VSC Sklep I Kp 63310/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so zoper obtoženca še podani razlogi za ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe določbe 201. člena ZKP. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepa prepovedi približanja, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je dani ukrep prepovedi približanja neogibno potreben za varnost oškodovank, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, ter da je ukrep še vedno sorazmeren. Sodišče prve stopnje je v utemeljitev svoje odločitve navedlo vse potrebne razloge, zato ne more držati pavšalno zatrjevana pritožbena opazka, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da utemeljenost suma izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih slednja temelji, medtem ko izvedeni dokazi utemeljenega suma niso ne ovrgli niti omajali, prav tako pa na obstoj utemeljenega suma ne vpliva izločitev v sklepu opredeljenega procesnega gradiva. Posplošeno sklicevanje na zagovor obtoženca 12. 4. 2023 in na njegovo zanikanje kaznivih dejanj ne more vplivati na pravilnost zaključka o obstoju dokaznega standarda za perpetuacijo ukrepa ter je kvečjemu lahko stvar dokazne ocene po opravljeni glavni obravnavi.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem realne in konkretne ponovitvene nevarnosti zanesljivo ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj nevarnosti utemeljujejo, osnovni namen ukrepa prepovedi približanja pa je prav v zagotovitvi varnosti in zdravja oškodovank.

Pritožba v tej zvezi izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine ponovitvene nevarnosti in zatrjuje, da je obtoženi v času do 13. 3. 2023 kršil prepoved približevanja zgolj z namenom, da bi skrbel za svoji hčeri, kolikor bi kar koli potrebovali, ter se z oškodovanko dogovarjal glede varstva in vzgoje otrok ter glede višine preživnine, saj je glede navedenega vzporedno tekel drug sodni postopek. In da po trditvah pritožnika obtoženi od 17. 3. 2023 dalje ne krši več prepovedi približanja in da zaradi takšne časovne oddaljenosti kršitev ni podan razlog ponovitvene nevarnosti, s katerim sodišče prve stopnje utemeljuje ukrep prepovedi približanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo obtoženčevo ponovitveno nevarnost in njeno resnost, kar izkazujejo objektivne okoliščine, predvsem teža, način in okoliščine izvršenih kaznivih dejanj. Še vedno pa so podane tudi subjektivne okoliščine, ki izkazujejo izredno negativne osebne lastnosti obtoženega, vztrajnost in odločnost, ki jih je obtoženi s kontinuiranim kršenjem ukrepov prepovedi približevanja izkazoval. Vse navedeno izkazuje tudi odnos obtoženega do odločitev sodišča, s katerimi je poskušalo preprečiti njegovo nasilje do oškodovank. Zato v zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so razlogi za uporabo obravnavanega osebnega omejevalnega ukrepa še vedno podani. Pritožbene trditve, da je obtoženi ukrep kršil iz razloga izvajanja skrbi za družino, dogovarjanja glede varstva in vzgoje ter da obtoženi ukrepa od dne 17. 3. 2023 dalje ni več kršil, ko je ugotovil, da z oškodovanko svojega odnosa ne bosta mogla urediti, ne morejo biti razlog za odpravo obravnavanega omejevalnega ukrepa. Spoštovanje ukrepa se predpostavlja, morebitna kršitev tega ukrepa bi utegnila voditi v uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa, nedvomno pa nedavno spoštovanje ukrepa ne more biti razlog za odpravo ukrepa. Prav tako ne more biti pritožbenega uspeha z navajanjem razlogov, s katerimi skuša obtoženec opravičevati kršitve prepovedi približanja (vključno s sklicevanjem na banalnosti, kot je "izročitev mačke"), saj s tem pravzaprav pritrjuje, da (je) ukrep zavestno krši(l), s čimer pa zavzemanja za odpravo ukrepa pač ni moč utemeljeno izkazati. S pritožnikom se ne gre strinjati, da niso podane okoliščine subjektivne narave, ki kažejo na ponovitveno nevarnost in zahtevajo nadaljnje perpetuiranje ukrepa.

7Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v 6. točki izpodbijanega sklepa, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je omejevalni ukrep prepovedi približanja neogibno potreben ter tudi sorazmeren ukrep glede na težo in način izvršitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo visoko stopnjo nevarnosti za življenje in zdravje oškodovank. Na nesubtanciran pritožbeni očitek, da gre za nesorazmeren ukrep, ni mogoče dodatno odgovoriti, že sicer pa gre pri pritožbi zagovornika za skoraj dobesedno povzemanje predhodnih (neuspešnih) pravnih sredstev.

8Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.