VSRS Sodba II Ips 267/2008

Revizija se zavrne.

1Tožnica je s tožbo 23. 9. 2003 zahtevala plačilo 54.248,03 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2003. Sodišče je ugotovilo, da je pred vložitvijo tožbe nastopilo zastaranje in odločilo, da se zahtevek zavrne.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Tožnica je vložila revizijo. Trdi, da je sodišču pravočasno predložila dokaz – zahtevo za plačilo odškodnine s 14. 12. 2000. Potrdilo o prejemu poštne pošiljke pa je predložila takrat, ko ga je našla, zato bi ga sodišče moralo upoštevati. Tožnica je zahtevek priporočeno oddala. Tožnica je dokazala izgubo dohodka A. V. Duhovnik ima svoje prihodke.

4Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5Revizija ni utemeljena.

6Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče je pravilno upoštevalo določbo 337. člena ZPP. Ob tem je podalo izčrpno in natančno obrazložitev, ki ji revizijsko sodišče v celoti pritrjuje. Tožnica bi morala svojo zakasnitev opravičiti oziroma izkazati, zakaj dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave.

7Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: Gre za postopek za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe A. V.. Sklep, s katerim je bil postopek zoper A. V. na prvi stopnji ustavljen, je postal pravnomočen 14. 4. 1999. A. V. je umrl 12. 2. 2000. Z oporoko je vse svoje premoženje zapustil tožnici. Ta je 14. 12. 2000 pri Državnem pravobranilstvu vložila zahtevo za povrnitev škode. Po tem, ko je bila sicer 20. 6. 2001 sklenjena poravnava, je toženka zahtevala vrnitev izplačane odškodnine, ker A. V. v času sklepanja ni bil več živ. Denar je bil toženki vrnjen 29. 10. 2001.

8Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča tudi materialnopravno pravilna. Tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti je zastarala. Zastaranje je začelo teči 15. 4. 1999. Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih (zastaranje bi brez upoštevanja zadržanja nastopilo 15. 4. 2002), zastaranje pa ne teče, dokler traja postopek pri državnem pravobranilstvu. Zastaranje ni teklo v času od 14. 12. 2000 do 29. 10. 2001, kar je 10 mesecev in 15 dni. Tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti je (upoštevaje zadržanje) zastarala 3. 3. 2003. Z vložitvijo tožbe dne 23. 9. 2003 se zastaranje ni pretrgalo, saj tožba ni bila pravočasna.

9Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).