VSC Sklep I Kp 32887/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za veljavnost ukrepa prepovedi približevanja zoper obdolženega A. A. še vedno podani.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, saj zakonski pogoji za nadaljnje trajanje ukrepa več niso podani.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za ukrep prepovedi približanja določenemu kraju in osebam. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost ukrepa v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Zagovornik z očitkom, da izpodbijan sklep ni ustrezno utemeljen in dokazno podprt (glede obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti), v posledici česar naj sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljeno meri na procesno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter neutemeljeno navaja, da so podane kršitve kazenskega zakona. Razlogi, ki jih pritožnik neutemeljeno pogreša namreč izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje ustrezno navedlo, na podlagi katerih dokazov in podatkov, povzetih v strnjeni vsebini v razlogih sklepa, je ugotovljen obstoj tako utemeljenega suma, kot obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, kot tudi vseh preostalih pogojev za prepoved približevanja določenemu kraju in osebam. Sodišču prve stopnje na podlagi povzetega tako ni mogoče očitati zmotne ali nepolne ugotovitve dejanskega stanja ali procesnih kršitev, ki bi lahko imele vpliv na zakonitost in ustavnost odločbe.

6Drugače od pritožnika sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in razumno zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja (tako str. 4-7 izpodbijanega sklepa). Pri tem se zagovornik sklicuje na izpovedbo oškodovanca B. B. na glavni obravnavi, ki je izpovedal, da se obdolženca ne boji in da je obdolženec "dobričina" ter priče C. C., ki je povedala, da obdolženec ni oseba, ki bi povzročala konflikte. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tovrstne izpovedbe prič, kljub temu pa je povsem ustrezno presodilo, da bo potrebno razlog za spremenjeno izpoved oškodovanca B. B. (ki je v ovadbi vendarle izpovedoval obravnavanem dogodku ter o tem, da se je zbal za življenje) še preverjati. Pritožnik sicer navaja, da Č. Č. ni potrdila svojih navedb na glavni obravnavi, vendar je na mestu poudariti, da je slednja koristila pravno dobroto in ni pričala. Oškodovanca D. D. in E. E. pa sta jasno izpovedovala o strahu pred obdolžencem in njegovem agresivnem ravnanju. Pritožbeno sodišče poudarja, da je presoja verodostojnosti dokazov, vključno z oceno izpovedb prič in oškodovancev in ocena vsakega dokaza posebej ter v zvezi z drugimi dokazi, pridržana razpravljajočemu sodniku in bo stvar nadaljnjega postopka. Do sedaj pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso nastopile tovrstne nove okoliščine, ki bi omajale obstoj utemeljenega suma in je verjetnost, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni, česar tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

7Sodišče je na str. 7-8 izpodbijanega sklepa nanizalo tako objektivne, kot subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ki so relevantne za presojo njegove ponovitvene nevarnosti, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Upoštevaje, da so v spisu podatki o obdolženčevi kršitvi ukrepa prepovedi približevanja (l. št. 177a spisa), so navedbe zagovornika, da do kršitev ukrepa ni prišlo, protispisne. Tudi pritožbeno zatrjevanje obdolženčevega urejenega življenja ne vodi do zaključka, da ni ponovitveno nevaren. Četudi v kazenski evidenci obdolženca ni zabeleženih obsodb za kazniva dejanja, je bil obdolženec vendarle že sankcioniran za prekrške, pri katerih gre sicer za lažje kršitve kot pri kaznivih dejanjih, vendar pa tudi to nedvomno kaže na njegovo nespoštovanje pravnih norm.

Drži, kar izpostavlja pritožba, da se v spisu nahajajo izjave oškodovancev, da želijo, da se obdolženec vrne domov in da je ukrep prepovedi približevanja nepravičen oz. da umikajo vložene kazenske ovadbe zoper obdolženca, B. B. pa je izjavo podal tudi v obliki notarskega zapisnika (izjave z dne 13.5.2025, 26.5.2025, in 17.6.2025). Vendar sta oškodovanca D. D. in E. E. na glavni obravnavi jasno izpovedovala o strahu pred obdolžencem in pojasnila tudi, da so bile te izjave podpisane zgolj zato, da bi obdolžencu dala še eno priložnost, ki jo je zapravil in mu nista pripravljena oprostiti še enkrat, torej so očitno zadeve eskalirale do te mere, da želita nadaljevati pregon. Zgolj B. B. pa je povedal, da se obdolženca ne boji. Pritožbene navedbe, da sodišče torej ni upoštevalo spremembe stališč oškodovancev, so zmotne, saj je zgolj B. B. na glavni obravnavi izpovedoval drugače kot pri podaji ovadbe, kot že pojasnjeno pa bo stvar dokazne ocene presoja, zakaj je prišlo do te spremembe ter katera od izpovedb je verodostojnejša.

