VSL Sklep II Kp 19284/2014

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 280. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in prvega odstavka 278. člena ZKP z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka kot neutemeljene zavrnilo ugovore zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. Pod točko II izreka pa ugodilo ugovoru zagovornika obdolženega D. D. in obtožnico zoper njega zaradi pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe notranje informacije po prvem, drugem in četrtem odstavku 238. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1 in pri kaznivem dejanju zlorabe notranje informacije po tretjem in četrtem odstavku 238. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZKP, zavrglo. Pod točko III izreka pa je še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega D. D. in njegovega zagovornika proračun.

2Zoper točki II in III izreka sklepa se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in II. točko izpodbijanega sklepa spremeni tako, da ugovor obdolženca D. D. zoper obtožnico opr. št. Kt/6748/2013 z dne 30. 5. 2018 kot neutemeljenega zavrne, III. točko izpodbijanega sklepa pa razveljavi.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji razlogov predmetnega sklepa, ki zadevajo točko II in III izreka, pritožbenih navedb državne tožilke ter proučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6Kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom II Ks 19284/2014 z dne 26. 10. 2015, ob nestrinjanju preiskovalne sodnice, zavrnil zahtevo Okrožnega državnega tožilstva za uvedbo preiskave zoper obdolženega D. D., ker je ocenil, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe notranje informacije po prvem, drugem in četrtem odstavku 238. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1 in pri kaznivem dejanju zlorabe notranje informacije po tretjem in četrtem odstavku 238. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. V navedeni procesni situaciji se glede na določbo 409. člena ZKP zoper obdolženega D. D. sicer lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

