VSL Sklep VII Kp 44619/2016

Ob odločanju o pritožbi se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Kamniku je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora z enoletno preizkusno dobo. Hkrati je odločilo, da mora obdolženka na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženko oprosti obtožbe.

3Ob odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da se je sodba oprla na nezakonit dokaz, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katero pritožbeno sodišče ob reševanju pritožb presoja tudi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

4Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je bil kot ena izmed ključnih prič v dokaznem postopku zaslišan tudi odvetnik B. B. Pritožbeno sodišče pri tem uvodoma ugotavlja, da mu je pred zaslišanjem sodišče prve stopnje podalo pravilni pouk, ko ga je na podlagi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP opozorilo, da je priča kot odvetnik oproščen pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica. Odvetnik je po podanem pouku izjavil, da se odreka pričanju glede na pravno dobroto, ki jo omogoča 5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP. Hkrati je povedal, da z obdolženko ni imel sklenjenega pisnega pooblastilnega razmerja, vendar mu je bilo od obdolženkine hčerke in zeta obljubljeno, da mu bo obdolženka dostavila pisno pooblastilo. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, s katerim je odločilo, da se odvetnika ne odveže dolžnosti pričanja in da je zato dolžan pričati (list. št. 57).

5Pritožbeno sodišče poudarja, da je odvetnik po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) pa nadalje določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica, in ne tudi okoliščina ali ima (oziroma nima) s svojo stranko sklenjeno (pisno ali ustno) pooblastilno razmerje.

6Glede na vsebino izpovedi odvetnika B. B. po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je o izpovedanih dejstvih izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica. Njegova izpoved se namreč nanaša na vsebino poslanega spornega dopisa ter na ostale okoliščine, povezane z naročilom storitve priprave tega dopisa. Ne glede na to, kdo je bil dejanski naročnik storitve pri odvetniku, je jasno, da je odvetnik vse, kar je izpovedal na naroku za glavno obravnavno, nedvomno izvedel od svoje stranke. Odvetnik se je zavedal dolžnosti varovanja tajnosti, kar mu je bilo zaupano kot odvetniku pri opravljanju poklicne dejavnosti. Očitno se je zavedal, da bo v primeru pričanja v tej zadevi to dolžnost prekršil ter se je zato tudi skliceval na pravno dobroto. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je odločilo, da se odvetnika zasliši kot pričo kljub njegovi izrecni izjavi, da se odreka pričanju. Taka odločitev je namreč v nasprotju z oprostitvijo dolžnosti pričanja, ki jo določa 5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZOdv.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odvetnik B. B. ena izmed ključnih prič v obravnavani zadevi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje na straneh 6, 8 in 11 oprlo tudi na njegovo izpoved. ZKP v 237. členu določa, da sodišče ne sme opreti sodbe na izpoved priče, ki ni dolžna pričati in se tej pravici ni izrecno odpovedala. V obravnavani zadevi se odvetnik tej pravici ni odpovedal – temu nasprotno je izrecno izjavil, da se odreka pričanju in se je torej izrecno skliceval na pravno dobroto, zato sodišče prve stopnje obrazložitve izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na izpoved privilegirane priče, ki se temu privilegiju ni odpovedala.

8Ker se je sodba sodišča prve stopnje, ki je bila obravnavana v pritožbenem postopku, oprla na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne bi smela, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato ob obravnavanju pritožbe obdolženkinih zagovornikov izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9Glede na vsebino ugotovljene absolutne bistvene kršitve ter ob upoštevanju dejstva, da se vložena pritožba nanaša predvsem na ugotavljanje (ne)obstoja pooblastilnega razmerja med obdolženko ter v postopku kot pričo zaslišanim odvetnikom B. B., se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

10V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedeno kršitev določb kazenskega postopka. Ponovno bo moralo izvesti že izvedene dokaze ter skrbno oceniti vsak dokaz posebej in njihovo medsebojno povezavo. Nato pa bo moralo izdelati skrbno dokazno oceno ter glede odločilnih okoliščin in svojih zaključkov navesti tudi prepričljive razloge.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dovoljena.