VSM Sodba II Kp 12861/2021

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 12861/2021 z dne 22. 6. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enajst mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Oškodovano B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega proračun. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženemu naložilo plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR (tar. št. 7112 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah), prav tako mu je v plačilo naložilo stroške pooblaščenca oškodovane, odvetnika S. S., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ga obtožbe oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovor podal pooblaščeni odvetnik oškodovane, ki vloženo pritožbo smatra kot neutemeljeno ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba z utemeljevanjem, da so v izpodbijani sodbi nasprotja med izvedenimi dokazi in da zato obstaja dvom o odločilnih dejstvih. V podkrepitev zatrjevanega obširno izpostavi navedbe sosedov C. C. in D. D., E. E. in F. F. ter policista G. G., za katere ponuja drugačno videnje izpovedi, nasprotno obrazloženemu v izpodbijani sodbi.

6Zatrjevane kršitve niso podane. Izpodbijana sodba ima določne, jasne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja zagovornica, ki s selektivnim povzemanjem izpovedi v okviru dokaznega postopka zaslišanih prič ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je podalo povsem sprejemljive razloge, čemu staršema obdolženca, E. E. in F. F. ni sledilo v celoti. Prav tako je na osnovi notornega dejstva, da pretnja (kasnejšega) neugodnega izpostavljanja pred sodiščem potencialne priče od inkriminiranega dogajanja distancira, blokovskima sosedoma D. D. in C. C. nehvaležni procesni vlogi primerno pripisalo odkrito tendenco nevmešavanja v prvem oziroma spominskih vrzeli v drugem primeru. Iz izpovedi policista G. G. v zvezi s prekrškovnim postopkom zoper obdolženega pa je prvostopenjsko sodišče izpostavilo bistveno in sprejete dejanske zaključke kvečjemu utrdilo. Posledično zagovornica z obširnim pritožbenim izvajanjem, s katerim poskuša prepričati v vsebinsko drugačne meritorno relevantne izsledke pričevanja obdolženčevih staršev, blokovskih sosedov in izpostavljenega policista, ne more uspeti.

7Pritožba skladno stališču, da je oškodovano pri podaji kazenske ovadbe vodilo maščevanje obdolženemu, ki se je z nastalo situacijo sprijaznil in si življenje uredil po svoje z drugo osebo, izpostavlja korespondenco oškodovane z obdolženčevimi nekdanjimi partnerkami. Pri tem v ospredje postavi trditev, da sporočila potrjujejo zagovor, da je bil obdolženi sam žrtev nespoštljivega, ponižujočega odnosa ter nasilja s strani oškodovane, ki je večkrat dnevno menjala razpoloženje, ob sočasnem uživanju terapije in alkohola pa so bili njeni izbruhi jeze in nasilja še intenzivnejši, takrat je tudi postala neobvladljiva. Da je obdolženega poniževala in označevala za psihopata, gnoja, klošarja, bolnika ter osebo, ki je ciganko jebal in ki ne more imeti nikogar rad, izhaja iz predložene korespondence med oškodovano in obdolženčevo tedanjo partnerko, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

8S povzetimi navedbami zagovornica smiselno uveljavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in posledično kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar ji ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da – čeravno po pritožbi nasprotno zatrjevanemu - prvostopenjsko sodišče elektronsko korespondenco v prilogi C1 vendarle omenja v obrazložitvi izpodbijane sodbe na točki ugotavljanja vzorca obdolženčevega obnašanja do partnerk, ki so bile v določenem časovnem obdobju z njim intimno povezane in ob premotritvi verodostojnega dela izpovedi njegove matere E. E. Obenem pa je opozoriti, da pa sicer presoja oškodovankinih in obdolženčevih ravnanj po inkriminiranem obdobju, ki jih izpostavlja pritožnica, na ugotovljeno dejansko stanje merodajno ne more vplivati.

9Enako je ugotoviti ob fokusu na kritiko prvostopenjskega procesnega vodenja, ko pritožba izpostavlja očitek vpliva na izpoved oškodovane z obrazložitvijo, da jo je razpravljajoča sodnica med postavljanjem vprašanj s strani obrambe seznanjala z zagovorom obdolženega, še preden je priča odgovorila na vprašanje obrambe. Bistvo dokaznega postopka je, da se o dokaznem gradivu ustno razpravlja oziroma se ga pretrese. Dokaze izvaja sodišče, pri čemer so posledično načelu proste presoje dokazov in preiskovalnega načela dokazna pravila, ki urejajo merila, ali naj se neko dejstvo dokazuje, ali je dokaz dopusten, kako dokaz izvesti in kako dokaz ocenjevati, bolj skopa. Sodno izvajanje dokazov tako na prvi stopnji sojenja pomeni, da razpravljajoči senat oziroma sodnik posameznik ne odloča zgolj o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, pač pa izvedbo dokaza tudi vodi (daje besedo, prepoveduje ponavljajoča se nepomembna in prepovedana vprašanja in sploh ravna v smislu drugega odstavka 334. člena ZKP). Procesni udeleženci pri izvedbi dokazov seveda sodelujejo, jih tudi predlagajo, vendar dokazovanja ne vodijo, prav tako niso upravičeni do vsebinske usmeritve izpovedi prič, kot je to sicer mogoče v poudarjeno akuzatornih postopkih.¹ Pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da je sicer lahko vsaka kršitev določb ZKP, ki jo stori sodišče, bistvena kršitev, če je bila storjena v določeni postopkovni fazi, tj. med pripravo glavne obravnave, na glavni obravnavi ali pri izdaji sodbe, in če je v konkretnem primeru vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Česa takšnega pa iz pritožbenih navedb ni razbrati.

