195.b člen ZKP

Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, upoštevaje tudi, da utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano in gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Pritožnica se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji, vendar pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem ustrezno presodilo, da milejši ukrepi ne bi bili učinkoviti za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer javljanje na policijski postaji niti ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ki je pri obdolžencu prav tako podana.

Okoliščine, ki jih za utemeljevanje vezanosti obtoženca na ozemlje Republike Italije navaja v pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo mogoče zaključiti o zatrjevani obtoženčevi močni vezanosti na ozemlje Republike Italije, predvsem pa ne, da bi se na vabila sodišča odzival, če bi bil zoper njega odrejen milejši ukrep.

Smiselno enako kot velja za pripor, je "izvršilni naslov" za ukrep prepovedi približanja po vložitvi obtožnice lahko le sklep o podaljšanju ukrepa, ne pa ugotovitveni sklep, ki ima zgolj deklaratorno naravo.

Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.

Ukrep javljanja na policijsko postajo je bil zoper obdolženega A. A. podaljšan ob izreku obsodilne sodbe in sicer za čas do pravnomočnosti sodbe. Tako so vsa pritožbena izvajanja, ki izhajajo iz predpostavke pravnomočnosti sodbe, neutemeljena. Obdolžencu izrečena sodba ni pravnomočna in vse do njene pravnomočnosti tudi ni moč brezpogojno pristati na pritožbeno tezo, da naj bi takšna sodba, kot je bila izrečena, tudi postala pravnomočna.

Pravno zmotno je zagovornikovo stališče, da procesni zakon v konkretnem primeru, ko je bilo s sklepom ugotovljeno, da pri obtožencu obstajata priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, dopušča milejši ukrep javljanja na policijski postaji.

Ukrep javljanja na policijski postaji terja od obtoženca, da se mora ob določenem času javljati na policijski postaji, na območju katere stalno ali začasno prebiva ali se nahaja v trenutku odločanja o uporabi ukrepa, torej v konkretnem primeru v ... . Pri obtožencu, ki v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, v primeru odprave pripora pa tudi v .... ne več, je predlagani ukrep neizvedljiv. Da temu ni tako, pa tudi zagovornik v svoji pritožbi ne navaja nobenih konkretnih pojasnil. Prav gotovo pa za izrek tega ukrepa ne zadošča, da se obtoženi "zgolj nekje nahaja", kot to v vloženi pritožbi zatrjuje zagovornik.

Obstoja begosumnosti pri obtožencu samo po sebi ne izključuje dejstvo, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni v Španiji. Predlagan ukrep javljanja na policijski postaji, ob dejstvu, da se obtoženec nahaja v Španiji, kjer je priprt, povsem zgreši bistvo, saj je ukrep mogoče odrediti le, če je obtoženec v Republiki Sloveniji.

Zoper sklep o odreditvi ukrepa obveznega javljanja policijski postaji na podlagi prvega odstavka 195.b člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 24. člena ZSKZDČEU-1 ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zakon o kazenskem postopku oškodovancu ne daje možnosti pritožbe. Glede na določbo četrtega odstavka 195.b člena ZKP se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave tega ukrepa smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu, kar pomeni, da je za odreditev in podaljšanje tega ukrepa potreben predlog državnega tožilca. Glede na to, da državna tožilka na obravnavi dne 17.10.2013 podaljšanja tega ukrepa zoper obdolženca glede mladoletnih T.R. in M.R. ni predlagala, sodišče prve stopnje druge možnosti, kot da odrejeno prepoved približevanja mladoletnima T.R. in M.R. odpravi, ni imelo.

Ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195. a členu ZKP in javljanja na policijski postaji po 195. b členu ZKP ne zadoščata za zagotovitev varnosti oškodovank, zato je pripor neogibno potreben.

Z določbami, ki urejajo odrejanje javljanja na policijski postaji in omogočajo ponovno odreditev pripora v primeru kršitve tega ukrepa, ni predpisano, da je pred odločitvijo o ponovni odreditvi pripora zaslišanje obtoženca obligatorno.

Po izvedbi večine predlaganih dokazov med preiskavo, ki so nedvomno močno omajali utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ropa po čl. 213/I KZ, vsakodnevno javljanje obdolženca ob 18.00 uri na policijski postaji nudi dovolj visoko stopnjo garancije za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku ter zato ni potrebno, da bi se obdolženec javljal na policijski postaji tudi ob 8.00 uri zjutraj.