VSC Sodba II Kp 51344/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku člena 240 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1 in mu je na podlagi določbe člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po drugem odstavku člena 240 KZ-1 ob uporabi omilitvenih določil iz drugega odstavka člena 51 v zvezi s 1. točko člena 50 KZ-1 določilo zaporno kazen 6 (šest) mesecev zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta in 6 (šest) mesecev. Po določbi drugega odstavka člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je še odločilo, da je obtoženec dolžan oškodovani družbi A., d. d. povrniti s kaznivim dejanjem nastalo škodo v višini 228.715,00 EUR s pripadki od 11. 5. 2021 dalje pa do plačila, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Po prvem odstavku člena 95 ZKP je obtožencu naložilo v plačilo tudi ¼ stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in pa sodno takso.

2Taki odločitvi obtoženec nasprotuje glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku s pravočasno vloženo pritožbo po svojih zagovornikih iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je bilo obtožencu naloženo, da je dolžan plačati oškodovani družbi škodo v višini 228.715,00 EUR s pripadki od 11. 5. 2021 dalje in predlaga, da se oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, kot je bil priglašen 11. 5. 2021, napoti na pravdo, obtožencu pa povrne nastale stroške z vloženo pritožbo.

3Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4Pritožba je neutemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- Specializirano državno tožilstvo RS (SDT RS) je dne 2. 11. 2011 zoper obtožene A. A., B. B., C. C. in D. D. vložilo obtožnico in sicer zoper obt. A. A. in obt. B. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku člena 240 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1, zoper obt. C. C. pa zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku člena 240 KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom člena 37 KZ-1, zoper obt. D. D. pa zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku člena 240 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1. Na predobravnavnem naroku dne 8. 3. 2022 in 24. 3. 2022 pa je prvo sodišče na podlagi določbe prvega odstavka člena 33 ZKP in sedmega odstavka člena 285.c ZKP kazenski postopek v delu, ki se nanaša na obt. B. B., obt. C. C. in obt. A. A. izločilo iz te zadeve in se zoper navedene poslej postopek vodi pod opr. št. X K 14536/2022

- pri Okrožnem sodišču v Celju se je pod opr. št. St 3362/2014 vodil postopek osebnega stečaja nad obt. D. D., kot stečajnim dolžnikom, ta postopek se je začel s sklepom z dne 30. 7. 2013 in končal s sklepom z dne 17. 11. 2016, ki je postal pravnomočen 6. 12. 2016, v tem postopku pa oškodovana družba banka A. d.d. ni priglasila terjatve zoper obtoženca kot stečajnega dolžnika

- v tem stečajnem postopku je bil dne 21. 9. 2016 izdan sklep o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika, iz njega pa izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov stečajnega dolžnika, nastale do 30. 7. 2014

- pod opr. št. St 752/2011 se je pri istem sodišču vodil tudi stečajni postopek zoper družbo B., d.o.o., katere direktor in edini družbenik je bil obt. D. D., ta stečajni postopek se je začel s sklepom z dne 18. 7. 2011, v njem pa je oškodovana družba kot upnica priglasila terjatev in uveljavljala ločitveno pravico na nepremičnini – posamezni del št. 6 v stavbi št. 719 k.o. ..., ki je do takrat bila last stečajnega dolžnika do celote in stečajno sodišče je v tem postopku upnici priznalo terjatev za plačilo v višini 373.928,20 EUR in tudi ločitveno pravico, na podlagi katere je imela upnica pravico do prednostnega poplačila iz tega premoženja, stečajni postopek nad navedeno družbo pa je bil pravnomočno zaključen s sklepom z dne 16. 9. 2015

- oškodovana družba banka A., d.d. je v tem kazenskem postopku (še v fazi preiskave) priglasila premoženjskopravni zahtevek dne 11. 5. 2021 in ga je po pozivu sodišča dne 1. 6. 2021 še dopolnila, v njem pa je zahtevala povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem v skupni višini 380.516,72 EUR

