VSL Sklep VII Kp 75510/2022

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zagovornika obdolženca ugodi in se vozniško dovoljenje št. ..., izdano pri Upravni enoti Krško dne 8. 6. 2022, ne vzame.

1Okrajno sodišče v Sevnici je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženega A. A. z dne 2. 12. 2022 in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Sevnici I K 75510/2022 z dne 25. 11. 2022, o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja št. ..., izdanega pri Upravni enoti Krško dne 8. 6. 2022, do pravnomočnega konca postopka.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženčevemu ugovoru ugodi in se razveljavi sklep o začasnem odvzemu z dne 25. 11. 2022 oziroma, da izpodbijani sklep z dne 16. 12. 2022 razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Namen ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka po 137. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je, da se iz javnega prometa takoj izloči voznik, glede katerega se, ob upoštevanju njegove osebnosti, prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.¹ Ustavno sodišče RS je v zvezi s tem zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju Ustave, zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, mora pri odločanju o ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja opraviti presojo, ali bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.²

5Iz kazenskopravne teorije izhaja enotno stališče, da morajo biti vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, trajne narave.³ Tudi Dežman navaja, da se pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem poudarja, da se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja – ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.⁴

6Stališče, da mora iti za okoliščine trajne narave ter da ne zadošča upoštevanje enega samega dogodka in narave njegovih posledic, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč.⁵

7Upoštevaje povedano, je utemeljeno pritožnikovo stališče, da zgolj okoliščine same prometne nesreče in stopnja takrat ugotovljene alkoholiziranosti same po sebi ne predstavljajo razloga za odvzem obdolženčevega vozniškega dovoljenja do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Kot namreč izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjsko sodišče odvzem vozniškega dovoljenja štelo za utemeljen izključno na podlagi okoliščin enega samega historičnega dogodka, ki je predmet obtožbe. Sicer drži, da vrednost 1,69 g/kg oziroma 0,74 mg alkohola v litru izdihanega zraka predstavlja višjo stopnjo alkoholiziranosti, in da je obdolženec posledično povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo, pri čemer je prekršil tudi drugi odstavek 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ko ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Vendar pa na podlagi zgolj teh okoliščin, ki vse izvirajo iz enkratnega dogodka, še ni mogoče sklepati, da gre za ustaljen način obdolženčevega ravnanja v javnem prometu ali za trajne oziroma ponavljajoče se vedenjske vzorce, zaradi katerih bi bilo obdolženca treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.

8Pritožnik nadalje izpostavlja, da gre za prvo tovrstno obdolženčevo kršitev, saj obdolženec ni kršitelj cestnoprometnih predpisov, prav tako še nikoli ni bil sankcioniran zaradi previsoke stopnje alkoholiziranosti in gre zato v konkretnem primeru za njegovo enkratno napako. Pritožbeni senat ugotavlja, da podatki spisa ne dajejo podlage za nasprotno, prav tako ni izkazan obstoj kakršnihkoli drugih obdolženčevih subjektivnih okoliščin, zaradi katerih bi njegova nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.

9Na podlagi vsega navedenega, razlogi za odvzem vozniškega dovoljenja za čas, dokler traja postopek, skladno s 137. členom ZKP niso podani. Pritožbeni senat je zato na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da se ugovoru zagovornika obdolženca ugodi in se vozniško dovoljenje št. ..., izdano pri Upravni enoti Krško dne 8. 6. 2022, ne vzame.

¹ Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 290.
² Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-328/04-22 z dne 29. 5. 2008.
³ Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem: splošni del, Ljubljana, 2001, str. 400.
⁴ Dežman, Z. v Šepec, M. (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, 2021, str. 910.
⁵ Glej na primer: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 230/2005 z dne 14. 12. 2005, sklep VSL VII Kp 25768/2022 z dne 8. 11. 2022, sklep VSL VII Kp 11189/2022 z dne 3. 6. 2022, sklep VSL VII Kp 68058/2021 z dne 4. 5. 2022 in sodba VSL II Kp 20991/2013 z dne 3. 3. 2016. Drugačno stališče je sicer mogoče zaslediti v sklepu VSL VII Kp 57483/2020 z dne 5. 2. 2021, vendar je ob tem treba opozoriti, da je v navedeni zadevi šlo za specifične okoliščine v zvezi s storilcem, ki pa v obravnavani zadevi niso podane.