244.a člen ZKP

Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito. S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren. Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevan

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).

V primeru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ RS, torej v primeru umora zaradi prikrivanja drugega kaznivega dejanja mora namreč to, drugo kaznivo dejanje, storilec že izvršiti in šele nato storiti "še" kaznivo dejanje umora, kot je to sicer opisano tako v komentarju k 46. členu v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavnem KZ SRS (GV Ljubljana 1981), kjer je v komentarju dr. Mitje Deisingerja povsem določno zapisano, da mora v primerih umora zaradi prikritje drugega kaznivega dejanja, to drugo kaznivo dejanje storilec že storiti, nato pa šele storiti kaznivo dejanje umora.

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil. Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega i

Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.

Zaslišanje priče, opravljeno preko videokonference, ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Določba tretjega odstavka 8. člena ZKP se nanaša le na procesna dejanja sodišča, in ne na listinske dokaze, ki jih zbereta policija in državno tožilstvo in so priloga kazenske ovadbe.

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije. Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi p

Zgolj kritika pritožbenega sodišča, da pritožbenih očitkov ni obravnavalo natančno in osredotočeno, ne zadostuje za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo (prvega odstavka 395. člena ZKP) in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe.