VSM Sklep IV Kp 4373/2022

I. Pritožba zagovornika storilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odločilo, da se izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, izrečenega A. A. s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 4373/2022 z dne 30. 3. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 4373/2022 z dne 1. 6. 2022, pravnomočnim 9. 6. 2022, ter nadalje podaljšanega s sklepoma Okrajnega in Višjega sodišča v Mariboru, kot je določno navedeno v izreku izpodbijanega sklepa, podaljša. Odločilo je še, da se storilca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov tega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik storilca zaradi kršitve kazenskega zakona, nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja uvodoma, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter bodisi sámo spremeni sklep tako, da storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, bodisi sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4S pritožbenimi navedbami, da je ponovno podaljšanje varnostnega ukrepa pretirano in se ne sklada z določbo 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj je za kaznivi dejanji zalezovanja in poškodovanja tuje stvari predpisana denarna kazen ali zapor do dveh let, storilec pa se v zdravstvenem zavodu nahaja že skoraj leto in devet mesecev in je zato nedopustno, da bi bila v primeru izreka zaporne kazni le-ta krajša oziroma milejša od izrečenega varnostnega ukrepa, zagovornik po vsebini nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče z izpodbijano odločitvijo o podaljšanju izvajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva storilca v zdravstvenem zavodu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

5Kršitev ni podana. Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon. Že sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sklepa pravilno utemeljilo, da trajanje tega varnostnega ukrepa ni vezano na kaznovalni okvir za storjena kazniva dejanja, za katera je bil storilcu izrečen varnostni ukrep, temveč je podlaga za trajanje ukrepa določena v tretjem odstavku 70.a člena KZ-1, po katerem sme ta ukrep trajati največ pet let, po drugem odstavku istega člena pa se potreba za njegovo izvajanje redno preverja vsakih šest mesecev. Upoštevaje dejanske ugotovitve in zaključek sodišča prve stopnje, da so zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 še vedno podani in da je izvajanje izrečenega varnostnega ukrepa še vedno potrebno, ter hkrati datum začetka njegovega dejanskega izvrševanja dne 21. 6. 2022, je jasno, da je trajanje ukrepa zoper storilca še vedno v okviru dopustne maksimalne dobe pet let po tretjem odstavku 70.a člena KZ-1. Brez podlage je zato tudi pritožbeno zatrjevanje nesorazmernosti trajanja ukrepa z morebitno izrečeno zaporno kaznijo za očitani protipravni dejanji z zakonskimi znaki kaznivih dejanj.

6Zagovornik nasprotuje dejanskim ugotovitvam in presoji sodišča prve stopnje o nespremenjenih okoliščinah, ki potrjujejo, da gre pri obdolžencu za nevarnega storilca, da bi lahko na prostosti izvršil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, in da je ugotovljeno storilčevo nevarnost še vedno mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom na forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Navaja, da storilec nikoli ni izvršil, niti ne misli izvršiti takšnih hudih kaznivih dejanj, sodišče pa je pri odločanju o podaljšanju trajanja varnostnega ukrepa v celoti zanemarilo poročilo Enote za forenzično psihiatrijo z dne 5. 4. 2024 v povezavi s poročilom z dne 20. 6. 2023, iz katerega med drugim izhaja, da je do kaznivega dejanja izražal kritičen odnos in zanikal agresivne namene. Nasprotno izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. B. B. kot predstavnika Komisije za fakultetna izvedenska mnenja medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija), sodišče pa je svojo odločitev v celoti oprlo zgolj na mnenje Komisije. Zato bi bilo potrebno po prepričanju zagovornika oba dokaza - izvedenca prof. dr. C. C., ter predstojnika Oddelka za psihiatrijo D. D. in vodjo Enote za forenzično psihiatrijo asist. mag. E. E. - soočiti in na ta način z izvedbo naroka odpraviti dvom v resničnost zaključkov, ki so podani v mnenju Komisije.

7Relevantne kriterije za presojo nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, je v obravnavani zadevi že poudarilo Vrhovno sodišče¹, ob sklicevanju na to stališče pa nazadnje v sklepu z dne 9. 1. 2024 tudi Višje sodišče v Mariboru, zato je ponovna argumentacija v zvezi s tem povsem odveč. Vsebinsko oziroma dejansko presojo obstoja te nevarnosti storilca pa je sodišče prve stopnje tudi pri sedaj obravnavani odločitvi opravilo skrbno in celovito, ter s tehtnimi in prepričljivim razlogi - upoštevaje tudi vlogi storilca z dne 13. 3. 2024 in 25. 4. 2024 - utemeljilo, da je izrečen varnostni ukrep za storilca še vedno potreben. Verodostojnost izvedenskih mnenj Komisije z dne 29. 12. 2022 in 20. 9. 2023, kot podlaga izpodbijani odločitvi, je bila v obravnavani zadevi že (pravnomočno) ugotovljena in potrjena (in zajema tudi presojo obstoja nevarnosti pri preiskovancu za storitev kakega hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo), ob tem pa sodišče prve stopnje ni prezrlo (novega) poročila Enote za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor z dne 5. 4. 2024, kot sicer neutemeljeno navaja zagovornik. Ne le, da je sodišče v točki 2 obrazložitve sklepa povzelo vsebino poročila psihiatrov D. D. in asist. mag. E. E., temveč je njune neposredne in nedvoumne ugotovitve, da je pri storilcu blodnjava simptomatika prisotna v enakem obsegu, do česar je nekritičen, predlagano antipsihotično terapijo pa zavrača, sodišče tudi upoštevalo pri svoji odločitvi (točka 8 obrazložitve sklepa). Nobene potrebe zato ni bilo za opravo naroka in soočenje sodnega izvedenca z obema psihiatroma - sestavljalcema poročila z dne 5. 4. 2024, kot je glede na vse ugotovljene relevantne okoliščine prepričljivo in razumno utemeljilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi posplošeno pritožbeno zatrjevanje "bistvene kršitve kazenskega postopka v skladu z določbo 37. člena ZKP", kot navaja zagovornik, ter hkrati tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je tako neutemeljeno.

8Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, slednje pa pri uradnem preizkusu sklepa po določbi petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo nobenih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, z odločitvijo in razlogi izpodbijanega sklepa pa v celoti soglaša, je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče storilca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika pa bremenijo proračun. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena, četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP.

¹ Sodba VSRS I Ips 4373/2022 z dne 6. 4. 2023.