VSM Sklep IV Kp 98389/2024

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 98389/2024 z dne 3. 7. 2025 obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A. A. zoper obdolženega B. B. glede kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrglo na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1 zavrglo na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP. Odločilo še je, da je oškodovanka kot tožilka v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sklep se je glede kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 pritožila oškodovanka kot tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ga spremeni tako, da vlogo oškodovanke kot tožilke na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrže kot nepopolno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožnica namreč neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo njeno vlogo na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavreči kot nepopolno. V skrajšanem postopku je sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, dolžan po uradni dolžnosti najprej preizkusiti, ali je sodišče krajevno in stvarno pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta.¹ Formalni preizkus se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP. Če sodnik pri tem ugotovi, da ima obtožni predlog kakšne formalne pomanjkljivosti, ga mora s smiselno uporabo določb tretjega in četrtega odstavka 76. člena ter drugega odstavka 270. člena ZKP vrniti tožilcu v popravo, kar je bilo v obravnavani zadevi tudi storjeno. Oškodovanka kot tožilka je obtožni predlog popravila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu nato pravilno ocenilo, da le ta nima formalnih pomanjkljivosti, ker vsebuje vse obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP. Pri formalnem preizkusu se namreč ugotavlja samo, ali je obtožni predlog sestavljen skladno z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP, pri tem pa se njegova pravilnost oziroma utemeljenost ter logičnost obrazložitve ne more presojati. V smislu prvega odstavka 434. člena ZKP se tako v okviru formalnega preizkusa preverja zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP, kateri med drugim obsega presojo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), torej, ali opis vsebuje vse zakonske znake kakšnega kaznivega dejanja.² Pritožnica zato neutemeljeno skuša prikazati, da je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo na podlagi ugotovitev, ki sodijo v okvir formalnega preizkusa obtožnega predloga, in se v tej posledici zmotno zavzema za zavrženje na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP, zaradi česar uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5Pritožnica v nadaljevanju še navaja, da je podala ustno ovadbo oziroma predlog za pregon zoper sodnico, pri čemer so policisti Policijske postaje ... začeli kriminalistično preiskavo, ne da bi v skladu z drugim odstavkom 134. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) pridobili dovoljenje državnega zbora. Čeprav iz vsebine pritožbenih navedb ni razvidno, katero kršitev s tem pritožnica uveljavlja in kako konkretno naj bi se to nanašalo na izpodbijani sklep, pa pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da se procesna imuniteta iz drugega odstavka 134. člena Ustave nanaša na začetek kazenskega postopka, ne pa na kriminalistično preiskavo, kot to v pritožbi zmotno navaja oškodovanka kot tožilka. Pa tudi sicer je pritožnica predmetni obtožni predlog vložila zoper obdolženega B. B., ne pa zoper sodnico, tudi zaradi česar njena pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

6Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanke kot tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Ker pritožba ni bila uspešna, je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena in drugi odstavek 96. člena ZKP).

¹ S. Kmet v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2023, str. 141 in 142.
² Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 604, 939, ter sklepi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 28903/2021 z dne 13. 5. 2022 in VII Kp 877/2019 z dne 1. 7. 2020 ter Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 354/2020 z dne 9. 8. 2021.