VSL Sklep VII Kp 29707/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Kranju zavrnilo ugovor obdolženca, ki ga je podal zoper sklep istega sodišča I K 29707/2024 z dne 26. 4. 2024, s katerim je sodišče obdolžencu za čas trajanja kazenskega postopka odvzelo vozniško dovoljenje.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o odvzemu vozniškega dovoljenja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu z določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme sodišče, če teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, na obrazložen predlog upravičenega tožilca odrediti, da se obdolžencu odvzame vozniško dovoljenje za čas, dokler traja postopek. ZKP torej vsebinskih pogojev za začasni odvzem vozniškega dovoljenja izrecno ne določa. Med tekom kazenskega postopka je edini pogoj za uporabo tega ukrepa dejstvo, da zoper obdolženca teče postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa. Je pa glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/04-22 z dne 29. 5. 2008 jasno, da je cilj ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja čimprejšnja izločitev nevarnega voznika iz javnega prometa, da bi se preprečilo nadaljnje ogrožanje življenj in zdravja drugih udeležencev v javnem prometu in s tem tudi ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, namen in narava omejevalnega ukrepa pa sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 223/98 z dne 12. 11. 1998). Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu VII Kp 40100/2015 z dne 26. 1. 2016 poudarilo, da se odvzem vozniškega dovoljenja za čas, dokler traja kazenski postopek, odredi, če obstaja nevarnost, da bi storilec še naprej ogrožal javni promet.

5Vsa zgoraj izpostavljena izhodišča je po presoji sodišča druge stopnje upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ter sklepu, s katerim je obdolžencu začasno odvzelo vozniško dovoljenje, in pravilno zaključilo, da je koncentracija alkohola v organizmu eden najpomembnejših argumentov za izrek tega ukrepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri obdolžencu za izredno visoko stopnjo alkoholiziranosti, zaradi katere je bil obdolženi popolnoma nesposoben varne udeležbe v prometu, njegova odločitev, da se vseeno vključi v promet, pa že sama po sebi kaže na pomanjkljivosti pri ustrezni presoji, ki terja začasno omejitev obdolženca v cestnem prometu. Obdolženi je imel tri ure po nesreči¹ (ko je bil torej že v eliminacijski fazi) še vedno najmanj 1,91 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa kar 2,84 g/kg, ravno alkoholiziranost pa je eden najpogostejših pa tudi najnevarnejših povzročiteljev prometnih nesreč s tragičnimi posledicami. Zato je na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na vse izpostavljene okoliščine izkazan neustrezen odnos obdolženca do drugih udeležencev v prometu in odsotnost potrebne skrbi za telesno celovitost drugih ljudi.

6Sodišče prve stopnje pa se je pri ugotavljanju nevarnost, da bi obdolženec še naprej ogrožal javni promet, poleg visoke stopnje alkoholiziranosti, oprlo še na številne druge relevantne okoliščine in sicer, da obdolženi na zaznamovanem prehodu za pešce ni omogočil varnega prečkanja ceste mladoletni oškodovanki, da je po trčenju peško odbilo in je padla po tleh ter je pri tem utrpela poškodbe, da obdolženi neposredno po zadetju peške s svojim vozilom ni ustavil in peški nudil pomoči, kljub njenim klicem na pomoč, temveč je odpeljal naprej in da je obdolženi pod močnim vplivom alkohola vozil na delovni dan v mestu v bližini trgovin in označenih prehodov za pešce in kolesarje ter pločnikov in kolesarskih stez. Vse navedeno pa kaže tudi na osebnost obdolženca, ki se je na pot odpravil kljub visoki stopnji alkoholiziranosti, po prometni nesreči pa se je s kraja odpeljal kljub temu, da je z vozilom zadel v komaj dvanajstletno oškodovanko. Na ravni utemeljenega suma je torej izkazano, da je obdolženi brezbrižen voznik, ki nima v uvidu nobene skrbi za telesno celovitost drugih udeležencev v prometu, hkrati pa tudi nima nikakršnega uvida v svoje napačno ravnanje in obstaja realna nevarnost nadaljnjega konkretnega ogrožanja varnosti cestnega prometa ter življenja in telesne celovitosti udeležencev v prometu. Glede na pojasnjeno torej pri obdolžencu razlog začasnega odvzema vozniškega dovoljenja niso zgolj okoliščine samega obravnavanega kaznivega dejanja in stopnja njegove alkoholiziranosti, temveč tudi osebnost obdolženca. Zato pritožnik z navedbami, da ni izkazal grobega prezira do zahtev prometne varnosti ne more uspeti, saj sam priznava, da ni spoštoval pravil glede uživanja alkohola in to ne samo pred vožnjo, temveč tudi po nezgodi, prav tako priznava, da je po nezgodi odpeljal dalje. Njegovo opravičevanje, da ni ustavil, ker peška po nezgodi ni obležala, ampak je stekla na drugo stran cestišča, pa ob dejstvu, da je povozil otroka in odpeljal naprej brez nudenja pomoči, zgolj še dodatno potrjuje, da mu ni mar za telesno celovitost drugih udeležencev v prometu in nima nobenega uvida v svoje napačno ravnanje. Zato tudi povsem neprepričljivo zatrjuje, da je obziren do udeležencev v prometu, da ne obstoji nadaljnja nevarnost konkretnega ogrožanja varnosti cestnega prometa in da je šlo za neroden in malomaren dogodek oziroma majhno nezgodo.

