VSL Sklep VII Kp 9912/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Cerknici je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženega, vloženega zoper sklep z dne 19. 2. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu okrajne državne tožilke Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za odreditev ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja serijske številke ..., izdanega dne 28. 6. 2002 pri Upravni enoti ..., za čas trajanja predmetnega kazenskega postopka.

2Zoper sklep je pritožbo pravočasno vložil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca zavrne in obdolžencu vrne vozniško dovoljenje, ki mu je bilo odvzeto za čas kazenskega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4S povzemanjem utemeljitve sodišča prve stopnje, da je pri obravnavanem dogodku podana večja intenzivnost, saj je bil obdolženec ob višji koncentraciji alkohola v krvi namenjen na avtocesto, prometna nesreča pa je imela za posledico lahke telesne poškodbe sopotnika, obdolženčevega mladoletnega sina, in A. A., pritožnik nasprotuje presoji izpodbijanega sklepa ter zatrjuje, da pri obdolžencu ne obstajajo takšni vedenjski vzorci, ki kažejo na to, da bi lahko še kdaj tako ravnal in da je zato potrebna njegova izključitev iz javnega prometa, vendar pa se s takšno kritiko pritožbeni senat ne more strinjati.

5Pritrditi gre pritožniku, da je pri obdolžencu razvidno obžalovanje dogodka ter da odgovornost zanj sprejema, vendar ne v takšni meri, ki bi terjala drugačno presojo, kar je primerno zaznalo sodišče prve stopnje in utemeljeno zaključilo, da obdolžencu očitani enkratni dogodek omogoča zaključek o njegovi nevarnosti za cestni promet. Tudi po oceni pritožbenega senata je obdolženec z okoliščinami povzročenega dejanja izkazal, da ni vreden zaupanja, zaradi česar se mu mora preprečiti udeležba v prometu. Kljub zatrjevanim urejeni obdolženčevi osebnosti ter njegovim službenim in družinskim razmeram, kot tudi predhodni nekaznovanosti za prekrške in kazniva dejanja, namreč način poteka dogodka, visoka koncentracija alkohola v organizmu tudi dve uri in pol po obravnavanem dogodku ter sama odločitev, da 20 minut po zadnji zaužiti alkoholni pijači sede v vozilo in se s sedemletnim sinom odpravi iz C. do doma v D., deloma po avtocesti, ki od voznikov zaradi višje dovoljene hitrosti in gostote prometa terja večjo zbranost, pri obdolžencu kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije. Navedeno dodatno potrjuje tudi pritožbeno izpostavljena okoliščina, da se obdolženec niti ni zavedal, da je visoko alkoholiziran, kar naj ne bi zaznali niti policisti, ki so prišli na kraj dogodka, kar samo po sebi nakazuje na dobro rezistenco na alkohol, tudi ob zaužiti večji količini takšnih pijač in s tem na določene vedenjske vzorce, ki so nezdružljivi z varno udeležbo v prometu.

6Čeprav podatki spisa ne nudijo opore pritožbeni navedbi, da je bilo v času sporne vožnje megleno, iz zapisnika o ogledu izhaja zgolj, da se je obravnavano dejanje zgodilo v nočnem času z dobro vidljivostjo in da je bilo vozišče mokro, pritožbeni senat ugotavlja, da tudi če bi to držalo, je ob zahtevnih prometnih in vremenskih razmerah toliko bolj pomembna voznikova previdnost in preudarnost ter nujnost zaključka, da se za volan vozila v neprimernem psihofizičnem stanju ne usede. Na ravni golega zatrjevanja zato ostaja pritožnikova razlaga, da je obdolženec izvoz za avtocesto zgrešil zaradi slabe vidljivosti in ne zaradi nesposobnosti za vožnjo zaradi alkohola, kot tudi, da je obdolženec pred dejanjem ves čas vozil v mejah dovoljene hitrosti in ni vozil drzno v smislu, da bi s svojim ravnanjem prekršil več cestnoprometnih predpisov, saj slednjega z ničemer ne podkrepi, v kazenskem spisu pa takšnih podatkov, ki bi potrjevali zatrjevano, ni. Navsezadnje pa obdolženčeva predhodna vožnja za obravnavan dogodek niti ni relevantna, kajti njegovo neodgovorno ravnanje v prometu na ravni utemeljenega suma v dovoljšnji meri izkazujejo zgoraj navedene okoliščine kot tudi že sam način izvršitve očitanega kaznivega dejanja, ko je dne 28. 1. 2024 ob 19:05 uri vozil z najmanj 1,31 grami alkohola na kilogram krvi in pri zavijanju levo na uvoz na avtocesto A1 ni upošteval pravila srečanja in voznika A. A. ni pustil mimo, ko je prihajal iz nasprotne smeri ter je vozil naravnost na istem prednostnem nivoju, temveč mu je zaprl pot, zaradi česar je A. A. s sprednjim levim vogalom svojega vozila trčil v sprednji levi vogal vozila obdolženca, z navedenim ravnanjem pa je ogrozil zdravje in življenje A. A. in B. B., saj sta utrpela lahke telesne poškodbe.

