VSM Sklep IV Kp 11864/2021

Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke S.Š. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 11864/2021 z dne 21. 4. 2021 na podlagi 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebne tožilke S.Š. zoper obdolženega D.G., zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 244. členom KZ-1.

2Zoper tak sklep se je pritožila pooblaščenka zasebne tožilke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožnice je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ker je izpodbijani sklep v nasprotju z določbo 278. člena ZKP, po kateri sme sodišče obtožbo iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP zavreči le, če so bila opravljena preiskovalna dejanja, kar v obravnavani zadevi ni primer. Razen navedenega je napačno ugotovilo dejansko stanje, navedbe v obrazložitvi navedenega sklepa pa so v nasprotju z listinskimi dokazi in navedbami v zasebni tožbi. Zato zasebna tožilka uveljavlja tudi kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Pritožnica nima prav. Kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje sklep izdalo na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki določa, da sodnik z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP. Torej tudi iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ko ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Odločitev je bila sprejeta v sumarnem postopku in ne v rednem postopku, za katerega je pristojno okrožno sodišče in kjer se zoper obdolženca, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, vloži obtožnica. Zato je pritožbeno sklicevanje na določbo 278. člena ZKP, ki ureja postopek o ugovoru zoper obtožnico, neutemeljeno. V posledici tega pritožnica zmotno sklepa, da je iz razloga 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP zasebno tožbo, vloženo pri okrajnem sodišču, mogoče zavreči le v primeru, če so bila opravljena preiskovalna dejanja. Tak pogoj v določbi 437. člena ZKP, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev, ni določen. Posledično temu so nesprejemljiva vsa pritožbena izvajanja, v katerih pritožnica navaja, da v obravnavani zadevi niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja in da bi šele tedaj, ko bi ta bila opravljena, sodišče prve stopnje smelo odločiti na način, kot je to storilo z izpodbijanim sklepom. S tem v zvezi se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na sklep Ustavnega sodišče Republike Slovenije UP-34/96 z dne 19. 6. 1996, ker ne gre za identični primer, temveč za zadevo, v kateri je pritožnik vložil ustavno pritožbo zoper sklep sodišča o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico.

6Podana tudi ni v pritožbi uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnica utemeljuje z lastno oceno podatkov in dokazov, na katerih temelji vložena zasebna tožba in je nasprotna od ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so navedene v obrazložitvi navedenega sklepa. Dejanskega stanja sodišča prve stopnje ni ugotavljalo, prav tako pa ni v podatkih kazenskega spisa protispisno vneslo v razloge sodbe. Slednje pritožba niti ne trdi, zato kršitev, ki jo uveljavlja, ni podana.

7Pritožnica v pritožbi navaja, da ne držijo navedbe sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je obdolženi izgubil zaposlitev. Zasebna tožilka je namreč že v zasebni tožbi navedla, da je obdolženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki jo je imel v javnem sektorju z namenom, da se izogne plačevanju obrokov kredita, glede česar bi lahko izpovedali tako zasebna tožnica kot njena mama, prav tako pa je v zvezi s tem predlagala opravo poizvedb pri nekdanjem delodajalcu. Po pritožbi ne držijo tudi navedbe sodišča, da bi naj obdolženec od leta 2015 do junija 2019 redno plačeval obroke kredita, ker je to v izrecnem nasprotju z navedbami in dokazi v listinah, ki so vložene v sodni spis. Zasebna tožilka je bila avgusta 2020 seznanjena z višino dolga do banke, posledično pa s tem, da obdolženec obrokov skoraj ni plačeval že od vsega začetka, od kar je bil kredit najet. Gre za odločilna dejstva, ki so zmotno ugotovljena, razen tega pa je sodišče opravilo dokazno oceno, ki jo sme opraviti le po izvedeni glavni obravnavi, med tem ko je v zasebni tožbi dovolj konkretizirano in določno pojasnjeno iz katerih dejstev je razviden goljufiv namen obdolženca, predlagani pa so tudi dokazi, s katerimi se bo sodišče na glavni obravnavi o tem lahko prepričalo.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob materialnem preizkusu zasebne tožbe, ki ga je opravilo po določbi 437. člena ZKP, pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP in zasebno tožbo zavrglo iz razloga, ker je na podlagi zasebne tožbe in predlaganih dokazov ugotovilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet zasebne tožbe. Pri navedeni presoji ni ugotavljalo dejanskega stanja, ampak se je omejilo zgolj na preizkus, ki ga sme in mora opraviti v okviru pooblastila, ki mu ga daje določba 437. člena ZKP. V obrazložitvi napadenega sklepa je svojo odločitev tehtno obrazložilo in pritožbena izvajanja pooblaščenke pravilnosti razlogov prvostopnega sklepa ne morejo z ničemer omajati.

