VSM Sodba II Kp 4243/2015

I. Pritožba zagovornice obdolžene V.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru kot sodišče prve stopnje obdolženo V.M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora oškodovancu S.C. v roku 10 mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 2.300,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena dolžna vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa še oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 2.300,00 EUR. V presežku do višine 6.978,09 EUR je bil oškodovanec s tem zahtevkom napoten na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo (bržkone) spremeni in obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica neposredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker je izrek sodbe nerazumljiv in ker nasprotuje njenim razlogom. Obdolženkino ravnanje, s katerim naj bi povzročila oškodovančevo zmotno prepričanje, v izreku sodbe ni opisano, v sam izrek pa je vključen račun v višini 2.300,00 EUR, vendar brez številke računa in brez podlage v priloženih listinah. Sodba nima niti razlogov o obdolženkinem izvršitvenem ravnanju, oškodovančevi zmoti, nastanku škode in obdolženkini krivdi. Obdolžena je zgolj zavrnila plačilo spornega računa, oškodovanec ni sprožil nobenega civilnega postopka, obveznost kot terjatev v njegovih bilancah ni bila izkazana, kot ni izkazano, da bi obdolžena zaradi utemeljene zavrnitve računa ravnala naklepno. Ob vsem navedenem pa je v odločilnih dejstvih še nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov med samimi listinami. Oškodovančeva terjatev do obdolžene, zaradi izostalega ustreznega računa ne obstaja, medtem ko je višini zneska po računu neutemeljeno dodan še DDV.

5Drugo bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pritožnica obrazložila z navedbo, da je sodišče prve stopnje določene dokaze izvedlo, ki jih nato v sodbi ni uporabilo. Gre za dopis Finančne uprave R Slovenije z dne 26. 8. 2016, listine, predložene v ugovoru zoper obtožnico, podatke iz izkaza poslovnega izida za leto 2013 ter podatke iz bilance stanja za leto 2013 in 2014.

6Kršitvi, kot sta obrazloženi, nista podani. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je tudi s ponavljanji obrazložena v smislu dokazanosti posameznih odločilnih dejstev, kar je predmet pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnica posebej uveljavlja. Izrek sodbe je po preizkusu pritožbenega sodišča iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP razumljiv tako po sebi kot v razmerju med abstraktnim in konkretnim opisom dejanja, ki v vsoti tvorita logično sprejemljivo enoto. Razen tega sodba vsebuje vse potrebne razloge glede storilca, izvršitvenega ravnanja, posledic in krivde, s splošnem pa je obrazložena na način, po katerem je razvidna vsebina obdolženkinega preslepitvenega ravnanja, kaj je zato oškodovanec v lastno škodo storil, za koga dejansko je bila premoženjska korist pridobljena in zakaj vse se je obdolžena zavedala svojega dejanja ter ga hotela storiti. Ugotovljeno za popolnost razlogov o odločilnih dejstvih iz opisa dejanja v izreku sodbe zadostuje, medtem ko pri zatrjevani protispisnosti razlogov o odločilnih dejstvih ne gre za pravilno oceno tako imenovanih listinskih dokazov, kot to še izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak za pravilno povzemanje vsebine listin. To je bilo v obravnavanih razlogih po navedenem uradnem preizkusu sodbe tudi storjeno.

7Določb Zakona o kazenskem postopku, ki niso bile bile uporabljene ali so bile uporabljene napačno ter kršitev pravic obrambe, pritožnica pri uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni navedla. Po enkrat že obrazloženem je to pogoj, brez katerega navedene bistvene kršitve ni mogoče preizkusiti. Zgoraj povzeto pritožbeno obrazložitev, ki tudi sicer prej meri na dokazanost kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče zato obravnavalo znotraj posebej uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je neposredno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje listine, na katere se sklicuje pritožnica, v 8. točki obrazložitve sodbe povzelo ter jih v 11. točki iste obrazložitve tudi ocenilo (uporabilo).