7Pritožbeno sodišče se pridružuje pravilni oceni prvostopenjskega sodišča, da državno tožilstvo s sklicevanjem na izpovedi prič G. G. in J. J. kot nova dokaza ter razlogovanjem, da le-ta dajeta drugačno težo tudi ostalim dokazom, ki so se že pred uvedbo preiskave nahajali v kazenskem spisu, navedenim kriterijem oziroma pogojem za uvedbo kazenskega postopka oziroma za nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženega D. D., ni zadostilo. Po presoji pritožbenega sodišča izpoved priče G. G., zaslišanega v preiskavi kot predstavnika družbe E. Ltd., ni nov dokaz v smislu navedenega 409. člena ZKP, saj gre za dokaz, ki je obstajal že v predkazenskem postopku in se je nahajal v spisu tako, da je tožilec zanj vedel. Pri tej presoji je izhajalo iz očitkov obdolženemu D. D. v neposredni obtožnici in sicer, da je kot pooblaščenec družbe E. Ltd., notarki F. F. dne 16. 1. 2012 določil pogoje, pod katerimi se lahko sredstva iz fiduciarnega računa, odprtega pri X. banki d. d., na katere je družba E. Ltd. po njegovem (obdolženčevem) nasvetu dne 13. 1. 2012 položila skupno 20.299.892,00 EUR, izplačujejo, in prejemnike teh sredstev ter tako omogočil, da so se iz sredstev imenovane družbe izplačale kupnine po v izreku navedenih pogodbah, s tem pa posli, kot jih je predvidel obdolženi A. A. in sta jih nato izpeljala obdolžena B. B. in C. C., dejansko izvedli ter analize pisne izjave G. G., ki jo je podal v postopku nadzora, ki ga je vodila Agencija za trg vrednostnih papirjev in njegove izpovedbe, dane kasneje v preiskavi preko video konference. Slednja pa pokaže, da G. G., zaslišan kot priča v preiskavi, ni povedal nič bistveno novega oziroma drugačnega, kar zadeva obtožbeni očitek obdolženemu D. D., kot je to že povedal in pojasnil v predkazenskem postopku, v okviru pojasnil oziroma odgovoril na zastavljena mu vprašanja, ki jih je podal Agenciji za trg vrednostnih papirjev. Tako je G. G. v predkazenskem postopku med drugim v odgovorih na zastavljena mu vprašanja pojasnil, da se je z odvetnikom D. D., ki mu ga je priporočil A. A. kot vodilnega odvetnika v Sloveniji, specialista za več področij, med drugim tudi za prevzeme, prvič sestal v njegovi pisarni 4. 1. 2012 v prisotnosti A. A. Pogovarjali so se o interesu družbe E. Ltd. za pridobitev kontrolnega deleža v družbi H. po ceni 130,00 do 140,00 EUR za delnico, pa tudi o strukturi kupčije, ki jo je ponudil A. A. Po tem, ko mu je odvetnik D. D. pripravil ponudbo s ceno njegovega honorarja za celotno svetovanje v zvezi s transakcijo, vključno s svetovanjem glede strukturiranja transakcije in pomoči skozi vse faze postopka transakcije, je angažiral njegovo odvetniško pisarno kot svojega pravnega svetovalca. Ker je v konkretnem primeru šlo za pridobitev nadzora v družbi, ki je bila v javni lasti, in je bil to prvi prevzem v Sloveniji, je družba E. Ltd. temu, da si zagotovi vodilnega slovenskega pravnika, ki bi mu dajal pravne nasvete in ga tesno podpiral med celotno transakcijo, pripisoval največji pomen. Končno strukturo transakcije je izdelal odvetnik D. D., ki je pripravil dokumentacijo in bil v osebnem stiku z A. A. in B. B. glede sporazumov in podrobnosti v zvezi s prevzemom, vključno kar zadeva identiteto prodajalcev, število delnic, cene, bančne podatke prodajalcev, itd. Odvetnik D. D. je v imenu družbe E. stopil v stik tudi z notarko F. F. in jo angažiral za namene izvršitve transakcije. Ker je bilo treba sredstva, potrebna za transakcijo prenesti z bančnega računa družbe E. v Švici, je družba E. na notarkin račun nakazala znesek 20.300.000,00 EUR, 13. 1. 2012, da glede na načrtovani potek operacije ne bi prišlo do zamude. Omenjeni znesek je bil nakazan na zahtevo odvetnika D. D. V skladu z zneski in podrobnostmi, ki mu jih je posredoval B. B., je bil to znesek, ki je bil potreben za nakup delnic po strukturi za transakcijo, o kateri sta se dogovorila A. A. in pravni svetovalec družbe E., odvetnik D. D. Pogodba o nakupu je bila podpisana 16. 1. 2012 v notarski pisarni in v prisotnosti odvetnikov in predstavnikov treh podjetij, ki so imela vlogo prodajnih strank. Po podpisu prevzemne pogodbe sta odvetnik D. D. in notarka v zameno za prenos deleža na družbo E. opravila še prenos finančnih sredstev na prodajalce. Glede odvetnika D. D. je še povedal, da je slednji kot pravni svetovalec družbe E. skupaj z A. A. priporočil izbrano strukturo kupčije kot najboljši možni način, ki bo družbi E. omogočil, da si na zaupen način v družbi H. pridobi kontrolni delež še pred objavo prevzemne ponudbe. Navedene izjave G. G. so po oceni pritožbenega sodišča resda ne dobesedno, vendar po vsebini enake delu izpovedi G. G., zaslišanega v preiskavi, za katerega državna tožilka tako v obrazložitvi neposredne obtožnice, kakor tudi v predmetni pritožbi zatrjuje, da gre za nov dokaz, s katerim tožilstvo ob vložitvi zahteve za preiskavo ni razpolagalo. In sicer, da je G. G. v preiskavi jasno povedal, da je bil na D. D. napoten s strani A. A., ker je šlo (kot mu je bilo to predstavljeno) za najbolj izkušenega odvetnika s tega področja (področja prevzemov) v Republiki Sloveniji. D. D. je bil po besedah G. G. seznanjen z dogovorom, ki ga je G. G. sklenil z A. A. glede cene na delnico v lasti družbe I. d. d., v primeru, če mu A. A. pomaga pri pridobitvi več kot 50 % lastniškega deleža družbe H. d. d. po ceni za 130,00 do 140,00 EUR na delnico. Nadalje je G. G. večkrat in povsem nedvoumno pojasnil, da je bil odgovoren za ta posel D. D., saj je vedel, kako posel po slovenskih zakonih organizirati, in je moral D. D. zagotoviti, urediti, da družba E. Ltd. da denar in dobi v zameno nezastavljene delnice. G. G. je poudaril, da struktura prevzema zanj ni bila pomembna, saj se je s tem ukvarjal D. D., pri čemer mu je tudi D. D. sporočil, da mora neko „X“ vsoto denarja prenesti na fiduciarni račun notarke. Z navodili notarke, komu in koliko naj se nakaže (to je vsebina notarskega zapisnika), pa ni bil seznanjen, saj je to prepustil svojim ljudem, pri čemer je ponovno poudaril zaupanje v D. D., da bo vse narejeno tako, kot mora biti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je G. G. že v predkazenskem postopku po kriterijih tožilstva, ki jih zastopa v neposredni obtožnici in vztraja tudi v predmetni pritožbi obremenil obdolženega D. D. v smeri očitka, da naj bi bil obdolženi D. D. seznanjen z informacijo, ki jo je A. A. prejel s strani G. G., prav tako s strukturo predmetnih poslov ter, da naj bi bil predmetni znesek s strani družbe E. nakazan na notarkin fiduciarni račun na zahtevo obdolženega D. D., ki je po podpisu prevzemne pogodbe tudi poskrbel za prenos finančnih sredstev na prodajalce, kar vse pomeni, da izpostavljena izpovedba priče G. G. ni nov dokaz, s katerim tožilstvo ob vložitvi zahteve za preiskavo, ni razpolagalo, kot to nekritično zatrjuje pritožnica.