7Očitno neutemeljena je tudi pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb, v katerih je obramba izpostavila obnašanje obdolženca po storjenem dejanju, da je odreagiral mirno in odgovorno, da je sodeloval s policisti in se odgovornosti za prekršek ni skušal izogniti, saj slednje v ugovoru ni bilo zatrjevano, temveč le, da se obdolženec ne želi izogniti odgovornosti in svoje ravnanje globoko obžaluje. Pritožbeni senat ob tem opozarja, da se je vsak, ki je v policijskem postopku, dolžan ravnati po policijskih ukazih oziroma odredbah (drugi odstavek 8. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije - ZNPPol), zato obdolženčevo ravnanje po storjenem dejanju v tej fazi postopka ne more predstavljati upoštevne okoliščine. Poleg tega bi z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti in odrejenega strokovnega pregleda obdolženec storil prekršek, za katerega je skladno z dvanajstim odstavkom 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) predpisana globa 1.200,00 EUR in izrek 18 kazenskih točk, kar bi vodilo v prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1), česar se je obdolženec kot voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem in posledično opravljenim teoretičnim preizkusom znanja cestnoprometnih predpisov nedvomno zavedal in je v postopku (tudi) zato sodeloval.

8Glede na vse navedeno se pritožbeni senat pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ravnanje obdolženca kaže na njegovo nezanesljivo ravnanje, brezbrižen odnos do lastne varnosti, do varnosti lastnega mladoletnega otroka in varnosti drugih, v čemer tudi pritožbeni senat prepozna nespoštovanje in ignoranco cestnoprometnih predpisov, očitano dejanje pa je storil navkljub zatrjevani osebnostni urejenosti in zavedajoč se družinskih in službenih obveznosti.

9Končno pritožbeni senat pojasnjuje še, da sodišče prve stopnje z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ni poseglo v pravico obdolženca do obrambe, izjave in sodelovanja v postopku, temveč se je do ugovornih navedb ustrezno opredelilo, upoštevaje spisovno dokumentacijo, ki na ravni utemeljenega suma potrjuje obdolžencu očitano kaznivo dejanje, pri čemer je v točki 5 obrazložitve pravilno pojasnilo, da sodišče v tej fazi postopka ne more ocenjevati v ugovoru izpostavljenih okoliščin; vse predlagane dokaze se bo namreč izvedlo in presojalo zgolj in samo v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi, zato očitek sodišču prve stopnje, da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo pravila kazenskega postopka, ni utemeljen.

10Ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega senata sorazmeren ukrep, saj se izkazuje, da obdolženec, upoštevajoč okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno ter druge okoliščine, ki jih utemeljeno izpostavlja izpodbijani sklep, predstavlja nevarnost za javni promet, zato mu je za čas teka tega kazenskega postopka potrebno začasno odvzeti vozniško dovoljenje, ki mu ga je sicer zasegla že policija na kraju samem.

11Izpodbijani sklep je glede na obrazloženo pravilen, prav tako pritožbeni senat ni zaznal kršitev, ki jih na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP preverja po uradni dolžnosti, zato je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.