je mladoletnik A. P. ves čas postopka imel zagovornika, mu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa ni bil sojen v nenavzočnosti, saj je bil z obravnave le odstranjen iz že zgoraj navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki pritožbe

Prvostopno sodišče je kršilo 3. odstavek 483. člena ZKP, ker pisno izdelani sklep o izreku vzgojnega ukrepa nima obrazložitve, ki je brezpogojna glede na določbo 1. odstavka 451. člena ZKP. Glede na obvezne sestavine sklepa o izreku vzgojnega ukrepa ne pride v poštev uporaba 3. odstavka 368. člena ZKP. Če sklep o izreku vzgojnega ukrepa nima obrazložitve, gre za bistveno kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.