VSM Sodba II Kp 63203/2022

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 63203/2022 z dne 12. 12. 2023 obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče kazen tri leta in štiri mesece zapora, obvezno stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov, pri čemer naj dnevni znesek znaša 1/30 plače, ki jo je prejemal obdolženec pred odreditvijo pripora zoper njega, to je 2.000,00 EUR, kar znaša 6.667,00 EUR, izgon tujca iz države za čas treh let in varnostni ukrep odvzema predmetov, to je dveh mobilnih telefonov znamke Samsung in iPhone, ki sta mu bila zasežena, podrejeno pa predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca. V odgovoru smiselno predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva, da se ga povabi na sejo pritožbenega senata.

4Pritožbeno sodišče je o seji senata, na katero je povabilo tolmačko za angleški jezik C. C., obvestilo zagovornika obdolženca in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Obvestilo o seji je poslalo tudi obdolžencu na naslov, ki ga je navedel sodišču, a se je vrnilo z oznako, da je na tem naslovu neznan, zato je bila pritožbena seja opravljena v navzočnosti zagovornika obdolženca in višje državne tožilke ter v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP brez obdolženčeve navzočnosti.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po oceni pritožbe so podane bistvene kršitve določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dokaze, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati, saj jo je oprlo na izjave tujcev v azilnem postopku, ki pa jih ni zaslišalo. Istovrstna kršitev je podana, ker je dokazno oceno oprlo na pisno izjavo D. D., a tudi njega ni zaslišalo.

7Povzeto trditev pritožba v nadaljevanju pojasnjuje s svojo dokazno oceno obravnavane zadeve in se ne strinja s to, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, a ji ni mogoče pritrditi. Ko je sodišče prve stopnje v dokazni oceni povzelo izjave tujcev in D. D., ni kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tovrstna kršitev bi bila podana, če bi oprlo sodbo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in za katere je v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Izjave, ki so jih tujci dali policistom, pa tudi izjava navedene osebe, pa niso dokazi, ki jih je treba iz spisa izločiti, in tudi če je sodba oprta na obvestila, ki se ne izločijo iz spisa, ne gre za navedeno kršitev¹. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a ni utemeljena. Iz že navedenega razloga tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v izpodbijani sodbi ocenjeni pisna izjava priče B. B. in posnetek, v katerem ta potrjuje svojo izjavo.

8Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče E. E., in med tem zapisnikom, ker je sodišče prve stopnje v dokazni oceni navedlo, da je policist E. E. potrdil zagovor obdolženca, da je tujce pred vožnjo vprašal, če imajo dokumente, kar so mu potrdili in mu nekateri celo pokazali potni list, kjer je bil žig EU vize.

9Pritožba nima prav. Iz izpovedbe priče E. E. izhaja, da je obdolženec ob ustavitvi komuniciral s tujci in jim rekel, da naj dajo dokumente in da so nekateri dali potne liste, drugi pa neke fotokopije dokumentov. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da je policist E. E. potrdil zagovor obdolženca glede vprašanja, ali imajo tujci dokumente in ko je povedal, da so mu tujci to zagotovili, ni pa mogoče iz sklepne ocene povzeti, da sodišče zaključuje, da je policist povedal, da je bil v potnem listu tujca tudi žig EU vize, kot je med drugim povedal obdolženec, torej da je policist njegov zagovor tudi glede tega potrdil. V sodbi iz izpovedbe priče E. E. tako ni nič napačno povzeto in je izpovedba tudi pravilno ocenjena, ob tem pa je razumljivo, da tujec EU vize, kot je trdil obdolženec, v potnem listu ni imel in zato tega policist tudi ni mogel potrditi, navedena okoliščina pa niti ne predstavlja odločilnega dejstva. Istovrstna kršitev tudi ni podana glede ocene izpovedbe priče B. B. o tem, kje so vstopili v obdolženčevo vozilo, ko je sodišče prve stopnje izpovedbo navedene priče, v kateri se je skliceval na svojo izjavo, ki jo je podal policiji, ocenilo kot neverodostojno. Pritožba v zvezi s tem poudarja, da priča ni mogla vedeti, v kateri državi so vstopili v obdolženčev avto, saj niso mogli vedeti, v kateri državi se nahajajo, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa tudi v tem primeru ne gre za odločilno dejstvo, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje lahko bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če bi izpovedbo priče o tej okoliščini napačno povzelo v razlogih sodbe.

10Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba zato uveljavlja neutemeljeno, prav tako pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo, razjasnilo je vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana. V sodbi je za svoj zaključek navedlo tehtne in sprejemljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

11Zaključek sodišča prve stopnje, da je zagovor obdolženca, ki je storitev kaznivega dejanja zanikal, vsaj verjetno izkazan, pritožba ocenjuje kot zmoten. Navaja, da obstajajo neposredni dokazi, ne zgolj indici, na podlagi katerih je mogoče nedvomno zaključiti, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, a je sodišče prve stopnje njegov zagovor, ki ga dokazi ne potrjujejo, v povezavi s slednjimi zmotno ocenilo. Poudarja izpovedbo priče B. B., ki je opisal vse okoliščine nezakonitega prevoza tujcev, in ki ga po oceni pritožbe njegova izjava in videoposnetek, v katerem trdi, da je tako izpovedal v strahu, ker so mu grozili, ne more izpodbiti. Zagovor obdolženca, da ga je bivše dekle prosilo za prevoz njenih sodržavljanov iz Šrilanke in da je bil prepričan, da imajo za vstop v Republiko Slovenijo ustrezne dokumente, je neživljenjski in v nasprotju z izpovedbo priče B. B., ki jo je podal v preiskavi, in nesprejemljiva je navedba slednjega, da je obdolženca obremenil zato, ker so mu policisti grozili in se je bal, da ga bodo vrnili v Šrilanko. Prav tako so po oceni pritožbe zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženčev zagovor potrjuje njegovo vedenje, ko so ga policisti ustavili, pa tudi zaključki o možnosti, da policiste zazna. Neprepričljiva je obdolženčeva navedba, da si je vozilo za prevoz tujcev sposodil od prijatelja v Nemčiji, sicer pa pisne izjave slednjega ne bi smelo oceniti, in zmotni so zaključki o verodostojnosti obdolženca, ko je pojasnjeval, zakaj je na telefon prejel lokacijo za kraj X v Romuniji. Ob tem je v dokazni oceni ostalo prezrto, da je imel na telefonu posnet zaslon o iskanju kraja Y v Italiji in da je na spletu iskal mednarodni mejni prehod Z ter prejel potrdilo o vplačilu v višini 4.000 EUR, to je v približno enakem znesku, kot ga je prejel tudi 30. 9. 2022, prav tako je ostalo prezrto, da je že 18. 9. 2022 na spletu iskal mednarodni mejni prehod Z in imel shranjen posnetek z dne 22. 9. 2022, na katerem je uporabnik mobilnega telefona posnel potnike v vozilu med vožnjo, pri čemer potnika dajeta videz, da gre za ilegalna migranta, kar kaže na to, da je obdolženec vsaj tudi že predmetnega dne prevažal ilegalne migrante. Glede ocene izpovedbe priče B. B. v preiskavi pritožba navaja, da je bila priči izjava, ki jo je dala na policiji, nedvomno prebrana, in da če ne bi držala izjava, ki jo je priča podala na policiji, je pod prisego pred sodiščem ne bi potrdila. Kasnejša izjava in videoposnetek navedene priče ne moreta biti dokaz v kazenskem postopku in ne moreta biti odločilna za presojo, ali je priča na sodišču pričala po resnici in zato ne moreta imeti nobenega učinka. Priča B. B. je želel s svojo izjavo zgolj razbremeniti obdolženca, sodišče prve stopnje pa ji je pripisalo preveliko težo. Nadalje pritožba pojasnjuje, da ni potrjen zagovor obdolženca o tem, kje je tujce prevzel, in da je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo policista F. F., ki je povedal, da je na podlagi podatkov madžarskih varnostnih organov o poti predmetnega vozila ugotovil, da se je obdolženec s svojim vozilom nahajal 30. 9. 2022 v kraju Q, ki je tik ob madžarsko romunski meji, nato pa je bilo to vozilo ponovno zaznano istega dne v kraju Ž na Madžarskem, ki je od romunsko madžarske meje oddaljen okrog 24 minut vožnje z avtomobilom. Poudarja še, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tujcev, katerih izjave je obdolženec priložil svojemu zagovoru, o njih pa je zmotno zaključilo, da so glede kraja vstopa v vozilo povedali enako kot B. B. Izvedeni dokazi, vključno z izpovedbo priče B. B., ki jo je podal preiskovalnemu sodniku, po oceni pritožbe nedvomno potrjujejo očitek, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje in da je bil del organizirane verige, ki je bila zadolžena za to, da tujce pripelje v Italijo, v skladu z dokaznim predlogom obrambe in načelom iskanja resnice pa bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati vse predlagane osebe, to je tako tujce, ki so se nahajali v vozilu obdolženca, kot priče, za katere naj bi obdolženec te tujce za uslugo prevažal.

