VSL Sodba VI Kp 17280/2021

Ob obravnavanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o določitvi načina izvršitve izrečene kazni zapora spremeni tako, da se določi, da mora obdolženi A. A. opraviti 540 ur dela v splošno korist, v obdobju 1 (enega) leta od izvršljivosti sodbe.

Sicer se pritožba zagovornice obdolženega zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 in mu izreklo kazen devet mesecev zapora, ter na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 določilo, da se izvrši tako, da namesto kazni zapora opravi 540 ur dela v splošno korist v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe. Obdolžencu je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo. Obdolženca je skladno z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 opozorilo na posledice neizpolnjevanja nalog v okviru dela v splošno korist ali neizpolnjevanja navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali izmikanja stikov s svetovalcem oziroma kršitve obveznosti iz dela v splošno korist. Po prvem odstavku 48. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 10-tih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe. Po šestem odstavku 324. člena KZ-1 je obdolženemu odvzelo motorno vozilo Renault ... št. šasije ... Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na predobravnavnem naroku je obdolženi krivdo po obtožbi priznal ter izjavil, da je bilo točno tako, kot je opisano v obtožnem predlogu. Na naroku za izrek kazenske sankcije je obdolženi pojasnil, da obžaluje storitev kaznivega dejanja, da je bil takrat slabe volje in v depresiji ter se je zato usedel v avto in se kar vozil, ni znal pojasniti, kaj mu je bilo, da ni ustavil avtomobila, ko so ga ustavljali policisti.

5Obdolženi je bil spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja ker je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo druge osebe s tem, da je vozil predrzno, brezobzirno, vozil je motorno vozilo, ki ga ni imel pravice voziti, ker ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, pri vožnji pa ni upošteval pravil o prehitevanju in varnostni razdalji, prav tako ni prilagodil hitrosti vožnje v križiščih. V opisu kaznivega dejanja se kot kraj storitve navajajo ceste, po katerih je vozil v kritičnem času in sicer v bližini odcepa z obvoznico na Brdu v smeri proti Kosezam, ko je kršil pravila prometne signalizacije in z vozilom zapeljal na levo smerno vozišče čez neprekinjeno belo ločilno črto, ki ločuje smerni vozišči ceste Pot na Brdo, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 98. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Nato je v nadaljevanju opisana njegova vožnja v smeri obvoznice, nadaljevanje po prometnem pasu avtoceste, proti izvozu iz hitre ceste H3 za Ljubljano Dravlje, po odstavnem pasu v smeri Celovške ceste in na odseku hitre ceste med izvozom Savlje in izvozom Bežigrad, nato po hitri cesti proti krožišču Tomačevo, v krožišču Tomačevo, nato je z vožnjo nadaljeval in v križišču s Tomačevsko cesto zapeljal v križišče kljub rdeči luči na semaforju, opisana pa je tudi njegova nadaljnja vožnja po naselju Tomačevo v smeri Raičeve ulice pri hiši Tomačevo 49, nato pa je z vožnjo nadaljeval vzporedno s Štajersko cesto po makadamski poti v smeri Črnuč in pri vožnji na most čez Savo, ko je vožnjo nadaljeval proti Jarškemu produ, kjer je nato vozilo zaustavil in zapustil v bližini vodnega zajetja Jarški prod.

6Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena ZKP stori lahko le voznik motornega vozila, ki kot najnevarnejši udeleženec v cestnem prometu z ravnanji, opisanimi v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 324. člena krši dolžnost, ki naj zagotavlja, da s svojo vožnjo ne bo povzročil neposredne, konkretne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe. Objektivni dejanski stan tega kaznivega dejanja predstavlja kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, gre za blanketno določbo, pri čemer le z ravnanjem, opisanim v navedenih treh točkah, lahko nastane neposredna nevarnost kot prepovedana posledica. Vsa ravnanja, ki so na alternativen način opisana v prvem odstavku navedenega člena, so določena v ZPrCp kot prekršek. Kaznivo dejanje nevarne vožnje po prvem odstavku 324. člena se lahko stori z naklepom, stori ga voznik motornega vozila z vožnjo v cestnem prometu. V 1., 2. in 3. točki prvega odstavka so konkretno opredeljene vrste kršitev cestno prometnih predpisov (vožnja pod vplivom alkohola, prekoračitev hitrosti ter predrzna ali brezobzirna vožnja ali vožnja motornega vozila brez pravice voziti), s tem da so v 3. točki v treh alinejah navedeni še dodatni pogoji za obstoj tega kaznivega dejanja z opisom kršitev cestno prometnih predpisov, izrecno tistih, ki se nanašajo na pravila o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji; na vožnjo na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, obračanja ali vožnja vzvratno ali poskus tako voziti; ali na prilagoditev hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu v pomenu 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 izvrši voznik motornega vozila, ki vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem stori katerega od teh prekrškov, določno navedenih v treh alinejah, pri čemer je to kaznivo dejanje konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje.

7Glede na takšno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja in glede na konkretni opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je jasno, da se obdolžencu očita, da je uresničil vse tri izvršitvene oblike temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1, ker v času vožnje ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, vozil pa je motorno vozilo, ki sodi v to kategorijo, vozil je neregistrirano osebno vozilo, pa tudi predrzno in brezobzirno, ker je z neupoštevanjem številnih prekrškov cestnoprometnih predpisov, ki niti niso zakonski znak tega kaznivega dejanja, pa tudi s kršitvami, ki so znak kaznivega dejanja (neupoštevanja pravil o prehitevanju in varnostni razdalji ter neprilagoditev hitrosti vožnje v križiščih), konkretno ogrozil vse voznike, ki so se takrat vozili po Ljubljanski zahodni in severni obvoznici, v Tomačevskem križišču, v naselju Tomačevo in še nadalje je ogrožal pešce, ki so bili na makadamski poti na mostu čez reko Savo. Zato ni nobenega dvoma, da je v opisu kaznivega dejanja konkretno naveden tudi kraj kaznivega dejanja in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je v opisu kaznivega dejanja navedena neobstoječa cesta Pot na Brdo.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obdolžencu očita vožnja najprej v bližini odcepa z obvoznico na Brdu v smeri proti Kosezam, kjer je zapeljal na levo smerno vozišče čez neprekinjeno belo ločilno črto, ki ločuje smerni vozišče ceste Pot na Brdo, pri čemer dejansko ta cesta ne obstaja, gre pa očitno za napako v zapisu, ker ravno na tistem območju obstajata "Pot za Brdom" in "Cesta na Brdo", ki sta med seboj povezani z Brnikovo ulico. Vendar ni bistveno niti za obstoj kaznivega dejanja niti za obtoženčevo krivdo očitno pomotoma napačen zapis te lokalne ceste, ker kršitev drugega odstavka 98. člena ZPrCP, ko je obdolženec zapeljal na levo smerno vozišče čez neprekinjeno belo ločilno črto, ta cestnoprometna kršitev ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Je pa iz celotnega opisa nedvomno jasno po katerih cestah je vozil obdolženec z neregistriranim vozilom in brez veljavnega vozniškega dovoljenja, s kršitvijo mnogih cestnoprometnih prekrškov, ker je kršil pravila (neupoštevanja znakov policije, prometne signalizacije, nepravilno razvrščanje pred križiščem, ni vozil po sredini prometnega pasu, nepravilno se je izključeval z avtoceste, vozil po odstavnem pasu, v rdečo luč, ni vozil po desnem smernem vozišču, vozil je vozilo odjavljeno iz prometa in brez veljavnega vozniškega dovoljenja (kršil je določila ZPrCp, ZMV-1 in ZVoZ-1), gre pa za kršitve, ki niso znak tega kaznivega dejanja. Nedvomno pa je vozil po cesti, najprej po lokalni cesti v bližini odcepa z obvoznico na Brdu v smeri proti Kosezam, nato po ljubljanski obvoznici, v Tomačevsko križišče, po naselju Tomačevo in po lokalni cesti, pri tem pa je kršil v opisu kaznivega dejanja konkretno navedena pravila o prehitevanju, o varnostni razdalji in prilagoditvi hitrosti vožnje v križiščih, ki so znak kaznivega dejanja. V opisu kaznivega dejanja opisana obdolženčeva vožnja nedvomno predstavlja predrzno in brezobzirno vožnjo, ki je takrat ogrožala vse udeležence v cestnem prometu in tudi pešce, ki so se nahajali na mostu čez reko Savo, vozniki, ki jih je obdolženi ogrožal med vožnjo, so nekateri komaj preprečili trčenje, obdolženčeva vožnja pa je tako odstopala od siceršnjih kršitev cestnoprometnih kršitev, da je predstavljala konkretno in veliko ogroženost in nevarnost za življenje in telo drugih voznikov in pešcev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, ki so konkretno opredeljeni, zaradi očitne pomote pri zapisu lokalne ceste "Pot na Brdo" pa izrek sodbe ni nerazumljiv in glede na celoten opis kaznivega dejanja ni sprejemljiva pritožbena trditev, da ni mogoče ugotoviti, po kateri cesti je vozil takrat obdolženec in katere cestnoprometne predpise je kršil. Prekršek, ki ga je storil na lokalni cesti, napačno poimenovani Pot na Brdo, kot rečeno ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, je pa le še ena kršitev več v obdolženčevi izredno nevarni in objestni ter nepredvidljivi vožnji, ki jo je nenazadnje s priznanjem krivde tudi priznal z navedbami, da je bilo točno tako, kot je opisano v obtožnem predlogu. Obdolženec je vozil 22. 2. 2021, njegovo vozilo je bilo odjavljeno iz prometa 30. 11. 2020, registracija vozila je potekla 18. 4. 2020, v času kritične vožnje ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, ker vozniškega izpita za vožnjo B kategorije še ni opravil, na vozilu nameščeni registrski tablici pa sta bili ukradeni 10. 2. 2021. V opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je vozil po avtocesti po ljubljanski obvoznici, po krožišču, odstavnih pasovih, po naselju Tomačevo, po lokalni makadamski cesti ter čez ozek most v najbolj prometnem času na območju Ljubljane, ko je splošno znano takrat največja prometna gneča. V pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv.

9Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o kršitvi kazenskega zakona s sklicevanjem na kršitve cestnoprometnih predpisov, ki niso zakonski znak in tudi ne pogoj za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja. Zagovornica izpostavlja kršitev 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCp, ko je obdolženec vožnjo nadaljeval po sredinskem prometnem pasu avtoceste in kljub zvočnemu in svetlobnemu signalu civilnega službenega vozila policistov, ki je vozilo za njim, ni zmanjšal hitrosti in se ustavil, temveč je z vožnjo nadaljeval. Prav tako ni pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja kršitev enajstega odstavka 30. člena ZprCP - vožnja po odstavnem pasu, kršitev 1. točke prvega odstavka 99. člena ZPrCP – vožnja v rdečo luč na semaforju, je pa pogoj za obstoj kaznivega dejanja v pritožbi izpostavljena kršitev prvega odstavka 45. člena ZprCP – vožnja z neprilagojeno hitrostjo. Zagovornica z izpostavljanjem teh kršitev ki ne sodijo med kršitve iz 1., 2. in 3. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, ne more uspeti z očitkom materialne kršitve, ker ta ni podana. V opisu se zatrjujejo vsi s strani policije zaznani cestnoprometni prekrški, s čimer je še dodatno konkretiziran zakonski znak predrzne in brezobzirne vožnje, saj je obdolženec s svojo vožnjo povzročil tako nevarno situacijo, da bi zaradi nje lahko prišlo do prometne nesreče na območju od uvoza na zahodno ljubljansko obvoznico pa do zaustavitve vozila. Prisebnosti drugih udeležencev v prometu in pešcev ter njihovim reakcijam ter izogibanju gre zasluga, da zaradi obdolženčeve vožnje ni prišlo do telesnih poškodb, smrti udeležencev in materialne škode. Kot je bilo že poudarjeno, je kaznivo dejanje podano, če obsojenec izpolni katerokoli od treh alternativno naštetih izvršitvenih oblik in v obravnavanem primeru je obdolženec s svojo vožnjo uresničil prav vse izvršitvene oblike, kot je bilo že povedano v tej odločbi. Iz opisa ravnanja je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec v odnosu do varnosti ostalih udeležencev v cestnem prometu ravnal brezbrižno, izkazal je popolno neupoštevanje dolžnosti varne in skladne s predpisi vožnje v cestnem prometu, izničil je temeljno pravilo, ki velja v cestnem prometu, to je pravilo zaupanja, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu vozili skladno s cestnoprometnimi predpisi. Obdolženec se ni oziral prav na nobenega, niti ne na zvočne in svetlobne signale policijskega vozila, ki ga je želelo zaustaviti, kar vse je izčrpno in konkretno navedeno v opisu kaznivega dejanja.

10Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v opisu obtožnega akta niso konkretizirana ravnanja obdolženca, s katerimi ni upošteval pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, da ni mogoče ugotoviti s kršitvijo katerih cestnoprometnih pravil ni upošteval navedenih pravil in na kakšen način je povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo ter da sploh iz opisa ni jasno katera kršitev cestnoprometnega pravila se obdolžencu očita.

11Pritožbeno sodišče zavrača te pritožbene navedbe kot neutemeljene. V opisu je konkretno navedeno za ves čas njegove vožnje na katerem odseku ceste je prehiteval, preko neprekinjene črte in ko smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni bilo prosto v dolžini potrebni za prehitevanje, ko je najprej v smeri obvoznice prehiteval in se mu je nasproti vozeči voznik le s pravočasnim ukrepanjem in umikanjem k desnemu robu uspel izogniti in s tem tudi trčenju. Nato je opisana njegova vožnja po odstavnem pasu v smeri Celovške ceste, ko je na odseku hitre ceste med izvozom Savlje in izvozom Bežigrad vozila prehiteval po desni strani po odstavnem pasu, kar je kršitev tretjega odstavka 50. člena ZPrCP. Opisana je njegova vožnja v gostem prometu, ko je pred izvozom Bežigrad z vozilom iz odstavnega pasu zapeljal naravnost na pospeševalni prometni pas uvoza na hitro cesto H3 ter pri tem ogrožal neznanega voznika vozila znamke Hyunday Accent, ki je pravilno pripeljal po pospeševalnem prometnem pasu iz smeri Verovškove ulice. Nato je obdolženi z vožnjo nadaljeval po pospeševalnem pasu in nato z vozilom naglo zapeljal na levo preko desnega prometnega pasu na levi prometni pas desnega smernega vozišča hitre ceste H3 in prehitel tovorno vozilo in naglo zapeljal nazaj preko desnega prometnega pasu na izvoz Bežigrad in pri tem povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo voznika osebnega vozila Seat Cordoba D. D., ki je pravilno vozil po desnem prometnem pasu hitre ceste H3. Nato ni prilagodil hitrosti pri vožnji v križišče, ko pri izvozu na krožišče Tomačevo, hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim in poteku vozišča, zaradi česar mu je zaradi neprilagojene hitrosti zanašalo zadek vozila, kar je kršitev prvega odstavka 45. člena ZPrCP, vožnja z neprilagojeno hitrostjo, pri tem pa je prehiteval druga vozila po krožišču na način, da je naglo menjaval prometne pasove in ni upošteval talnih označb ter je pred izvozom na povezovalno cesto za smer proti Novim Jaršam povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo voznika osebnega vozila Mazda, E. E., ker je z vozilom naglo zapeljal pred njega, tako da je slednji moral zavirati in se ustaviti, da je preprečil trčenje. Nato je obdolženi z vožnjo nadaljeval in v križišču s Tomačevsko cesto zapeljal v križišče kljub rdeči luči na semaforju, kar je kršitev 1. točke prvega odstavka 99. člena ZPrCP, s čimer je konkretno ogrozil življenje ali telo neznanega voznika svetlo zelenega vozila, ki je takrat v križišče pripeljal pri svoji zeleni luči na semaforju in je zaradi preprečitve trčenja močno zaviral. Po naselju Tomačevo je pred ovinkom in zoženjem ceste prehiteval vozilo pred seboj, čeprav ni bilo zadostne vidne razdalje, kar je kršitev 3. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP, ko je šlo za prehitevanje v nepreglednem ovinku. Nazadnje je vozil še po makadamskih poteh v smeri Črnuč in tam na mostu ogrožal pešce, ki so se pred njegovim vozilom morali povzeti in nasloniti na ograjo mostu, da bi se izognili trčenju z njegovim vozilom, nato je vožnjo nadaljeval proti Jarškemu produ, kjer je nato vozilo na brezpotju zaustavil in ga zapustil. Iz takega opisa je konkretno razvidno katere cestnoprometne prekrške iz 1., 2. in 3. alineje 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je obdolženec kršil, da je izpolnil zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da obdolženčevo ravnanje ni kaznivo dejanje in da bi lahko šlo le za prekrške storjene v steku, ker gre za tako očitno zmotno stališče pritožnice, da ga pritožbeno sodišče zavrača. Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona v vprašanju, ali je opisano ravnanje v izreku izpodbijane sodbe kaznivo dejanje, obdolženčevo dejanje je pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.