- obt. D. D. je s SDT RS dne 17. 1. 2022 sklenil sporazum o priznanju krivde za kaznivo dejanje, ki se mu je očitalo po prej navedeni obtožnici z dne 2. 11. 2021 tako, kot je povzelo prvo sodišče v izpodbijano sodbo v točki 2.), iz tega sporazuma o priznanju krivde pa ne izhaja kakršnakoli obveznost obt. D.D. za poplačilo nastale škode oškodovani družbi

- prvo sodišče je sporazum o priznanju krivde ob upoštevanju določb členov 450.a, 450.b in 450.c ZKP sprejelo in obtožencu izreklo sankcijo, določeno v navedenem sporazumu tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371. člena ZKP obtoženčev zagovornik vidi v kršitvi pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe, kar utemeljuje s tem, da obtožencu ni bila omogočena na ustrezen način izjava o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe, ker mu le-ta ni bil vročan. Obtoženec pa je, ne vedoč o obstoju slednjega sklenil s tožilstvom sporazum o priznanju krivde in je bil zaradi takšnega postopanja zaveden in v zmoti. Navaja še, da tudi zagovorniku, ki je 9. 4. 2021 priglasil pooblastilo za zagovor obt. D. D., premoženjskopravni zahtevek ni bil vročan in je bil z njim seznanjen šele na naroku za izrek kazenske sankcije, torej šele po sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, iz katerega pa ne izhaja ničesar glede premoženjskopravnega zahtevka, zato je po prepričanju obrambe podana tudi kršitev med izdano sodbo in sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, kar je še dodatni razlog, da sodišče o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku v tem postopku ne bi smelo odločati. Opozarja pa še, da je tudi državni tožilec na naroku za izrek kazenske sankcije 15. 3. 2022 nasprotoval temu, da bi bil obtoženec dolžan plačati znesek, naveden v premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe iz razloga, ker obtoženec ni storilec kaznivega dejanja, niti ni prejemnik kakršnekoli protipravne premoženjske koristi in ker ni povzročil nobene škode, zaradi katere bi oškodovani družbi škoda nastala. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

7Drži sicer, da je obtoženčev zagovornik priglasil pooblastilo za zastopanje obt. D. D. 9. 4. 2021, kot tudi, da je premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe bil priglašen v tem kazenskem postopku še v fazi preiskave 11. 5. 2021 in nato po pozivu sodišča dne 1. 6. 2021 dopolnjen. Spisovno gradivo v nadaljevanju res ne izkazuje, da bi ta priglašen premoženjskopravni zahtevek bil strankam posebej vročan,prav tako pa ne, da je bil kadarkoli opravljen vpogled v spisovno gradivo, med katerim se nahaja tudi priglašen premoženjskopravni zahtevek s strani oškodovane družbe. Vloženi obtožnici SDT RS z dne 2. 11. 2021 pa so ugovarjali zagovorniki obt. A. A., obt. B. B. in obt. C. C., ne pa tudi obtoženčev zagovornik. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je predobravnavni narok za vse štiri obtožence v tej kazenski zadevi bil opravljen 15. 3. 2022, na tem naroku pa je bilo ugotovljeno, da je prvo sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, ki je bil predložen s strani obt. D. D. za očitano mu kaznivo dejanje v skladu z določbo člena 285.c ZKP, zato je kazenski postopek v delu, ki se nanaša na preostale tri obtožence, ki krivde niso priznali, izločilo iz tega kazenskega postopka in glede obt. D. D. glede na sklenjen sporazum o priznanju krivde odredilo narok za izrek kazenske sankcije 15. 3. 2022. Iz tega zapisnika (listna št. 771-772) izhaja, da je prvo sodišče v dokazne namene prebralo med drugim tudi premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe banka A., d.d. z dne 11. 5. 2021 skupaj s pozivom sodišča tej družbi z dne 24. 5. 2021 in tudi specifikacijo celotnega priglašenega premoženjskopravnega zahtevka na listni št. 420 skupaj s prilogami, obtoženec pa je takrat izjavil, da premoženjskopravnega zahtevka ne priznava. Pojasnil je, da je tekel zoper njega osebni stečaj, ki se je začel v letu 2014 in končal v letu 2016, v tem osebnem stečaju pa so mu bile vse obveznosti odpuščene, obtoženčev zagovornik pa je prav tako izpostavil dejstvo obtoženčevega osebnega stečaja in odpust obveznosti ter vztrajal pri tem, da ne obstaja podlaga za plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi s strani obtoženca tudi iz razloga, ker je terjatev do oškodovanca zastarala. Drži tudi, da je navzoči državni tožilec pritrdil stališču obtoženčevega zagovornika glede povrnitve premoženjskopravnega zahtevka iz razloga, ker obtoženec ni bil prejemnik premoženjske koristi, temveč bi naj bili prejemnici obe storilki, kar je s strani državne tožilke bilo ponovljeno na naslednjem naroku za izrek kazenske sankcije 24. 3. 2022, kjer je prvo sodišče prebralo in vpogledalo še vse listine iz osebnega stečaja zoper obtoženca in tudi iz stečaja zoper pravno osebo B. d.o.o. V končnih besedah pa sta se državna tožilka in zagovornik obtoženca strinjala v tem, da ni podlage za obtoženčevo obveznost poravnati priglašen premoženjskopravni zahtevek in sicer državna tožilka iz razloga, ker obtoženec ni pridobil premoženjske koristi iz kaznivega dejanja, obtoženčev zagovornik pa še iz razlogov, ker so obtožencu bile v osebnem stečaju odpuščene vse obveznosti, nastale do 30. 7. 2014, za plačilo pa se ni zavezal niti kot porok, niti ni jamčil za izpolnitev kreditne obveznosti na kakršenkoli drugi način, izrecno pa je obtoženčev zagovornik sodišču predlagal, da sodišče sprejme predložen sporazum o priznanju krivde in njegove veljave tako, kot sedaj navaja v pritožbi, ni pogojeval z (ne)seznanjenostjo o vloženem premoženjskopravnem zahtevku z dne 11. 5. 2021, s katerim, kot vztraja v pritožbenih navedbah, ni bil seznanjen v času sklepanja tega sporazuma.