8V pritožbi uveljavljani kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP sta v delu obrazloženi kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v delu kot posledica odločilnih dejstev, ki bi po pritožničini oceni morala biti predhodno ugotovljena. V pritožbeni obrazložitvi pritožnica tako pravi, da obdolženkino preslepitveno ravnanje s škodljivimi učinki, v izreku sodbe ni opisano, medtem ko oškodovančeva terjatev nasproti obdolženi kot samostojni podjetnici z listinami ni izkazana. Razen tega je pravna opredelitev kaznivega dejanja v izreku v nasprotju z opisom dejanja, v katerem je izpostavljeno oškodovančevo zmotno prepričanje, za katero sploh ni jasno (opisano), ali ga je povzročila obdolžena, pa sta zato izključeni kaznivost ravnanja in njena krivda. Končno, ker je bil po oškodovancu izdani račun sporen, ga je obdolžena smela zavrniti.

9Glede prvega dela povzete pritožbene obrazložitve je pritožbeno sodišče, ob nezdružljivosti pritožbenih razlogov, ugotovilo še, da je bilo na istovrstno obrazložitev odgovorjeno že, ko je pritožnica neposredno uveljavljala navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V zvezi z drugim pritožbeno sodišče opozarja, da pritožnica tudi v tem primeru po vsebini uveljavlja drug pritožbeni razlog od zatrjevanega. Kakšnega prepričanja je bil oškodovanec in kdo je takšno prepričanje povzročil, sta dejanski vprašanji in ne vprašanji pravilne uporabe prava v smislu 4. točke 372. člena ZKP. To je samostojni pogoj, ki določa pravno pravilnost sodne odločbe, potem ko so bila vsa dejstva že ugotovljena po sodišču in ne tako, kot posamezna stranka ocenjuje, da bi morala biti ugotovljena. Podobno velja za primere nekaznivosti in izključenosti protipravnosti izvršitvenega ravnanja kot kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko je hkrati jasno, da se zakonski in konkretni dejanski stan v opisu kaznivega dejanja v celoti ujemata ter še, da zaradi obdolženkine zavrnitve računa, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila utemeljena, protipravnost neizpolnjene obveznosti po nobenem zakonskem razlogu ne more biti izključena. Končno, pritožničina prizadevanja v smeri kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP so zmotna. Za izključitev krivde so namreč odločilne okoliščine na storilčevi in ne oškodovančevi strani, katerega zmota je kvečjemu posledica obdolženkinega ravnanja in ne razlog, po katerem bi bilo treba ugotoviti, da njena krivda ni podana.

10Po ponavljajoči se pritožbeni obrazložitvi, dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno zato, ker je obdolženka izdani oškodovančev račun utemeljeno zavrnila, kar hkrati pomeni, da mu ni nikoli obljubljala, da bo ta račun plačala. Pomembno je tudi, da oškodovančeva škoda ni posledica obdolženkinega ravnanja, ampak ravnanja samega oškodovanca, ki ni pravilno izstavil računa in ni sprožil pravdnega ali izvršilnega postopka. Razen tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da smejo poslovni subjekti izvajati plačila le po ustrezni podlagi, z registriranimi terjatvami in skladno z davčnimi predpisi. Upoštevano ni bilo niti, da je oškodovančeva elektronska korespondenca z obdolženo nedoločna in dvoumna ter da obdolžena z izvedbo dogodka ni bila zadovoljna. Tedaj je sodišče prve stopnje prevzelo vlogo pravdnega sodišča, vendar brez da bi od oškodovanca zahtevalo, da terjatev dokaže, s čemer ga je v razmerju do obdolžene favoriziralo. Še zlasti, ker oškodovanec niti po njegovi izpovedbi ni bil neizkušen, in ker je imel zadostne možnosti seznaniti se, s kom dejansko posluje. Glede na to, in ker oškodovanec sam kasneje zneska, do katerega bi naj bil upravičen, ni vodil kot terjatev, obdolžena niti ni mogla vedeti, da mu karkoli dolguje in posledično to tudi izpolniti.

