VSM Sklep IV Kp 21888/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega R. H. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi drugega in četrtega odstavka 445.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP, ugovor obdolženega R. H. z dne 11. 6. 2020, zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 21888/2020 z dne 27. 5. 2020, kot prepozen zavrglo.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je ugovor obdolženca zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, vložen dne 11. 6. 2020, prepozen, saj je bil zadnji dan za pravočasno vložitev ugovora dne 9. 6. 2020. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje zagovornik ne nasprotuje in odločitve ne izpodbija iz tega razloga, temveč uveljavlja kršitev pravila privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Meni, da sodišče ob upoštevanju tega zakonskega določila ugovora ne bi smelo zavreči oziroma bi moralo do odločitve v zvezi z ugovorom tega obdolženca počakati vsaj do sprejema odločitve o ugovoru, ki ga je zoper isto sodno odločbo pravočasno vložil soobdolženi Z. H.. Zoper oba obdolženca je bil izveden enoten postopek in izdana ista sodba o kaznovalnem nalogu, pri čemer je bilo v trenutku odločanja o ugovoru obdolženca tako glede njega, kot tudi soobdolženega Z. H., katerega ugovor zoper sodbo je bil vložen pravočasno, podano enako dejansko in pravno stanje. Po mnenju zagovornika sodišče v ugovornem postopku za oba obdolženca ne bi smelo sprejeti različnih odločitev, saj citirano pravilo iz 387. člena ZKP to preprečuje. Ker je bil ugovor soobdolženega Z. H., o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, nesporno pravočasen, pomeni, da bo moralo sodišče sodbo o kaznovalnem nalogu razveljaviti in postopek nadaljevati po pravilih skrajšanega postopka. Razveljavitev sodbe pa bi morala učinkovati tudi na obdolženega R. H., zato je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, zaradi neupoštevanja pravila iz 387. člena ZKP pa tudi povsem napačna.

5Bistveno vprašanje za odločitev o pritožbi zagovornika je, ali se tudi v ugovornem postopku zoper sodbo o kaznovalnem nalogu smiselno uporablja določba 387. člena ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje v primeru, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženca, v korist tudi kateremu od soobdolžencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Po presoji višjega sodišča je odgovor na to bistveno vprašanje nikalen. To izhaja že iz sistema ureditve ZKP oziroma umestitve določb o izdaji sodbe o kaznovalnem nalogu ter ugovora kot pravnega sredstva zoper to sodbo, v posebno poglavje določb tega zakona. Ugovornega postopka, v katerem v skladu z določbo četrtega odstavka 445.č člena ZKP odloča sodišče prve stopnje sámo, tudi ni mogoče primerjati s postopkom pred višjim sodiščem, ko to odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano po pravilih rednega ali skrajšanega postopka. Predmet presoje ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu namreč ni pravilnost in zakonitost te sodbe, torej vsebinski preizkus, temveč zgolj in izključno pravočasnost ugovora, ob ugotovitvi pravočasnosti pa je odločitev sodišča o ugovoru vselej enaka, to je razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu in nadaljevanje postopka po določbah ZKP, ki veljajo v skrajšanem postopku.

6Glede na navedeno je vsebina ugovora soobdolženega Z. H., o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo, povsem irelevantna in na pravilnost izpodbijanega sklepa nima prav nobenega vpliva. Četudi bo sodišče prve stopnje ugotovilo pravočasnost ugovora soobdolženega Z. H. ter odločilo o razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu za tega obdolženca, ta odločitev ne more biti v korist pritožnika oziroma obdolženega R. H., ki je torej zakonsko določeni rok za vložitev ugovora zamudil, s tem pa dejansko privolil v pravnomočnost sodbe o kaznovalnem nalogu.

7Podlaga tej presoji in odločitvi višjega sodišča so tudi stališča in poudarki Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi¹, ki ponuja odgovore, uporabljive tudi za obravnavano procesno situacijo. Ustavno sodišče je poudarilo sistem določitve in ureditve pravnih sredstev, namenjenih (vsebinskemu) preizkusu sodne odločbe, ki ga ZKP ureja v poglavju o rednih pravnih sredstvih (XXIII. poglavje), ter v poglavju o izrednih pravnih sredstvih (XXIV. poglavje). ZKP ugovora, kot pravnega sredstva, v okviru razdelka o pravnih sredstvih ne določa, pač pa ga določa in ureja v XXV.a poglavju oziroma v določbah o postopku za izdajo kaznovalnega naloga. Zato je očitno, da zakonodajalec ugovora ni štel med pravna sredstva kazenskega postopka, za katera je značilno, da so namenjena preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe. Ureditev postopka na način, da je le od obdolženčeve volje odvisno, ali bo sodba o kaznovalnem nalogu pravnomočna ali ne, ustreza izjemnosti postopka za izdajo kaznovalnega naloga. Ugovor je posebno pravno sredstvo, z bistveno drugačnim ciljem kot pritožba, saj je namenjen le razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu, ne pa (vsebinski) presoji njene zakonitosti in pravilnosti, kar je sicer namen pritožbe. Zato se ugovor od pritožbe bistveno razlikuje.

8Povzeti zaključki Ustavnega sodišča dajejo jasno podlago za razumen sklep, da v ugovornem postopku zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, pravilo privilegija pridruženja iz 387. člena ZKP ne more veljati oziroma se ta določba ne uporablja.

9Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 74013 Taksne tarife.

¹ U-I-46/08-20 z dne 16. 12. 2009.