8Ob takem poslovanju pred prvim sodiščem pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega naziranja o kršitvi kontradiktornosti tega postopka, kar zadeva odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, saj je bila le-ta v povsem zadostni meri zagotovljena obtožencu in njegovemu zagovorniku z natančno seznanitvijo o vloženem premoženjskopravnem zahtevku z dne 11. 5. 2021 in njegovi dopolnitvi, kar vse je bilo na naroku za izrek kazenske sankcije 24. 3. 2022 tudi prebrano, in, ko obtoženčev zagovornik drugače, kot sedaj v pritožbi veljavnosti sporazuma o priznanju krivde ni pogojeval s seznanitvijo s premoženjskopravnim zahtevkom z dne 21. 5. 2011, temveč je temu zahtevku oporekal le iz razlogov pravne narave, to je zaradi odpusta obveznosti v osebnem stečaju obtoženca in zaradi zastaranja terjatve oškodovane družbe, kar pa je podkrepil še s stališčem državnega tožilca na tem istem naroku o tem, kdo je v tem postopku sploh zavezan za plačilo premoženjskopravnega zahtevka. Pri tem pa, kot izhaja iz zgoraj opisanega poslovanja sodišča, se je imela obramba možnost s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom seznaniti tudi z vpogledom v spisovno gradivo po vložitvi obtožnice (2. 11. 2021), ko je bil že vložen premoženjskopravni zahtevek skupaj z dopolnitvijo, torej še pred sklepanjem sporazuma o priznanju krivde, zato pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti ni utemeljen.

9Prav tako je napačno razlogovanje pritožbe, da je odločitev, ki se s pritožbo problematizira, napačna tudi iz razloga, ker se v sporazumu o priznanju krivde premoženjskopravni zahtevek sploh ne omenja, kajti iz določbe prvega odstavka člena 450.b ZKP jasno izhaja, kaj mora sporazum o priznanju krivde vsebovati, iz določbe drugega odstavka tega istega zakonitega določila pa še, kaj ne more in ne sme biti predmet takega sporazuma, kar pomeni, da premoženjskopravni zahtevek, če je postavljen tekom postopka in ki ima tudi vselej prednost pred odvzemom premoženjske koristi, ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde. Zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne gre za nasprotje med izdano sodbo v tem delu in sklenjenim sporazumom, ki je, kar zadeva bistvene sestavine sporazuma o priznanju krivde (krivda in izrečena sankcija) povsem identična s sklenjenim sporazumom.