10Jedro graje, naslovljene na delo prvostopenjskega sodišča, temelji na očitku, da je sprejeto odločitev oprlo le na pričanje oškodovane, medtem ko je dokazne predloge, ki bi zagovoru obdolženega pritrdili, zanemarilo. Tako ni zaslišalo ključne priče, obdolženčeve hčerke H. H., ki je z očetom in oškodovano preživela kar nekaj časa in bi o njunem odnosu vedela izpovedati, kot tudi, ali je zaznala, da bi bil obravnavani procesni udeleženec do kogarkoli nespoštljiv ali kakorkoli nasilen. Nadalje pritožba pojasnjuje, da je bilo obrambi onemogočeno dokazati, da je bilo stanje v skupnosti obravnavanih procesnih udeležencev v soodvisnosti od razpoloženja oškodovane, na kar je gotovo vplivalo njeno zdravstveno stanje in sočasno jemanje terapije ter uživanje alkohola. Vendar je sodišče prve stopnje dokazna predloga po zaslišanju oškodovankinega psihiatra L. L. in pritegnitvi sodnega izvedenca klinične psihologije neutemeljeno zavrnilo, v čimer pritožba prepoznava kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov oziroma do obrambe.

11Pritožbi tudi tozadevno ne gre pritrditi. Primarno je opozoriti, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialno pravno ali procesno pravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče lahko zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so vsa odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. V danem primeru je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov prepričljivo utemeljilo. Tako je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu po dodatnem zaslišanju priče H. H., in za sprejeto odločitev ponudilo tehtne razloge, ki jih povzema tudi pritožbeno sodišče. Pritožba namreč prezre, da je oškodovana že iz lastnega pritrdila, da odnosi med njimi niso bili dobri, pri čemer je tudi opisala dogodek, ko je med kosilom prišlo do incidenta, o katerem naj bi izpovedala za zaslišanje predlagana priča. Za prav tako predlagane priče I. I., J. J. in K. K. je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da z obdolženim ali oškodovano dejansko niso v nobenem bližnjem odnosu in da tudi ni zatrjevano, da bi z njima bile v kakršnihkoli kontaktih. Za zavrnitev predloga po njihovem zaslišanju je podalo povsem sprejemljive argumente. K zavrnitvi dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca klinične psihologije ter predloga po zaslišanju oškodovankinega psihiatra L. L. pa je sodišče prve stopnje korektno pojasnilo, da zbrana medicinska dokumentacija dovolj jasno izkazuje, zaradi česa, kdaj in zakaj ter s kakšno terapijo se oškodovana udeležuje psihiatričnih terapij. Prav tako je o težavah, s katerimi se je soočala v predhodnih letih izpovedala sama, medtem ko je o njihovem odražanju navzven prvostopenjsko sodišče zaslišalo tudi več prič, katerih izpovedi je skozi obrazložitev ustrezno materialno ovrednotilo. Glede na obrazloženo ostane s strani zagovornice zatrjevana kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 329. členom ZKP, brez podlage.

12Pritožba uvodoma uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne opredeli, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje prekršilo zakon. Ko pa v obrazložitvi pritožbe navede, da obdolženi oškodovane ni spravljal v podrejen položaj in da tega dokazni postopek tudi ni potrdil, pri čemer zgolj na načelni ravni trdi, da ne gre za kaznivo dejanje in da tudi ni podana kazenska odgovornost obdolženega, pa pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon krši sodišče le takrat, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi narobe ali pa ga sploh ne uporabi.

13Sodišče prve stopnje pa tudi dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi s tehtnimi argumenti obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke izpodbijane prvostopenjske sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

14Pritožbena izvajanja grajajo dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Ob tem izrecno zapiše, da obramba ponuja drugačno videnje izpovedi prič ter na prvostopenjsko sodišče naslovi očitek, da ni podrobneje presojalo ravnanja oškodovane, ki je z obdolženim tudi fizično obračunavala, kar bi vsekakor privedlo do drugačne presoje. Poudarja, da so priče potrdile obdolženčev zagovor, da zatrjevanega nasilja ni izvajal.

