VSRS Sodba I Ips 66823/2021

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se ugotovi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo šestega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Vsakemu izmed njiju je izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora, v katero se všteje čas odvzema prostosti. Obsojenemu A. A. je izreklo stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupno 1.000,00 EUR, obsojenemu B. B. pa sto petdeset dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je skupno 4.500,00 EUR, ter določilo način izvršitve stranske denarne kazni. Obema je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje treh let. Obsojencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornice obsojenega A. A. delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, denarno kazen je znižalo na osemdeset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj torej 800,00 EUR ter stransko kazen izgona tujca iz države znižalo na dve leti. Ob uporabi določbe 387. člena ZKP je sodbo glede pravne opredelitve spremenilo tudi za obsojenega B.B., ter mu izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora ter denarno kazen v višini sto trideset dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj torej 3.900,00 EUR ter stransko kazen izgona tujca iz države znižalo na dve leti. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Vrhovna državna tožilka je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi zatrjevane kršitve brez posega v izpodbijano pravnomočno sodbo.

3Zagovornica obsojenega A. A., odvetnica Kira Zorman, je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev. Obsojenec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi v bistvenem trdi, (i) da je sodišče druge stopnje prekršilo kazenski zakon s tem, ko je ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega Samirija Preducaja in kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 (kršitev kazenskega zakona) in (ii) da sodišče druge stopnje ne bi smelo z uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) pravne opredelitve spremeniti tudi za obsojenega B. B., ki je z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde. Zaradi tesne vsebinske povezave med tema vprašanjema je Vrhovno sodišče nanju odgovorilo skupaj.

5Vrhovna državna tožilka zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP z navedbo, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo o neobstoju zakonskega znaka povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, zaradi česar je kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in ne po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Vložnica nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da vožnja v premajhnem in temnem prostoru, v katerem se nahajajo tudi orodje, stojalo za orodje in lestev, brez sedežev in varnostnih pasov, sama po sebi ni nevarna ter da bi moral opis vsebovati tudi navedbo, da so potniki zaradi teme ali neprezračenih prostorov imeli težave z dihanjem ali slabostjo. Meni, da bi šlo v primeru takšnih težav že za poškodbeno posledico in ne več za ogrozitev. Vložnica ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021 in I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020 navaja, da gre pri zakonskem znaku povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi za potencialno oziroma abstraktno-konkretno nevarnost, pri kateri ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa je odločilno, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti.

6Glede na čas storitve kaznivega dejanja dne 5. 12. 2021 in ob dejstvu, da sprememba zakonskega znaka povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje v izpostavitev takšni nevarnosti z novelo KZ-1I, uveljavljeno 15. 12. 2021, ne pomeni zvišanja zahtevane stopnje ogrožanja, je uvodoma pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da novejši zakon za obsojenca ni milejši in je zato potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je kot kvalifikatorni zakonski znak določal povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi.

7Vložnici ni mogoče pritrditi v stališču, da gre za pri kaznivem dejanju po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 za abstraktno-konkretno ogrozitev, saj je takšno stališče v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča preseženo. Po sedaj že utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča le oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine. Takšno tveganje je vsebovano v nehumanem, nezdravem in nevarnem načinu prevoza, zaradi katerega so osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, še bolj pa bi bile v primeru nenadnih prometnih situacij.¹

8Vendar pa ima vložnica prav, da opis dejanja v obravnavani zadevi ob upoštevanju povzetih izhodišč o posebni obliki konkretne ogrozitve ustreza zakonskim znakom inkriminacije po šestem odstavku 308. člena KZ-1. V opisu je namreč navedeno, da je obsojeni Preducaj na relaciji od Republike Hrvaške do Republike Italije čez ozemlje Republike Slovenije prevažal deset tujcev v kombiniranem vozilu Citroën Jumper v katerem so se hkrati nahajali še orodje, stojalo za orodje in alu lestev. Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe načrtovan dalj časa trajajoč prevoz preko celotnega ozemlja države, tudi v povsem običajnih prometnih razmerah po naravi stvari poteka tudi po ovinkih in vključuje zaviranje. Navedeno pa ob upoštevanju prisotnosti orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki po presoji Vrhovnega sodišča narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi (brez navajanja hipotetičnih nepredvidenih prometnih situacij) povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic.²