9Potem, ko je prvostopno sodišče ugotovilo, da je zasebna tožba pravočasna in dovoljena, kar je obrazložilo v točkah 6 in 7 izpodbijanega sklepa, se je pravilno ukvarjalo z dopustnostjo zasebne tožbe še v smislu določbe 437. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP. Pri tem je izhajalo iz zakonske dikcije kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, katero povzema v točki 9 obrazložitve in v zvezi z njo pravilno razlaga, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le s posebnim goljufivim namenom, ki je samostojni zakonski znak kaznivega dejanja ter pomeni posebno obliko krivde, to je obarvani naklep ali dorus coloratus, ki ga mora imeti storilec že ob sklenitvi pravnega posla oziroma pravnega razmerja, na podlagi katerega bi si naj protipravno pridobil premoženjsko korist. Na podlagi zasebne tožbe in podatkov v samem spisu je ugotovilo, da v opisu kaznivega dejanja niso navedena dejstva, podani pa tudi niso dokazi, ki bi pomenili konkretizacijo obstoja goljufivega namena obdolženca že v trenutku najetja kredita, to je v letu 2015, in da dokazi, ki so v spisu, nasprotujejo takim očitkom iz zasebne tožbe. Obdolženec je najel kredit v višini 70.000,00 EUR, kot je to razvidno iz notarskega zapisa Sv 178/2015, mesečna anuiteta znaša 274,90 EUR in je prva zapadla v plačilo 13. 12. 2015, odplačeval pa jo je obdolženi s trajnim nalogom iz svojega TRR. Navedbe zasebne tožilke v ovadbi z dne 16. 10. 2020 in smiselno tudi v zasebni tožbi so, da je pričel neredno plačevati obroke kredita šele po koncu zunajzakonske zveze z zasebno tožilko, torej julija 2019, oktobra 2019 pa je popolnoma prenehal s plačevanjem kredita. Navedeno nasprotuje pritožbeni trditvi, da že od vsega začetka obrokov kredita ni plačeval in da takega namena ni imel že ob sklenitvi kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje zato v obrazložitvi sklepa pravilno ugotavlja, da je obdolženi od najetja kredita do julija 2019 mesečno redno plačeval obroke kredita, ki je bil namenjen za skupno gradnjo stanovanjske hiše z zasebno tožilko. Ugotavlja tudi, da je pretežni del kredita bil porabljen za ta namen in da ne obstaja noben dokaz, da bi preostanek kredita obdolženi uporabil zase in to prikril zasebni tožilki ter s takim goljufivim namenom že ravnal ob sklenitvi kreditne pogodbe. Trditve zasebne tožilke o obstoju goljufivega namena obdolženca v času sklenitve kreditne pogodbe so zato po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nezadostno konkretizirane in so v nasprotju s podatki spisa ter vloženimi in predlaganimi dokazi. Vsi namreč kažejo nasprotno, in sicer, da je obdolženi vlagal v izgradnjo skupne stanovanjske hiše in dejansko plačeval obroke kredita ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti z zasebno tožilko, plačevati pa je prenehal po njenem razdoru. Na osnovi navedenega po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne obstajajo vsi zakonski znaki potrebni za obstoj kaznivega dejanja goljufije, storjene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki so določeni v prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 244. členom KZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 437. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zasebno tožbo pravilno zavrglo.

10Okoliščina, iz katerega razloga je obdolženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki jo kot pomembno izpostavlja pritožnica, je nastopila šele v letu 2019 in ne ob sklenitvi kreditne pogodbe, torej v času, ko bi že moral obstajati obdolženčev goljufivi namen in naklep v smeri storitve z zasebno tožbo očitanega mu kaznivega dejanja. Zato so pritožbena izvajanja s tem v zvezi neutemeljena.

11Pritožbeno zatrjevanje, da obdolženec skoraj od začetka ni plačeval obrokov kredita, prav tako nima podlage v podatkih kazenskega spisa, iz katerih je razvidno, da je skupni znesek, ki ga je obdolženi bil dolžan po kreditni pogodbi plačati (glavnica, obresti in stroški), znašal 102.635,81 EUR, neodplačano pa je ostalo 64.912,00 EUR, z mesečnimi obroki pa je obdolženi povrnil že znesek 37.714,81 EUR. Navedeno nasprotuje trditvam v zasebni tožbi in v pritožbi, da obdolženec že ob sklenitvi kreditne pogodbe ni imel namena le te poplačati in da je zasebno tožilko zapeljal v zmoto, da je v škodo svojega premoženja v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja dveh nepremičnin podpisala notarsko listino Sv 178/15 z dne 6. 5. 2015. Golo zatrjevanje o obstoju obdolženčevega naklepa v smeri storitve kaznivega dejanja, ki da je obstajal že v letu 2015 ob sklenitvi kreditne pogodbe in v času trajanja zunajzakonske zveze z zasebno tožilko, ne zadostuje za obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kaj več od tega pa zasebna tožnica sodišču prve stopnje ni predložila in dokazno podprla, zato je odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa, pravilna.

12Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka sklepa višjega sodišča (tretji odstavek 402. člena ZKP).