VSM Sklep II Kp 12300/2019

Pritožba pooblaščenca oškodovank Občine M. na D.p., Občine H. - S. in Občine S. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 12300/2019 z dne 6. 5. 2020 na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljeno D.Z. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter navedlo, da na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke proračun.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovank občin M. na D.p., H. - S. in S. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in uvede preiskavo v skladu z zahtevo za preiskavo državne tožilke z dne 21. 11. 2019, podrejeno pa, da zadevo vrne v presojo preiskovalni sodnici (senatu), ki naj uravnoteženo pretehta vse navedbe in dokaze v spisu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene razloge, ki jih navaja v uvodu, pritožba obrazloži z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa uveljavlja s trditvijo, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker v njem niso navedeni Uradni list, v katerem je bila objavljena Uredba o ukrepih, na katero se sklep sklicuje, in določbe pogodb o izvajanju storitev opravljanja in delovanja L.L., ki naj bi bile po oceni sodišča prve stopnje v neposrednem neskladju s konkretnimi določbami Uredbe.

5Ne drži, da sklepa ni mogoče preizkusiti zato, ker v njem ni navedena številka Uradnega lista, v katerem je bila objavljena Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju Uredba), na katero se sklicuje, in da ga ni mogoče preizkusiti, ker iz njega ne izhaja, katere konkretne določbe pogodb o izvajanju storitev, upravljanja in delovanja L.L. so v neposrednem neskladju z določbami Uredbe. V točki 4 njegove obrazložitve je navedeno, katera določba pogodb o izvajanju storitev, upravljanja in delovanja ni v skladu z določilom Uredbe, v čem je neskladje in kaj izhaja iz odločb Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki so v spisu priložene kot listinske priloge A13, A14 in A15, in ki v uvodih tudi povzemajo številko Uradnega lista, v katerih je bila navedena Uredba objavljena. V obrazložitvi sklepa povzeto vsebino Uredbe, odločb Ministrstva za kmetijstvo in okolje ter pogodb (njihovega tretjega odstavka III. poglavja) o izvajanju storitev upravljanja in delovanja, ki jih je L kot upravljalec sklenila z občinami kot naročniki, je sodišče prve stopnje ocenilo in ustrezno pojasnilo, zakaj zaključuje, da so bile pogodbe o izvajanju storitev, upravljanja in delovanja v neskladju s (105. členom) navedene Uredbe.

6Pritožba zato nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeno pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava oziroma kršitve kazenskega zakona uveljavlja kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Slednja kršitev pa ni mogoča, ker kršitev kazenskega zakona (iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP) vselej predpostavlja, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen sum, da je D.Z. storila kaznivo dejanje, ki ga navajajo oškodovanke, obstoj utemeljenega suma pa je temelj za izvedbo kazenskega postopka, in da gre v obravnavani zadevi pritrditi preiskovalni sodnici, da je bil namen oškodovank ta, da se sporno določilo v pogodbah o izvajanju storitev, upravljanja in delovanja L.L. reši v kazenskem postopku, čemur ta ni namenjen. Pritožbeno sodišče razlogom napadenega sklepa pritrjuje in jih kot pravilne povzema, navedbe pritožbe pa jih ne morejo v ničemer omajati.

8Pritožba navaja, da se je D.Z. kot direktorica družbe E. d.o.o. s podpisom pogodb o izvajanju storitev, upravljanja in delovanja L.L. v letih 2009 do 2014 zavezala, da bo oškodovankam prenakazala sredstva, ki jih bo iz naslova vodenja in upravljanja plačala država, da je v letih 2009 do 2011 E. d.o.o. v imenu L.L. svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala, v obravnavanem obdobju pa jih ni več izpolnjevala, pri čemer je osumljenka zamolčala, da je plačila od države že prejela in je kljub prejemu sredstev v letu 2014 še vedno sklepala pogodbe z oškodovankami ter jih tako preslepila pri sklepanju pravnih poslov. Trdi, da se sodišče prve stopnje zmotno opira na mnenje Ministrstva za finance iz leta 2015, ki je bilo izdano za bodoče programsko obdobje 2015 do 2020, kar po njeni oceni pomeni, da ne more veljati za nazaj. Takšnim stališčem pritožbe ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obveznost nakazila državnih sredstev občinam osumljenka in oškodovanke različno razlagajo in da zagovor osumljenke ter zbrani podatki in listine v spisu ne potrjujejo utemeljenega suma, da je osumljenka zlorabila položaj ali zaupanje pri gospodarski dejavnosti. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da je zmotna njegova razlaga mnenja Ministrstva za finance iz leta 2015, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati, ker je bilo izdano po obravnavanem obdobju, pri čemer prezre, da je Ministrstvo za finance odgovor na vprašanje osumljenke podalo na podlagi Zakona o javnih financah iz leta 2011, ki je že v času sprejetja v 69. členu določal, da smejo občine finančna sredstva nalagati le v Banko Slovenije, banke, hranilnice in državne vrednostne papirje. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je pri presoji upoštevalo mnenje Ministrstva za finance z dne 6. 8. 2015.