12Zagovornica zastopa zmotno stališče, da je z izrekom kazenske sankcije sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom, ker ga je strožje kaznovalo v primerjavi s kršitelji cestnoprometnih predpisov, ter opozarja na določbo 17. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki določa, da se lahko z zakonom ali uredbo Vlade RS predpiše globa za posameznike v razponu od 40,00 do 5.000,00 EUR, pri čemer je kršiteljem v prekrškovnih postopkih vedno dana možnost polovičnega plačila globe. Pritožbeno sodišče zavrača te pritožbene navedbe kot pravno zmotne, ker je bil obdolženec sojen za kaznivo dejanje in ne za prekršek, zato je sodišče prve stopnje njegovo ravnanje presojalo po določbah kazenskega zakonika ob upoštevanju določb kazenskega postopka, ter mu izreklo kazensko sankcijo v okviru predpisane za obravnavano kaznivo dejanje, saj se storilec obravnavanega kaznivega dejanja kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let. Obdolžencu je izreklo kazen devet mesecev zapora in z odločbo o kazni ni kršilo kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ker ni prekoračilo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu.

13Državna tožilka je na predobravnavnem naroku za primer priznanja krivde podala kaznovalni predlog in sicer, da se obdolžencu, če prizna krivdo, izreče kazen devet mesecev zapora, ki naj se izvrši tako, da obdolženec v roku enega leta opravi 540 ur dela v splošno korist ter določi varstveno nadzorstvo za to obdobje, da se mu izreče prepoved vožnje motornega vozila B-kategorije za obdobje deset mesecev ter odvzame vozilo, ki ga je vozil ob izvršitvi kaznivega dejanja. V šestem odstavku 285. č člena ZKP je določeno, da v sodbi, s katero se obdolženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo kazen devet mesecev zapora skladno s kaznovalnim predlogom državne tožilke. V sodbi je v točki 5 navedlo razloge, zakaj je pri izbiri kazenske sankcije in pri določitvi kazni zapora sledilo predlogu tožilstva. Upoštevalo je obdolženčevo neobsojenost, težo kaznivega dejanja in okoliščine storitve, ugotovilo je, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, neregistrirano vozilo za vožnjo v cestnem prometu, da je izpolnil vse tri alternativno določene oblike izvršitvenega ravnanja iz 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, iz česar je utemeljeno sklepalo na obdolženčev popolnoma nekritičen odnos do pravil vožnje v cestnem prometu in tudi do drugih udeležencev v cestnem prometu. V okviru teže kaznivega dejanja je upoštevalo dejstvo, ki je razvidno tudi iz opisa kaznivega dejanja, da je pri vožnji kršil kar devet pravil cestnega prometa in konkretno ogrozil varnost življenja in zdravja najmanj petih drugih udeležencev v prometu, ni ustavil in ni zmanjšal hitrosti na znake policije, ampak jih je ignoriral in nadaljeval s predrzno in brezobzirno vožnjo s kršitvami cestnih pravil in ogrožanjem drugih udeležencev, pri tem pa se na posledice svoje vožnje ni oziral. Stopnja ogrožanja in kršitve zavarovane dobrine, to je varnosti javnega prometa, je v konkretnem primeru tolikšna, da narekuje le izrek zaporne kazni in to prav v izrečeni višini devetih mesecev. Med olajševalnimi okoliščinami je upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost za kazniva dejanja, priznanje krivde in obžalovanje.

14Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da je olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje prezrlo, kar ne drži. Dejstvo, da obdolženčeva protipredpisna in kazniva vožnja ni imela za posledico materialne škode in telesnih poškodb ene ali več oseb, je zgolj srečno naključje in ne rezultat obdolženčevega ravnanja. Obdolženčevi izredno nevarni vožnji so se morali prilagajati vsi tam navzoči udeleženci v cestnem prometu in je le njim pripisati, da do takšnih posledic, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi in se tudi obdolžencu ne očitajo v tem kazenskem postopku, ni prišlo. Niso bile premalo upoštevane olajševalne okoliščine, nekaznovanost, priznanje in obžalovanje, nobeno opravičilo obdolženčevega ravnanja tudi ni sklicevanje na enkratno dejanje storjeno v čustveno labilnem stanju zaradi razhoda z dekletom. Čeprav je sodišče prve stopnje obdolženčev razlog njegovega izredno nevarnega ravnanja v cestnem prometu upoštevalo tudi pri odmeri kazni, da je obdolženčevemu počutju botroval razhod z dekletom, pa pritožbeno sodišče ne more mimo ugotovitve, da te obdolženčeve navedbe na naroku za izrek kazenske sankcije (in tudi ne v pritožbi) niso prav z ničemer izkazane.

15Sodišče prve stopnje je obdolžencu na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let, kar je v sodbi obrazložilo v točki 8. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tudi to varstveno nadzorstvo določeno v primernem trajanju glede na njegove osebne razmere, zagovornica pa neutemeljeno zatrjuje, da je izrek varstvenega nadzorstva materialnopravno nepravilen, ker ne upošteva, da je izrek tega varstvenega nadzorstva povezan z določitvijo alternativne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. V desetem odstavku 86. člena KZ-1 je določeno, da sodišče v sodbi, v kateri je določilo, da se kazen izvrši z delom v splošno korist, po določbah tega zakonika ob pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil. Zato ne gre za materialnopravno napačno odločitev, že to enkratno dejanje je tako ogrozilo številne udeležence v cestnem prometu, da pomembno odstopa od tovrstnih kaznivih dejanj v sodni praksi tega sodišča. Pravilno je, da obdolženec obžaluje svoje ravnanje in se ga sramuje, vendar mu pritožbeno sodišče ne verjame, da se zaveda prepovedanosti nevarne vožnje v prometu, ker njegovo konkretno ravnanje, ob zavedanju, da mu sledi policija in da ga skuša zaustaviti, ni izkazal tega, kar trdi njegova zagovornica v pritožbi. Če bi se zavedal prepovedanosti nevarne vožnje, potem ne bi v zatrjevanem čustveno labilnem stanju vozil vozila in tudi ne bi kršil številnih cestnoprometnih pravil, predvsem pa bi že takoj ob zaznavi policijskih signalov vozilo ustavil in prenehal voziti. To bi bilo najbolj koristno zanj in tudi za vse udeležence v cestnem prometu, ki jih je s svojo protipredpisno in kaznivo vožnjo neposredno in konkretno ogrožal.

