VSL sklep I Kp 807/2005

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani

ugodil zahtevi predsednice senata vloženi po členu 284/I in II Zakona

o kazenskem postopku (ZKP) in sklenil, da se obtožba zoper obdolženca

ne dopusti in da se kazenski postopek na podlagi določila 1. točke I.

odstavka 277. člena ZKP ustavi, saj dejanje, opisano v obtožnici,

nima elementov oziroma znakov kaznivega dejanja.

Zoper navedeni sklep se pritožuje okrožna državna tožilka zaradi

bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena

ZKP v zvezi z II. odstavkom 371. člena ZKP in predlaga, da višje

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep senata razveljavi ter

zadevo vrne senatu v nadaljnji postopek po določbi II. odstavka 276.

člena ZKP.

Pritožba ni utemeljena.

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ustavil kazenski postopek

zoper obdolženca, ker je ocenil, da dejanje, za katerega ga bremeni

obtožnica, ni kaznivo dejanje. Obtožnica je obdolžencu očitala

storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehanja meje ali ozemlja

države po III. odstavku 311. člena KZ in sicer kot izvršitveno

obliko, da je skupino tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v

Slovenijo ali bivanje v njej, za plačilo poskušal nezakonito spraviti

preko ozemlja Republike Slovenije. Iz opisa dejanja pa ne izhaja

bistveni element in sicer "za plačilo", navedeno namreč v konkretnem

delu sploh ni opredeljeno, to pa je zakonski znak obravnavanega

kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno

ocenilo, da v ravnanju obdolženca, kot je opisano, niso podani

zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, kajti očita se mu

zgolj prevažanje tujcev (skupine ljudi) po Sloveniji z namenom, da

jih poskuša nezakonito prepeljati preko ozemlja Republike Slovenije,

ne pa, da je to počel za plačilo.

Državna tožilka meni, da bi moral senat ob ugotovitvi omenjene

pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja ravnati skladno z določbo

II. odstavka 276. člena ZKP in obtožnico vrniti tožilcu v popravo, ob

tem pa še navaja, da je prišlo do napake, ker je v drugem odstavku

obtožnice izpadel tekst "za plačilo 200,00 EUR". Sodišče druge

stopnje takšnega stališča ne sprejema.

Institut vračanja obtožnice tožilcu, da jo popravi velja za primere,

ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta (II.

odstavek 270. člena ZKP) ali senat v ugovornem postopku oziroma v

postopku, ko odloča o nestrinjanju predsednika senata z obtožnim

aktom, ob formalnem preizkusu le-tega ugotovi kakšne formalne napake

ali pomanjkljivosti (II. odstavek 276. člena ZKP). Ta institut je

torej namenjen odpravljanju formalnih pomanjkljivosti ali napak

oziroma preverjanju ali je obtožni akt pravilno sestavljen in ali

vsebuje vse sestavine, ki so potrebne, da se ga lahko obravnava (269.

člen ZKP). Vrnitev obtožnega akta tožilcu zaradi njegove poprave pa

ni namenjen vsebinskemu spreminjanju obtožbe oziroma poseganju v

njeno bistvo. Za takšno spremembo pa bi šlo, če bi se ta nanašala na

zakonske znake kaznivega dejanja, okoliščine, ki spreminjajo obliko

krivde, udeležbe in podobno.

V obravnavanem primeru bi torej dopolnjevanje opisa kaznivega dejanja

z okoliščino, ki je odločilna sestavina zakonskega znaka

obravnavanega kaznivega dejanja (za plačilo 200,00 EUR) pomenila

poseg v bistvo obtožnice, saj bi s takšno spremembo dejanje, ki sedaj

v opisu nima vseh znakov kaznivega dejanja, postalo kaznivo dejanje.

Zato ugotavljanje ali dejanje, opisano v obtožnem aktu ima vse

zakonske znake kaznivega dejanja ali ne, presega okvir formalne

kontrole obtožnega akta in je o tem mogoče le meritorno odločiti

oziroma ob materialni kontroli obtožbe in takšno pomanjkljivost ni

mogoče drugače sankcionirati kot z ustavitvijo postopka po določbi 1.

točke I. odstavka 277. člena ZKP, kot je to pravilno storilo sodišče

prve stopnje.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne

državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.