15S ponujeno lastno interpretacijo izsledkov dokaznega postopka ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj zagovoru obdolženega ne verjame in čemu sledi izpovedi oškodovane. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo niti omajati, kaj šele ovreči. Prvostopenjsko sodišče je obdolženčev zagovor zavrnilo kot povsem nesprejemljiv. Z razlogi, ki jih je navedlo, se strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje dosledno sklicuje in jim v zaobid podvajanju nima kaj bistvenega dodati. Dejstvo je, da je oškodovana B. B. vsa inkriminirana ravnanja prepričljivo opisala in obenem jasno predstavila sliko o razmerah v njihovi družini, o odnosu med njo in obdolženim ter tudi drugimi člani družine. Pri tem je njena izpoved – čeprav pritožba trdi zrcalno nasprotno – vendarle podprta še z drugimi dokazi, ki so na prvi stopnji sojenja prešli skozi sito verodostojnosti in resničnosti in so v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno materialno ovrednoteni. Da je obdolženi na škodo nekdanje izvenzakonske partnerke v obravnavanem obdobju storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje ob iskreni izpovedi oškodovane, ki lastnih ravnanj v razmerju do obravnavanega procesnega udeleženca prav tako ni prikrivala (in je odkritosrčno priznala, da mu je tudi sama kaj nazaj povedala, v določenem momentu vpričo njegove hčerke H. H. med kosilom vanj vrgla ribo, na njegovo prigovarjanje obiskala mehanika K. K in ga nagovorila z višjim tonom) imelo utemeljeno podlago tudi v izpovedbah oškodovankinih staršev M. M. in N. N., oškodovankinih nekdanjih partnerjev O. O. in P. P. ter bivše partnerke obdolženega, R. R. Hkrati je navedlo zadostne in prepričljive razloge, zakaj določeni personalni dokazi, torej izpoved D. D. in C. C. ter staršev obdolženega, F. F. in E. E., niso bistveni in čemu smatra prej izpostavljene priče za bolj verodostojne.

16Pritožbena namigovanja, da je bil obdolženi tisti, ki je bil podvržen psihičnemu in fizičnemu nasilju s strani oškodovane, je pravilno ovrglo že prvostopenjsko sodišče, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo razloge, zakaj obdolženemu v trditvi menjave razpoloženja in nekontroliranih izpadov, povezanih s preteklim zlorabljanjem prepovedane droge, psihičnimi težavami ter jemanjem antidepresivov, ni sledilo. Navkljub s strani oškodovane priznanim psihičnim težavam, s katerimi se že od leta 2006 sooča pod redno psihiatrično kontrolo in terapijo, okoliščina čustvene ranljivosti, ko oškodovana v določeni situaciji enostavno ni prenesla pritiska (o čemer so skladno vsebini obstoječe medicinske listinske dokumentacije izpovedali njeni starši in oba bivša partnerja) ne odveže obdolženega krivde za očitano kaznivo dejanje. Z njene strani priznano obnašanje se po dolgotrajnosti in intenziteti ne more primerjati z obdolženčevim pravno nevzdržnim ravnanjem. Oškodovana do obdolženega ni bila kontinuirano psihično ali fizično nasilna (v nasprotnem bi to zagotovo zaznala tudi katera od obrambi naklonjenih prič), prav tako ga z lastnim ravnanjem ni spravljala v podrejeni položaj. Povsem logično in izkustveno sprejemljivo pa tudi iz vidika pritožbenega sodišča, da se je s tem, ko mu je kdaj kaj nazaj povedala in ob konkretnem dogodku za čas kosila vanj vrgla ribo, na svoj način skušala braniti pred obdolženčevim dobra tri leta trajajočim psihičnim in fizičnim nasiljem, ki je skozi doživeto vsakodnevno žaljenje, povzročanje modric in opekline, fizično pretepanje, siljenje v spolne odnose ter ekonomsko nasilje, porušilo normalne odnose med njima in zaradi katerih je bila spravljena v podrejen položaj.

17Po obrazloženem je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, saj še tako obsežna pritožbena izvajanja zagovornice pravilnosti in zakonitosti izpodbijane prvostopenjske sodbe ne morejo omajati. Določbe kazenskega materialnega in procesnega zakona so bile namreč pravilno uporabljene, pravilno in popolno pa so bila ugotovljena tudi vsa odločilna dejstva.

18Zoper odločbo o kazenski sankciji se je obdolženčeva zagovornica pritožila le na načelni ravni, saj pritožbe v tej smeri ni obrazložila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženega obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in relativno kratko preizkusno dobo.

19Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega sodišča, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Več o tem Šugman Stubbs K., Gorkič P., Fišer Z., Temelji kazenskega procesnega prava, XI Pravna obzorja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 475 do 477.