VSM Sklep II Kp 615/2020

I. Pritožba pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev R.K. s.p. in B.K. s.p. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanca kot tožilca sta dolžna plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 615/2020 z dne 20. 2. 2020 na podlagi 409. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevo oškodovancev kot tožilcev R.K. s.p. in B.K. s.p. za uvedbo kazenskega postopka zoper obdolženo T.P. z dne 24. 12. 2019 zavrglo in odločilo, da sta oškodovanca kot tožilca dolžna plačati sodno takso.

2Zoper sklep se je pooblaščenec oškodovancev kot tožilcev pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob v uvodu navedenih pritožbenih razlogih pritožba v obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice stranke do njene izjave, do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic, ker ni izvedlo dokaznega postopka in dokazov, ki jih je predlagal oškodovanec kot tožilec. Višje sodišče v Mariboru je namreč v obravnavani zadevi s sklepom z dne 28. 11. 2019 ugodilo pritožbi zagovornikov obdolžene T.P. in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da se zahteva za preiskavo oškodovancev kot tožilcev R. in B.K. v smeri kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisano v izreku sklepa, zavrne, oškodovanca kot tožilca pa sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Ugotovilo je, da utemeljenost suma, da je obdolženka v obdobju od leta 2011 do 7. 8. 2014, ko naj bi preslepila oškodovanca kot tožilca in storila očitano kaznivo dejanje, kot dejanski pogoj za začetek kazenskega postopka ni bila dosežena, saj trditev, da sta bila preslepljena, ni točna, ker sta za razloge za neizpolnitev obveznosti iz najemne pogodbe z obdolženkine strani vedela že od 8. 8. 2013, ko sta prejela njeno pisanje z dodatno opisanimi prizadevanji za vrnitev dolga ter možno odpovedjo pogodbe, za primer, če v teh prizadevanjih ne bi bila uspešna. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj zaslišalo obdolženko, ki se ni zagovarjala, podala je le kratko pisno izjavo, ni pa zaslišalo oškodovancev in izvedlo drugih dokazov, zato je v napadenem sklepu zmotno zaključilo, da v obtožnici, ki sta jo vložila oškodovanca kot tožilca, in ki jo je štelo kot zahtevo za ponovno uvedbo kazenskega postopka, nista navedla novih dokazov. Dokazov, ki so bili predlagani v zahtevi za preiskavo, sodišče sploh ni izvedlo in zato ni mogoče sklepati, da sedaj niso predlagani novi dokazi. Nasprotno, oškodovanca nista bila zaslišana in sodišče se doslej ni opredelilo do listin, navedenih v zahtevi za preiskavo, šele z zaslišanjem oškodovancev pa bi nastala osnova za oceno dokazov, zato je potrebno upoštevati vse dokaze, ki sta jih oškodovanca predlagala v obtožbi, kot nove dokaze. Oškodovanca nista imela možnosti, da bi bil izveden dokazni postopek, 409. člen ZKP pa bi bilo možno uporabiti le, če bi bil izveden in bi bil izdan sklep o uvedbi preiskavi, zaslišana oškodovanca in bi se vpogledalo v listinske dokaze.

5Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. V vlogi in tudi v pritožbi oškodovanca kot tožilca zgolj izražata nestrinjanje z zaključki pritožbenega sodišča, navedenih v sklepu z dne 28. 11. 2019 in ne predložita nobenega novega dokaza, iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču očitata, da do takrat zbranih dokazov ni ocenilo. Navedeno ne drži. Iz razlogov sklepa sodišča druge stopnje je razvidno, da je sodišče ocenilo vse zbrane dokaze, ne le pisnega zagovora obdolženke, ko je presojalo obstoj utemeljenega suma, da je storila očitano kaznivo dejanje, o uvedbi preiskave pa se odloča po zaslišanju obdolženca, ne pa šele po tem, ko so zaslišani oškodovanci in priče, saj bi to pomenilo, da bi se o uvedbi preiskave odločalo po tem, ko je že bila izvedena. S postopanjem, ko je sodišče o utemeljenosti zahteve, da se uvede preiskava, odločalo po zaslišanju obdolženca in presoji dokazov, ki so bili zbrani v spisu, oškodovancu niso bile kršene ustavne pravice do izjave, do enakega obravnavanja in do enakega varstva pravic, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje pri izdaji napadenega sklepa tudi ni zagrešilo kršitev, ki jih navaja in ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Po zaslišanju obdolženca in na podlagi njegovega zagovora ter vsebine podatkov in dokazov, ki so v spisu, sodišče presodi, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za preiskavo in so s tem izpolnjeni pogoji za njeno uvedbo. Če ugotovi, da obstoj utemeljenega suma ni podan, zahtevo za preiskavo zavrne, spremembo takšne pravnomočne odločitve pa ni mogoče doseči z vložitvijo obtožnice, kot v obravnavanem postopku, pa tudi ne zahteve za ponovno uvedbo postopka, ne da bi bili predstavljeni novi dokazi, ki bi utemeljenost suma potrjevali.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Odločba o obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.