8Izpovedba priče, zaslišane v preiskavi, J. J., je sicer formalno nov dokaz, saj imenovana v predkazenskem postopku izjave oziroma pojasnil tako kot priča G. G. ni podala, vendar ta dokaz v kvalitativnem smislu ne predstavlja novega dokaza, ki bi zadostil kriterijem iz že večkrat omenjene določbe 409. člena ZKP. Iz izpovedbe imenovane priče, ki je, kar izpostavlja pritožnica, povedala, da je za predlagano strukturo posla izvedela od odvetnika K. K. (glej elektronsko sporočilo z dne 5. 1. 2012, katerega naslovnik je tudi D. D.), pri čemer se ji takšna uporaba SPV-ja ni zdela sporna ravno iz razloga, ker je delala z enim najodličnejših odvetnikov v Sloveniji ter, da je obdolženčeva odvetniška pisarna tesno sodelovala z družbo E. Ltd., točno z namenom, da bi se pri družbi E. Ltd. prepričali, da delajo najbolje in s pravim ciljem, namreč ne izhajajo nobena nova dejstva, ki naj bi utemeljevala sum, da je obdolženi D. D. storil očitano kaznivo dejanje. Navedeno elektronsko sporočilo je bilo namreč v spisu že v fazi predkazenskega postopka (do njega pa se je opredelil tudi zunajobravnavni senat, ko je zavrnil zahtevo za preiskavo), prav tako pa tudi že omenjena izjava, da naj bi končno strukturo transakcije izdelal odvetnik D. D., ki je pripravil dokumentacijo in bil v osebnem stiku z A. A. in B. B. glede sporazumov in podrobnosti v zvezi s prevzemom, vključno kar zadeva identiteto prodajalcev, število delnic, cene, bančne podatke prodajalcev, itd., ki jo je že v predkazenskem postopku podal G. G. Vse povedano pa pomeni, da državna tožilka v resnici oziroma dejansko zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva oziroma gradiva, ki je obstajalo že v predkazenskem postopku in je tožilstvo zanj vedelo, kar pa za nadaljevanje kazenskega pregona v smislu 409. člena ZKP ne zadošča.

9Glede na navedeno in sicer, da tožilstvo glede uveljavljenih dokazov – izpovedi prič G. G. in J. J. ni uspelo izkazati, da gre za nov dokaz – izpovedba priče G. G. oziroma, da iz novega dokaza izpovedbe priče J. J. izhajajo nova dejstva, ki bi skupaj z ostalimi dokazi utemeljevali sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.