10Pri utemeljevanju pritožbenega razloga kršitve zakona pa zagovornik kot ključno najprej izpostavlja, da obtoženec ni zavezanec za plačilo premoženjskopravnega zahtevka že iz razloga, ker ni bil prejemnik nobene premoženjskopravne koristi, storilki tega kaznivega dejanja pa sta obt. A. A. in obt. B. B., za kateri postopek še sploh ni pravnomočno zaključen, pa tudi njima sodbeni izrek ne očita pridobitev premoženjskopravne koristi, temveč je bila prejemnica kredita v višini 350.000,00 EUR družba B., d.o.o.

11Iz ustaljene sodne prakse, ki jo pravilno povzema tudi prvo sodišče, izhaja, da kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, odloča v pridružbenem (adhezijskem) postopku¹, kot sicer pravilno povzema tudi pritožba. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava, predmet zahtevka pa ne more biti nekaj, česar upravičene tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (določba člena 101 ZKP), ali, kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Zato je prvo sodišče v zvezi s takimi trditvami, ki sta jih že pred sodiščem prve stopnje skladno zagovarjala tako obramba, kot tudi tožilstvo, zavzelo s nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno stališče, izhajajoč pri tem iz določb členov 131 in 186 Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer, da za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku pomagača ni relevantno, ali si je pomagač pridobil protipravno premoženjsko korist², niti, da si je nista pridobili obe storilki, za kateri postopek še ni zaključen in da iz izreka sodbe izhaja, da si je protipravno premoženjsko korist pridobila družba B., d.o.o., temveč je bistveno, da je družba, ki priglaša premoženjskopravni zahtevek, bila oškodovana, kar pa v konkretnem primeru sploh ni sporno in pritožbeno tudi ni problematizirano. Iz sodbenega izreka namreč jasno izhaja očitek obtožencu, da je kot direktor in edini družbenik družbe B., d.o.o. pomagal k storitvi očitanega kaznivega dejanja na način, ki izhaja iz sodbenega izreka, saj je šlo za enoosebno družbo B., d.o.o., ki si je pridobila protipravno premoženjsko korist, z vsem premoženjem te družbe pa je ves čas kot direktor in edini družbenik lahko razpolagal le obtoženec kot zakoniti zastopnik, kar že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Zato povsem prepričajo razlogi prvega sodišča, da pomagačeva odgovornost za povrnitev škode izhaja iz solidarne zaveze po določbah člena 131 in 186 OZ. V primeru, da pa bodo storilki in napeljevalec spoznani za krive, pa bo obtoženec imel v nadaljevanju možnost terjati v regresni pravdi sorazmeren del odškodnine, če so jo navedeni povzročili. V tej fazi pa je odločitev o solidarni zavezi obtoženca po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna, pritožba pa neutemeljena.

12Prav tako pritožba nima prav, da obtoženec kot pomagač tudi ni zavezan k povrnitvi škode že iz razloga, ker so obtožencu v postopku osebnega stečaja s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 3362/2014 z dne 21. 9. 2016 bile odpuščene obveznosti, ki so nastale do začetka osebnega stečaja (do 30. 7. 2014) in v katerem oškodovana družba banka A. d.d. ni zoper obtoženca kot stečajnega dolžnika priglasila nobene terjatve.

13Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je osnovni namen osebnega stečaja v skladu z določbo prvega odstavka člena 382 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, enako poplačilo vseh upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika, torej gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka, ker se namreč stečajni postopek vodi primarno zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo poplačilo svojih terjatev v enakem deležu.³

14Na identične očitke, ki so bili izpostavljeni že pred prvim sodiščem, je v izpodbijani sodbi (točka 9) izčrpno odgovorjeno. Prvo sodišče ni prezrlo, da oškodovana družba banka A., d.d. v postopku osebnega stečaja ni priglasila terjatve, kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni relevantno, saj glede na izpostavljeno insolvenčno zakonodajo sama prijava ali neprijava terjatve v postopku osebnega stečaja nima enakega učinka na terjatev zoper fizično osebo, kot je to primeroma v stečajnem postopku zoper pravno osebo, torej nima za posledico prenehanja te terjatve. Zato je za presojo o tem, ali je v tem primeru, ko ni sporno, da v postopku osebnega stečaja oškodovana družba svoje terjatve ni prijavila in da so obtožencu bile odpuščene vse terjatve, ki so nastale do dne 30. 7. 2014, med katere spada tudi terjatev oškodovane družbe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno učinek oziroma posledice zaključenega postopka osebnega stečaja presojati po zakonu, ki je veljal v času pravnomočnosti izdaje odločbe v postopku osebnega stečaja, ta pa je v konkretnem primeru Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Novela ZFPPIPP-G), ki je bil objavljen v Uradnem listu 11. 4. 2016 in je začel veljati 26. 4. 2016. S to novelo pa je bila v drugem odstavku člena 408 dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti tudi ne učinkuje za povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali pa iz hude malomarnosti.⁴ Zato je prvo sodišče pravilno razlogovalo, da na terjatev iz naslova škode, nastale zaradi kaznivega dejanja, ki jo oškodovana družba uveljavlja v premoženjskopravnem zahtevku, odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ne vpliva. Dejstvo izdaje sklepa o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja je pomembno namreč le v toliko, da pomeni, da oškodovana družba ne razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za izterjavo s kaznivim dejanjem povzročene škode (določba petega odstavka člena 410 ZFPPIPP), kar bi v konkretnem primeru, kot je pritrditi prvemu sodišču, lahko bila ovira za odločanje o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku in bi bila tudi razlog za napotitev oškodovane družbe na pravdo. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti sklicevanje pritožbe na dve izpostavljeni odločbi VSRS in sicer opr. št. I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 in opr. št. I Ips 15580/2014 z dne 10. 10. 2019. V prvi navedeni zadevi so bili upniki v postopku osebnega stečaja dolžnika poplačani sorazmerno in so jim v sorazmernih deležih tudi bile priznane terjatve ter posledično tudi poplačane, v drugem primeru, ki ga pritožba izpostavlja, pa v času pravnomočno zaključenega stečajnega postopka, ki se je končal z odpustom obveznosti, še ni bila v veljavi novela ZFPPIPP-G, ki je v 408. členu uzakonila novo 5. točko glede izjem pri odpustu obveznosti. Zato je v tej zadevi VSRS tudi ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu in oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

15Utemeljenosti pa ni mogoče priznati tudi nadaljnjim pritožbenim navedbam, da je prvo sodišče s takšno razlago učinkovanje odpusta obveznosti nedopustno širilo in se sploh ni ukvarjalo s tem, ali je bila škoda v konkretnem primeru povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti, česar tudi ni presojalo po določbah OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost in je zgolj iz razloga, ker je obtoženec krivdo priznal za storitev očitanega kaznivega dejanja, brez da bi sploh utemeljilo, v čem je škoda oškodovancu povzročena namerno ali iz hude malomarnosti, odločilo, da je obtoženec dolžan plačati priglašen premoženjskopravni zahtevek.

