VSM Sklep IV Kp 58593/2020

Pritožbi F. P. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena v zvezi s 6. alinejo 144. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo vlogo – predlog F. P. z dne 26. 10. 2020, zoper obdolženo K. P., zaradi kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Zoper sklep se je pritožil F. P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje oziroma, da izpodbijani sklep spremeni na način, da dopusti predlog za opravo kazensko preiskovalnih dejanj.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa svojo odločitev o zavrženju vloge – predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj F. P. utemeljilo z navedbami, da slednji nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Pojasnilo je, da opis kaznivega dejanja v vlogi F.P. ne vsebuje dovolj določne opredelitve oškodovanca v smeri, da bi bila z očitanim kaznivim dejanjem neposredno ogrožena ali prekršena njegova premoženjska pravica, ter da iz opisa ne izhaja neposredna povezava med očitanim kaznivim dejanjem in kršitvijo njegovih premoženjskih pravic.

5Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje, ko je F. P. odreklo lastnost oškodovanca kot tožilca, je napačna in preuranjena. Zakonski opis kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom KZ-1 sicer res ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, medtem ko je navedeno kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Vendar pa slednje ne pomeni, da je varovan zgolj pravni promet z listinami, temveč da le-ta predstavlja primarni in ne izključni objekt varstva. Drugemu, konkretno določeni osebi, lahko namreč zaradi takega kaznivega dejanja nastane škoda in je torej s takšnim ravnanjem lahko tudi kakšna njena osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Ob tem je poudariti, da opredelitev oškodovanca temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. V tej zvezi je lahko oškodovanec tisti, ki je s kaznivim dejanjem (neposredno) oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Ravno slednje pa je F. P. v obravnavani zadevi izkazal v zadostni meri, zato mu je pritrditi, ko v pritožbi navaja, da je v opisu kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen kot oškodovanec, sodišče prve stopnje pa je očitno prezrlo, da je v opisu dejanja navedel tudi, da je osumljenka sporno – ponarejeno listino „spravila“ v pravni promet, ko jo je po pooblaščencu posredovala Okrožnemu sodišču v Mariboru, kjer zoper njo poteka postopek osebnega stečaja, ter nadalje, da sta Okrožno sodišče v Mariboru in Višje sodišče v Ljubljani v letu 2018 ravno upoštevaje dejstva iz te listine, odločala o ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je vložil pritožnik (kot stečajni upnik) in nato neupravičeno odločila, da se osumljenki obveznosti odpustijo. Povsem na mestu je tudi pritožbena navedba, da je F. P. v opisu dejanja konkretno navedel škodljivo posledico, ki mu je nastala v posledici takšnih odločitev sodišč ob odločanju o odpustu obveznosti, in sicer, da je zaradi neupravičenega odpusta obveznosti kot upnik utrpel premoženjsko škodo v višini 94.498,50 EUR. Po navedenem je soglašati s pritožnikom, da je v opisu dejanja dovolj določno opredeljen kot oškodovanec, prav tako pa je v zadostni meri razvidna povezava med predložitvijo listine in posegom v njegovo premoženjsko pravico. Glede na pojasnjeno in upoštevaje razloge izpodbijanega sklepa, pa sodišče druge stopnje še dodaja, da dokazanost oziroma utemeljenost očitkov ne more biti predmet presoje v tej fazi kazenskega postopka.

6Iz obširne pritožbene obrazložitve med drugim izhaja tudi, da se pritožnik ne strinja s postopanjem sodišča prve stopnje, ki je po navedenih zakonskih določbah (kot obtožni predlog) zavrglo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Navaja namreč, da je v tem predlogu zadostil določbi tretjega odstavka 168. člena ZKP v zvezi s 431. členom ZKP, sodišče pa je tak predlog neutemeljeno zavrglo.

7Pritožnik ima prav. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je s sklepom Kt/23407/2019/IR z dne 23. 9. 2020 zavrglo kazensko ovadbo ovaditelja F. P. , vloženo zoper K. P., zaradi suma storitve kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom KZ-1, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenka storila naznanjeno kaznivo dejanje. F. P. je nato 26. 10. 2020 pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložil „predlog za izvedbo kazensko preiskovalnih dejanj“ zoper K.P.. Tak predlog pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo po določbi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki ureja specifične procesne situacije le v zvezi z obtožnim predlogom ali zasebno tožbo, ne pa predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Glede slednjega je namreč potrebno upoštevati določbo 431. člena ZKP, ki velja v skrajšanem postopku in v prvem odstavku določa, da lahko državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja; če se sodnik strinja z njegovim predlogom, opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu tožilcu. Drugi odstavek istega člena pa določa, da če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, obvesti o tem državnega tožilca. Glede na to, da F. P. ni vložil obtožnega predloga, temveč je predlagal opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jih je tudi ustrezno konkretiziral, in upoštevaje, da se citirana zakonska določba uporablja tudi v primeru, če posamezna preiskovalna dejanja sodišču predlaga oškodovanec kot tožilec, bi moralo sodišče prve stopnje v takšni procesni situaciji (v kateri se glede na že pojasnjeno očitno ni strinjalo s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj), vlagatelja (zdaj pritožnika) le obvestiti o nestrinjanju, pri čemer bi le-ta imel možnost vložitve obtožnega predloga. Nestrinjanje z opravo posameznih preiskovalnih dejanj namreč sodnik izrazi zgolj z obvestilom, ob tem pa ne izda posebnega sklepa.

8Glede preostalih navedb pritožnika, s katerimi le v splošnem uveljavlja kršitev kazenskega postopka ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so le-te bodisi nekonkretizirane, bodisi v tej fazi kazenskega postopka nerelevantne, zato se do njih ni podrobneje opredeljevalo.

9Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi F. P. ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, sodišče prve stopnje pa bo v smeri obrazloženega odločilo o predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

10Odločitev sodišča druge stopnje temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.