9Vrhovna državna tožilka sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z uporabo privilegija pridruženja iz 387. člena ZKP za obsojenca, ki je bil spoznan za krivega na podlagi sporazuma o priznanju krivde. Navaja, da zaradi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pritožbeno sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 387. člena ZKP ter poseči v pravno opredelitev in v sporazumu dogovorjeno kazensko sankcijo, temveč bi moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v novo sojenje temu sodišču, ki bi moralo ponovno presoditi o tem, ali naj sklenjeni sporazum sprejme ali ne. Ob sklicevanju na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015, I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017 in I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020 navaja, da ima sodišče pri odločanju o sporazumu le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme ali pa ga v celoti zavrne, ne sme pa vanj posegati in spreminjati njegove vsebine.

10V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z isto sodbo spoznalo za kriva obsojenega A. A., ki je krivdo priznal, in obsojenega B. B., ki je s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde. Obsojenca sta bila spoznana za kriva storitve istega kaznivega dejanja v sostorilstvu. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenca, ki je krivdo priznal, ugotovilo, da je bil v njegovo škodo prekršen kazenski zakon. Ob tem je presodilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v njegovo korist, v korist tudi soobsojenemu, ki je sklenil sporazum in se zoper izpodbijano sodbo ni pritožil.

11Vrhovna državna tožilka je zatrjevano kršitev 387. člena ZKP utemeljila z argumenti in sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki pa se v prvi vrsti nanaša na ravnanje sodišča prve stopnje, ko po 450.č členu ZKP odloča o tem, ali bo sprejelo sporazum o priznanju krivde ali ne. Ta položaj se bistveno razlikuje od odločanja v obravnavani zadevi, ko je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi soobsojenega, ki ni sklenil sporazuma o priznanju krivde, uporabilo privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP. Vložnica drugih argumentov, razen sklicevanja na zgoraj navedeno sodno prakso in poudarjanja, da je drugostopenjsko sodišče poseglo v sodbo, izdano na podlagi sporazuma o priznanju krivde, ni ponudila.

12V drugem odstavku 370. člena ZKP so določeni razlogi, zaradi katerih je dovoljeno izpodbijati sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde ali na podlagi sporazuma o priznanju krivde, zakon pa ne vsebuje nobenih drugih določb, ki bi sodišču druge stopnje zapovedovale drugačno odločanje o pritožbi. Še zlasti ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP za tega obdolženca. Pravilo iz 387. člena ZKP s fikcijo izenačuje položaje obdolžencev na način, da tiste, ki se zoper sodbo sodišča prve stopnje niso pritožili ali se niso pritožili v določeni smeri, pridruži obdolžencem, ki jim je vložena pritožba kakorkoli koristila.³ Pravilo pomeni realizacijo ustavne zahteve po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS in preprečuje neenako obravnavo obsojencev v celotnem kazenskem postopku.⁴

13V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenca, ki je krivdo priznal, ugotovilo, da je bil v njegovo škodo prekršen kazenski zakon. Ob tem je presodilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v njegovo korist, v korist tudi soobsojenemu, ki je sklenil sporazum in se zoper izpodbijano sodbo ni pritožil. Obsojenca sta bila spoznana za kriva storitve istega kaznivega dejanja v sostorilstvu, zato bi bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča različna pravna opredelitev njunih ravnanj v isti pravnomočni sodbi očitno pravno nevzdržna in v nasprotju z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

C.

14Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovale sodnice Barbara Zobec, Maja Baškovič in mag. Andreja Sedej Grčar.

¹ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021 in druge.
² Prim. argumentacijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024 (tč. 8).
³ A. Karakaš: 387. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem - 2. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 1016 in Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 837.
⁴ Prim. A. Karakaš, prav tam.