11Pri povzetem gre za pritožničino lastno dokazno oceno, ki ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Obdolženkina zaveza je v splošnem že po njenem zagovoru nedvomna, kot je nedvomna oškodovančeva zaveza. Nedvomno je tudi, da obdolžena svoje zaveze niti v delu ni izpolnila, medtem ko je oškodovanec svojo zavezo v celoti izpolnil. Njegovo prikrajšanje (škoda) je s tem očitno(a), pridobitev premoženjske koristi za gospodarsko družbo Ž., d.o.o. kot prirediteljem, po oškodovancu izvedenega modnega dogodka v lokalu N. a., pa je jasna.

12Pritožničino sklicevanje na nepravilnosti, ki naj bi spremljale oškodovančevo izdajo računa, in ki naj bi obdolženki preprečevale izpolnitev obveznosti, ugotovljenega ne morejo spremeniti. Še najmanj tedaj, ko pritožnica v pretežnem delu pritožbene obrazložitve poskuša prikazati, da obveznost zato, ker ni bila zavedena v poslovnih knjigah, in ker oškodovanec ni sprožil pravdnega ali izvršilnega postopka, v pravnem smislu ni bila podana. Takšni poskusi, ob nedvomnih dejanskih podlagah, mejijo na sprenevedanje, ko po drugi strani sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničesar konkretnega, kar bi kazalo na obdolženkino prizadevanje po izpolnitvi obveznosti. Oškodovančeva izpovedba v tej zvezi je določna, pri čemer je opozoriti, da zaradi vsakdanjosti okoliščin v zvezi s plačilom obravnavanega računa posebej zahtevna dokazna ocena niti ni potrebna. Enako velja za priloženo korespondenco, ki oškodovančevo izpovedbo v celoti potrjuje, zatrjevano obdolženkino nezadovoljstvo z oškodovančevo izvedbo dogodka v zagovoru in sedaj v pritožbeni obrazložitvi, pa dejansko nasprotuje zapisu iz prilog B 2, v katerem je obdolžena povezave z dogodkom sploh zanikala. To se sicer sklada s prvotnim obdolženkinim zagovorom, vendar z nevzdržno ugotovitvijo o oškodovančevi izvedbi dogodka v svojem imenu in za svoj račun. Pomembna sprememba v obdolženkinem zagovoru kasneje z njene strani ni bila obrazložena, kot ni bilo zaslediti niti enega dokaza, po katerem bi se obdolžena tudi sicer obnašala kot nezadovoljna stranka ali kot stranka, ki bi izdanemu računu pristno nasprotovala. Ugotovitve sodišča prve stopnje v 15. do 22. točki obrazložitve sodbe so zato pravilne in pravilna je ugotovitev, da je oškodovančevo prikrajšanje posledica obdolženkinega ravnanja.

13Najprej zato, ker je treba razlikovati med nastankom prikrajšanja in njegovo odpravo ali zmanjšanjem, čemur so namenjeni pravdni in drugi pravni postopki ter hkrati, ker je jasno, da je obdolžena, ki je po spremenjenem zagovoru pri poslu nedvomno sodelovala, oškodovanca s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da ne bodo izpolnjene, preslepila, da je dejansko ravnal v lastno škodo. Drugače, glede na odplačno naravo pravnega posla niti ni moglo biti, pritožbena zatrjevanja v smeri oškodovančeve poslovne izvedenosti pa niso odločilna. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje ugotovilo določene razlike v položajih med obdolženko in oškodovancem, vendar ne v smislu, da je bil oškodovanec preslepljen zaradi poslovne neizvedenosti, ampak povsem jasno zaradi obdolženkinega ravnanja, ki je obetalo in prikrivalo, v skupnem pa slepilo. Glede na to, in ker niti pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom v oškodovančevo prepričanje, da posluje z obdolženo kot samostojno podjetnico, je dokazni oceni sodišča prve stopnje še v tem delu sledilo.