9Tudi navedbe pritožbe, da je mnenje Ministrstva za finance iz leta 2015 očitno zmotno, da lahko sodišče o pravilni uporabi prava odloča le na podlagi izvedenega kontradiktornega (pravdnega ali upravnega) postopka; da je Ministrstvo za finance leta 2010 podalo povsem drugo mnenje, ki plačil občin ne šteje kot predplačila ali plačila v nasprotju z Zakonom o javnih financah, kar naj bi izhajalo iz priloge A34; da ne drži zagovor osumljene, da je opozarjala na domnevno nezakonitost pogodb v 3. točki (pogodbe pa je kljub temu kar šestkrat podpisala), in ko je trdila, da prejšnje pogodbe takšne določbe niso vsebovale; da preiskovalna sodnica in senat nista preverila, kdo je bil končen prejemnik nakazil v višini 59.712,87 EUR, pri čemer je bil račun E. d.o.o. pred zaprtjem izpraznjen; da osumljena ni pojasnila, za kaj in za koga je sredstva porabila, ne morejo spremeniti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da utemeljen sum, da je osumljenka storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ni podan. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, kot je že bilo obrazloženo, da kazenski postopek ni namenjen razlagi določb zakonov in pogodb, ki urejajo civilnopravna razmerja med poslovnimi subjekti in da mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer tudi vsebina listin (priloge A34, prejšnje pogodbe, sklenjene med občinami in L.L. ter druge) ne potrjuje utemeljenosti suma, da je osumljenka storila navedeno kaznivo dejanje. Tudi če so že prejšnje pogodbe vsebovale določilo o tem, da bodo sredstva, prejeta od države, vrnjena občinam, in tudi če je osumljenka pogodbe s takšnim določilom večkrat podpisala, ni mogoče oceniti, da je izvršila kaznivo dejanje, ko v skladu z mnenjem Ministrstva za finance sredstev, ki jih je prejela L.L., ni nakazala občinam.

10Pritožba tudi nima prav, ko očita sodišču prve stopnje, da je le na podlagi zagovora osumljenke odločilo, da je nestrinjanje preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo utemeljeno. Iz obrazložitve sklepa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenega suma upoštevalo tudi listine v spisu in predpise ter jih ocenilo. Ne drži pa niti trditev pritožbe, da so navedbe osumljenke glede vsebine pogovorov na sestanku 5. 4. 2016 neresnične in v nasprotju z njenim dopisom z dne 18. 4. 2016 (priloga A21) glede zahtevkov občin in predložitev odločb, saj je dopis skladen z njenim zagovorom, ko je pojasnila, s kakšnim namenom je bil sestanek sklican in kaj je bil predmet pogovora (list. št. 180). V zagovoru je povedala, da na tem sestanku (5. 4. 2016) ni bilo nobenih dogovorov glede vračila sredstev, medtem ko je v dopisu, ki ga je poslala Občini M. na D.p. dne 18. 4. 2016, navedeno, da je bilo na sestanku dogovorjeno, da se bodo o plačilu stroškov za delovanje dogovorili glede na dejansko vrnjena sredstva in ob upoštevanju mnenja MF glede vračanja sredstev za delovanje L. ter da E. zato v celoti zavrača zahtevke z dne 22. 3. 2016.

11Po obrazloženem, in ker pritožbene navedbe tudi v ostalem ne morejo omajati pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da ni podan utemeljen sum, da je D.Z. storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, pri čemer iz opisa kaznivega dejanja niti ni razvidno, v čem je bila protipravnost njenega ravnanja in katere predpise naj bi s svojim ravnanjem kršila, temveč se ji očita le, da denarja ni nakazala upravičencem, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

12Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

13Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov iz drugega odstavka 96. člena ZKP, ki zavezuje oškodovanca k plačilu sodne takse.