7Pritožnik glede na pojasnjeno s pritožbo, v kateri izraža predvsem nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma za njemu očitano kaznivo dejanje, ne more biti uspešen. S pritožbenimi navedbami, da je do nesreče prišlo zaradi nerodnosti s pedalom, podaja zagovor, ki bo predmet presoje sodišča prve stopnje na glavni obravnavi in ga v tej fazi postopka pritožbeno sodišče ne more ocenjevati. Enako velja za pritožbene navedbe, ko pritožnik podaja dokazno oceno izjav oškodovanke in očividcev, saj v tej fazi postopka sodišče zgolj ugotavlja, ali je podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne spušča pa se v ocenjevanje verodostojnosti do sedaj zbranega dokaznega gradiva. Obdolženi z navedbami, da je oškodovanka potrdila, da je vozilo ustavil pred prehodom za pešce in ji z roko nakazal oziroma omogočil prečkanje, zaradi česar utemeljen sum ni podan, v celoti zamolči, da iz izjave oškodovanke (A1/1/6) izhaja, da je po tem, ko ji je voznik nakazal, da lahko prečka vozišče, kar je tudi storila, voznik z vozilom speljal in s sprednjim delom vozila trčil vanjo, nakar jo je odbilo in je padla po tleh pred vozilo in obležala. Nato je naglo vstala in odšla po prehodu čez cestišče na pločnik, slabo se je počutila in jo je bolelo, mislila je, da bo omedlela in je večkrat glasno prosila za pomoč z besedami "pomagajte". Voznik, ki je vanjo trčil, je odpeljal, do nje pa je pristopila neka ženska in ji nudila pomoč ter jo odpeljala v bolnico. Smiselno enako izhaja tudi iz izjav očividcev A. A., B. B. in C. C. (A1/1/7, A2/1/1 in A2/1/2). Glede na pojasnjeno so neutemeljene, pa tudi večinoma nekonkretizirane navedbe pritožnika, da utemeljen sum ni podan, da so očitki o storjenih kaznivih dejanjih pretirani, da gre za nejasne in nasprotujoče okoliščine opisa nezgode, da ni upoštevano, da se je ustavil pred prehodom za pešce, da sodišče drugače interpretira dejstva, ki niso zajeta v opisu obtožnega predloga in je zato njegova obramba onemogočena, da gre za logično nasprotovanje med opisom dejanja in izjavami prič. Pritožnik se spušča v podrobnosti (ali je v peško trčil z levim ali desnim prednjim delom vozila, s kakšno hitrostjo je trčil vanjo, kam točno naj bi odbilo peško, kako je padla in za koliko časa naj bi obležala), ki sploh niso bistvene, saj navsezadnje tudi pritožnik ne zanika, da je trčil v peško, hkrati pa ponovno podaja lastno dokazno oceno, ko trdi, da ni mogoče, da bi peško, ki je prišla z desne strani vozila, zadel z levo stranjo vozila in bi za dlje časa obležala, da bi morala peška zaradi trka utrpeti poškodbe na levi strani telesa, a jih ni utrpela.

8Pritožnik tudi neutemeljeno in povsem pavšalno navaja, da je izrečeni ukrep nesorazmeren, saj je sodišče prve stopnje pravilno glede na sam potek prometne nesreče in obdolženčevo vlogo pri tem skupaj z visoko stopnjo alkoholiziranosti zaključilo in obrazložilo, da je ukrep sorazmeren (točka 4 izpodbijanega sklepa ter točka 6 sklepa s katerim je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje). Obdolženi namreč pomeni resno nevarnost za telesno integriteto in življenja drugih udeležencev v prometu, zato je potrebno omejiti njegovo udeležbo v javnem prometu. Ob izkazani nevarnosti obdolženca tako na presojo sorazmernosti ne more vplivati obdolženčeva dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja, ki jo izpostavlja pritožnica.

9Na okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za prevoz otrok, žene in za opravljanje dejavnosti, pa pritožbeno sodišče pripominja, da bi na to moral obdolženi misliti preden je vinjen sedel za volan.

10Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

11Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 30,00 EUR po tarifni številki 74013.

¹ Do katere je prišlo okoli 15:20 ure, obdolžencu sta bila kri in urin odvzeta ob 18:18 in 18:23 uri.