VSMB Sklep VII Kp 3213/2026

Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obdolžena A. A. je dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 3213/2026 z dne 2. 4. 2026 zavrnilo ugovor obdolženke z dne 23. 2. 2026 zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, opr. št. II K 3213/2026, z dne 11. 2. 2026, vložen po zagovorniku odvetniku B.B..

Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in določi, da se predlog Okrožnega državnega tožilstva za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženki kot prepozen zavrže, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pregled na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi ne izpodbija vsebinskih razlogov v izpodbijanem sklepu glede utemeljenosti začasnega odvzema vozniškega dovoljenja obdolženi A. A., problematizira pa pravočasnost predloga državnega tožilstva za takšen začasni odvzem. Meni namreč, da je bil ta predlog na sodišče vložen prepozno. Izpostavlja določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in v tem določilu navedene roke, ki jih šteje za prekluzivne. Ob tem izpostavlja, da je bila kazenska ovadba s strani policije na državno tožilstvo vložena 22. 12. 2025, torej (glede na prometno nesrečo z dne 18. 12. 2025) znotraj petdnevnega roka iz prvega odstavka 137. člena ZKP, vendar bi moralo državno tožilstvo najkasneje do 5. 1. 2026, to je v roku 10 dni od prejema vozniškega dovoljenja, predlagati začasni odvzem vozniškega dovoljenja pristojnemu sodišču. Ker pa je državno tožilstvo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženki na pristojno sodišče vložijo šele 15. 1. 2026 skupaj z obtožnim predlogom, je po mnenju zagovornika tak predlog vložen prepozno in ga je kot takšnega treba zavreči. Meni, da je sodišče z izpodbijanim sklepom ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 137. člena ZKP in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Zagovornik nima prav. Kot izhaja iz stališč, že sprejetih v dosedanji sodni praksi¹, so roki, določeni v 137. členu ZKP, ki časovno opredeljujejo postopanje policije in državnega tožilstva, instrukcijski in ne prekluzivni, kot zmotno šteje zagovornik. Ti roki zasledujejo cilj prednostnega obravnavanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, pri čemer v 137. členu ZKP niso določene kakšne procesne posledice zamude teh rokov, kar je značilno za instrukcijske roke. Ti roki vsebujejo navodilo organu, v kolikšnem času naj opravi določeno procesno dejanje, vendar tudi po izteku tega roka pristojni organ ne izgubi procesne pravice in še vedno lahko to procesno dejanje opravi. Namen takšnega roka je torej hitro, pospešeno odločanje brez nepotrebnega odlašanja.

Četudi drži, da je državno tožilstvo v konkretnem primeru predlog za odvzem začasnega dovoljenja vložilo po izteku desetdnevnega roka, je moralo sodišče prve stopnje o tem predlogu vsebinsko odločiti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZKP. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbo 137. člena ZKP tako ni podana, medtem ko zatrjevane kršitve materialnega prava niti ni bilo mogoče preizkusiti, saj glede te kršitve pritožba ni obrazložena.

Ob tem ko pritožnik vsebinskim razlogom glede odločitve, da je obdolženki treba odvzeti vozniško dovoljenje, dokler traja predmetni kazenski postopek, ne nasprotuje, lahko višje sodišče v tem delu le pritrdi tehtnim in prepričljivim razlogom v izpodbijanem sklepu. Glede na to, da pritožba zagovornika tudi v ostalem ne navaja kaj drugega, do česar bi se moralo opredeliti višje sodišče, je bilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti v skladu s tretjim odstavkom 402. člena ZKP.

Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obdolženka dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), o čemer je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP.
-------------------------------
¹ Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 37579/2016 z dne 3. 1. 2017 in VII Kp 88280/2023 z dne 8. 5. 2024.