12Pritožbeni oceni ni mogoče pritrditi. Predlog, da bi bili na glavni obravnavi zaslišani tujci, državljani Šrilanke, ki niso bili zaslišani v nujnih preiskovalnih dejanjih, je bil umaknjen, sodišče prve stopnje pa si je prizadevalo, da bi zaslišalo pričo B. B. Ni ga bilo mogoče zaslišati, ker ni bil dosegljiv in ne našim ne italijanskim državnim organom ni znano, kje se nahaja, njegove izjave in v zvezi z njo videoposnetka, ki ju je predložila obramba, in v kateri je resničnost svoje izpovedbe zanikal, pa v dokaznem postopku sodišče ni moglo prezreti. Verodostojnost predloženega je ustrezno ugotavljalo s pomočjo izvedenca za forenzično preiskavo pisav in utemeljeno zaključilo, da je obramba posredovala izjavo priče B. B., torej osebe, ki je bila v obravnavani zadevi zaslišana v nujnih preiskovalnih dejanjih. Ko je ugotovilo njeno istovetnost, je ob pravilni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj utemeljeno ocenilo, da izvedeni dokazi resničnosti obdolženčevega zagovora niso ovrgli z zadostno mero, da bi bilo mogoče s potrebno stopnjo gotovosti zaključiti, da je storil očitano kaznivo dejanje. V sodbi je tehtno pojasnilo, zakaj ostali izvedeni dokazi ne potrjujejo očitka obtožbe, prav tako je pravilno ocenilo izpovedbo priče B. B. v preiskavi. Način zaslišanja, ko priča na sodišču pove le, da potrjuje to, kar je povedala policistom, kot je bilo v obravnavanem primeru, ne predstavlja pravilnega zaslišanja in iz takšne izpovedbe, ob tem ko je priča kasneje resničnost na policiji podane izjave zanikala, ni mogoče zaključiti, da je bila verodostojna, ko je na policiji podala izjavo. ZKP v prvem odstavku 241. člena med ostalim določa, da se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priča B. B. v nujnih preiskovalnih dejanjih ni bil tako zaslišan, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da takšna izpovedba priče v nujnih preiskovalnih dejanjih, ob kasnejšem zanikanju izjave, ne more biti podlaga za zaključek, da njene prve navedbe, ki so opisovale okoliščine kaznivega dejanja, držijo in da je obdolžencu očitano dokazano. Ker tudi ostali izvedeni dokazi niso utemeljevali zaključka, da je obdolžencu onkraj razumnega dvoma dokazano, da je ravnal tako, kot mu očita obtožnica, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dokazi obdolženčevega zagovora niso ovrgli in ga je obtožbe utemeljeno oprostilo.

13Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

¹ Prim.: Zlatko Dežman v Miha Šepec (ur) et al, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. Knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 898.