16Številne cestnoprometne kršitve izkazujejo obdolženčev družbeno nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, saj je vozil tudi brez vozniškega dovoljenja in z neregistriranim vozilom, na vozilu je imel glede na podatke spisa nameščene ukradene registrske tablice, kar povsem zadošča za oceno o njegovem družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do cestnoprometnih pravil in varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu. Da se na posledice svoje vožnje v kritičnem času ni prav nič oziral je že na prvi pogled razvidno iz opisa njegove vožnje v izreku izpodbijane sodbe.

17Sodišče prve stopnje je skladno s predlogom državne tožilke določilo, da obdolženec izrečeno kazen zapora izvrši tako, da opravi 540 ur dela v splošno korist. Vendar pa je sodišče prve stopnje obdolžencu preko kaznovalnega predloga državne tožilke določilo, da delo opravi v roku dveh let, čeprav je državna tožilka na predobravnavnem naroku predlagala opravo dela v splošno korist v roku enega leta. Ker je sodišče za primer priznanja krivde vezano na kaznovalni predlog državnega tožilca, katerega del je tudi način izvršitve v konkretnem primeru in obdobje, v katerem naj obdolženec opravi določeno število ur dela v splošno korist, je pritožbeno sodišče presodilo, da je pri določitvi roka, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist, sodišče kršilo določbo šestega odstavka 285. č člena ZKP, v obdolženčevo škodo. To kršitev je ugotovilo pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP, ker je bil v tem delu v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP. Z določitvijo daljšega roka oprave ur dela v splošno korist od predlaganega s strani državne tožilke je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (šesti odstavek 285. č člena ZKP). Zato je pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe obdolženčeve zagovornice izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o določitvi načina izvršitve izrečene kazni zapora spremenilo tako, da je določilo, da mora obdolženi A. A. opraviti 540 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe, torej v obdobju, kot je to za primer priznanja krivde predlagala državna tožilka na predobravnavnem naroku.

18Sodišče prve stopnje je obdolžencu pravilno na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za čas 10 mesecev, kar je obrazložilo v točki 11 izpodbijane sodbe ter mu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, ker je ta odvzem vozila predpisan obvezno za storilca, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1. Ta odločitev je pojasnjena v točki 12 izpodbijane sodbe.

19Zagovornica v pritožbi glede izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za čas deset mesecev zatrjuje, da je obdolženi že v zaključni besedi pojasnil, da želi čim prej pristopiti k opravljanju vozniškega izpita, ker to od njega zahteva delodajalec zaradi narave njegovega dela v avtopralnici, ko mora večkrat premakniti kakšno vozilo. S temi pritožbenimi navedbami ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje za izrek stranske kazni, ker je nedvomno obdolženec nevaren za druge udeležence v javnem prometu, kar je s številnimi kršitvami cestnoprometnih pravil izkazal z vožnjo, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja. Neutemeljena in pavšalna je pritožbena trditev, da sodišče „vsega navedenega“ ni pravilno ovrednotilo in obrazložilo, da je postopalo prestrogo, ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen v obsegu devetih mesecev, ki bi morala nastopiti kot „ultima ratio“. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila obdolžencu izrečena povsem primerna kazen zapora v trajanju devet mesecev, ki glede na določitev alternativnega načina izvršitve z delom v splošno korist niti ne bo imela znatnejšega vpliva na obdolženca, vendar je bilo sodišče prve stopnje vezano na kaznovalni predlog državne tožilke.

20Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le glede določitve roka za opravo 540 ur dela v splošno korist, sicer pa je sodbo v nespremenjenih delih potrdilo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP in v okviru pritožbenih navedb, razen ugotovljene materialne kršitve, drugih procesnih in materialnih kršitev ni ugotovilo.