Odločitev sodišča, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bi obdolžencu in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne bi pa omogočila zaključka, da je obdolženec s teto, bratrancem in dedkom že zmožen ustrezno bivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja - zlasti upoštevaje, da zadeva, ki naj bi bila povod za očitano kaznivo dejanje, torej nerešena vprašanja glede dedovanja kmetije, še ni zaključena in spori glede tega še niso razrešeni. Zgolj želja obdolženca, da bi imel stike z družinskimi člani, pa ne pripelje do sklepa, da ni več ponovitveno nevaren. Vsled vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu še vedno podana.

8Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v 14. točki izpodbijanega sklepa, pritrjuje, da je ukrep prepovedi približanja neogibno potreben ter tudi sorazmeren ukrep glede na težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki predstavlja visoko stopnjo nevarnosti za življenje in zdravje oškodovancev. Tovrstno presojo je, kljub nasprotovanju pritožnika, prvostopenjsko sodišče ustrezno opravilo. Zagovornik sicer nasprotuje zaključkom, da bi bilo dejanje obdolženca posebej nevarno in navaja, da bi se v določenih okoliščinah lahko obravnavalo kot prekršek zoper javni red in mir ali kaznivo dejanje grožnje. Vendar pritožbeno sodišče, kot pojasnjeno zgoraj, ocenjuje, da je obdolženec na ravni utemeljenega suma storil očitano kaznivo dejanje nasilništva, za kar mu po drugem odstavku 296. člena KZ-1 grozi kazen zapora do treh let (po prvem odstavku pa je zagrožena kazen zapora do dveh let). Kaznivo dejanje naj bi storil tudi na škodo svojega 87-letnega dedka in najbližje družinske člane, ki jim je grozil celo s smrtjo, bil fizično nasilen, pred tem dogodkom pa naj bi E. E. že grozil z nožem, kar pomeni, da gre pri tem kaznivem dejanju vendarle za eno hujših dejanj zoper javni red in mir, ki utemeljuje tudi izrečeni ukrep, ki je nenazadnje od vseh ukrepov po ZKP najmilejši.

Sodišče prve stopnje je ustrezno v ozir vzelo dejstvo, da naj bi se D. D. in E. E. preselila oz. da imata poleg stalnega prebivališča sedaj prijavljeno začasno prebivališče na drugem naslovu. Kljub temu pa ima D. D. stalno prebivališče še vedno prijavljeno na naslovu ..., E. E. pa ima že ves čas postopka stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ... . Oškodovanca na naslov ..., kjer še vedno živi B. B., torej oče D. D. in dedek E. E. in A. A., tudi zahajata in bi nedvomno lahko prišlo do stika z obdolžencem na tem naslovu (tako tudi tč. 12 izpodbijanega sklepa). Zagovornik se tako neutemeljeno zavzema za odpravo prepovedi približevanja naslovu ... . Četudi osebni omejevalni ukrep posega v obdolženčevo osebno svobodo in izrek tega ukrepa prinese negativne posledice (kot so ločenost od družinskih članov in doma ter težje opravljanje dejavnosti poprave vozil), obdolženec ne more uspeti z navedbo, da ima na naslovu, kateremu se ne sme približati, orodje za opravljanje svojega dela, ki ga sedaj ne more opravljati, kar ogroža njegovo eksistenčno varnost. Že prvo sodišče je namreč pojasnilo, da ima zaščita oškodovancev prednost pred željami obdolženca po vrnitvi na ta naslov. Vpitje, grožnje, pa tudi fizično nasilje in s tem ustrahovanje, ki ga je zoper najbližje osebe izvajal obdolženec na ravni utemeljenega suma, pa še vedno utemeljujejo zaključek sodišča o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišče pa lahko v primeru kršitve prepovedi približevanja zoper obdolženca odredi pripor (drugi odst. 195.a člena ZKP).

9Glede na vse navedeno so se vse pritožbene navedbe izkazale za neutemeljene. Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10Če bo v tem postopku za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.