16Izhajajoč iz 5. točke drugega odstavka člena 408 novele ZFPPIPP-G, kot je bilo predhodno obrazloženo, kot tudi iz sodbenega izreka izpodbijane sodbe, ko se obtožencu očita, da je kot pomočnik in direktor družbe B., d.o.o. in tudi kot edini družbenik te družbe, pomagal k storitvi očitanega kaznivega dejanja na tam opisan način, zaradi česar je družba B., d.o.o. lahko počrpala kredit in si pridobila veliko protipravno premoženjsko korist v višini 350.000,00 EUR, tako ni nobenega dvoma, kot je pravilno zaključilo že prvo sodišče, da se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja in povzročitev škode oškodovani družbi zaradi naklepnega kaznivega dejanja, torej zaradi namerne povzročitve škode. Obtoženec je zaradi takega očitka, ki izhaja iz sodbenega izreka, sklenil 17. 1. 2022 s SDT RS sporazum o priznanju krivde, s katerim je priznal krivdo za storitev očitanega mu kaznivega dejanja, torej je priznal vsa dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz očitkov v obtožbi, torej tudi krivdo za naklepno storitev očitanega kaznivega dejanja. Zato ne drži, da prvo sodišče ni ugotovilo, kako je bila povzročena škoda oškodovani družbi. Nasprotno, s prepričljivimi razlogi je zaključilo, da prav iz razloga, ker je obtoženec povzročil škodo namerno (naklepno) odpust obveznosti v osebnem stečaju v konkretnem primeru ne učinkuje, zaradi česar je obtoženec zavezan k povrnitvi škode.

17Pritožba navaja, da družba banka A., d.d. tudi nima lastnosti oškodovanca in ni aktivno legitimirana za vložitev premoženjskopravnega zahtevka, vendar pa take svoje pritožbene navedbe argumentirano ne utemelji, zato nanje ni mogoče odgovoriti. Neutemeljena pa je tudi v delu, ko navaja, da priglašena terjatev oškodovane družbe po vsebini ni odškodninska terjatev, temveč je pogodbena, ki izvira iz sklenjenega pravnega posla, to je iz kreditne pogodbe z dne 27. 7. 2010, zato gre po prepričanju pritožbe za navadno denarno terjatev iz naslova vračila posojila, ne pa za odškodninsko terjatev.

18Drži sicer, da je v osnovi šlo za sklenitev kreditne pogodbe med oškodovano družbo in družbo B., d.o.o., ki jo je kot podpisnik pogodbe zastopal direktor in edini družbenik ter družbe obt. D. D., vendar pa iz sodbenega izreka jasno izhaja, da je zaradi storitve očitanega kaznivega dejanja, ko se je družbi B., d.o.o., na v izreku opisan način omogočilo črpanje kredita, posledično tej družbi omogočila pridobitev protipravne premoženjske koristi v višini 350.000,00 EUR, s čemer je bila oškodovana družba banka A., d.d. v tolikšnem znesku tudi oškodovana. V kazenskem postopku se namreč ne glede na izvorno svojstvo posamezne terjatve po pravilih civilnega prava upošteva oškodovanje oziroma prikrajšanje in povzročitev škode oškodovancu v kazenskem postopku zaradi storjenega kaznivega dejanja. Zato ni relevantno, da je osnovna civilnopravna terjatev izhajala iz kreditne zaveze, bistveno namreč je, da je oškodovani družbi zaradi tako sklenjenega posla in storitve kaznivega dejanja nastala škoda v navedeni višini.

19Iz izpodbijane sodbe v točki 12) izhaja natančen preračun in obrazložitev glede premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je sodišče naložilo v plačilo obtožencu. Prvo sodišče je z jasnimi razlogi v točki 13) obrazložilo pravno podlago za naložitev plačila obtožencu v višini 228.715,00 EUR s pripadki od priglasitve premoženjskopravnega zahtevka dalje, to je od 11. 5. 2021 pa do plačila, prav tako pa je še obrazložilo, zakaj oškodovani družbi ni priznalo razliko od priznanih do priglašenih zamudnih in rednih obresti v višini 128.255,76 EUR, s čemer jo je napotilo na pravdo, česar pa pritožba po sami višini tudi pritožbeno ni problematizirala, taki odločitvi pa ni oporekala tudi oškodovana družba.

20Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, prav tako pa tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

21Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato je dolžan v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso, katero bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

¹ Primerjaj sodbe VSRS, opr. št. I Ips 5771/2013 z dne 16. 12. 2021 in I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014.
² tako sodba VSRS, opr. št. I Ips 44266/2013 z dne 12. 5. 2016
³ več o tem sodbi VSRS, opr. št. I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 in opr. št. I Ips 18797/2016 z dne 17. 12. 2020;
⁴ tako sodba VSRS, opr. št. I Ips 15580/2014 z dne 10. 10. 2019