14Pritožnica nasprotuje odločbi o kazenski sankciji, ker je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženkino zanikanje storitve kaznivega dejanja, kar je z vidika pravnih jamstev v kazenskem postopku nedopustno, kot je nedopustno k obteževalnim okoliščinam prišteti še obdolženkino zavrnitev računa in oškodovančeve osebne lastnosti. Do prvega je znova upravičen vsakdo, drugih obdolžena ni povzročila niti je mogla nanje vplivati. Končno, obdolženkino zgledno življenje je bilo po pritožnici kot olajševalna okoliščina v premajhni meri upoštevano, še zlasti ob predhodno dopustni zavrnitvi računa ter dejstvu, da se civilnopravna razmerja s kazenskim pravom ne rešujejo.

15Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnico, da načina obdolženčeve obrambe ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, ker bi bila s tem kršena pravica do zanikanja storitve kaznivega dejanja kot sestavnih del pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Vendar je treba v konkretnem primeru oceno sodišča prve stopnje razumeti v smeri obdolženkine trdovratnosti, ko je bilo dejansko še pred prijavo kaznivega dejanja, ki ji je nato sledil kazenski postopek, povsem jasno, da je oškodovanec svoj del obveznosti v celoti izpolnil, obdolžena pa v smeri izpolnitve ni storila ničesar oziroma se je temu ves čas izogibala. Zavrnitev računa je eden izmed takšnih poskusov, ki ga je sodišče prve stopnje smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino, kot je smelo med obteževalne okoliščine uvrstiti še razlike med obdolženkinimi in oškodovančevimi osebnostnimi lastnostmi, saj je bila obdolžena, zaradi poklicne izobrazbe in s posledično pridobljenimi ustreznimi znanji v razmerju do oškodovanca, v zaznavni prednosti. Ker je sodišče prve stopnje obdolženi zaradi njenega dosedanjega življenja izreklo celo kazensko sankcijo opozorilne narave, te okoliščine ni v premajhni meri upoštevalo, medtem ko dopustna zavrnitev računa ter način reševanja civilnopravnega razmerja nista okoliščini, zaradi katerih bi bilo storjeno kaznivo dejanje v kateremkoli smislu milejše. Dopustna zavrnitev računa še ne pomeni, da se je obdolžena izpolnitvi obveznosti smela izogniti in ni res, da s kazenskim pravom v posamezna razmerja, zgolj zaradi njihove narave, ne bi smelo biti posegano.

16Odločba o premoženjskopravnem zahtevku je najprej grajana v delu pritožbene obrazložitve v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko pritožnica pravi, da ima obdolžena pravico, da o terjatvi, ki je zanjo sporna, odloča za to pristojno sodišče, medtem ko v civilnem postopku ni imela možnosti podati ugovorov zoper sporno terjatev in ne vložiti pritožbe zoper morebitno odločbo v civilnem postopku. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku je po pritožbeni obrazložitvi v sklepnem delu pritožbe, grajana še posledično.

17Kaj zadnje dejansko pomeni, ni jasno, glede prvega pa pritožnica prezre 101. člen ZKP, po katerem predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Gre za zakonsko predpisano pridruženost pravdnega postopka kazenskemu postopku, zaradi katere pritožnica sedaj ne more smiselno zahtevati izključne stvarne pristojnosti pravdnega sodišča. Še zlasti, ker so se odločilna dejstva iz opisa dejanja in dejstva iz navedenega zahtevka prekrivala, ker se je lahko obdolžena med kazenskim postopkom o teh dejstvih izjavljala in ker so v končnem sodišču prve stopnje dala zanesljivo podlago, da je oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v navedenem obsegu prisodilo.

18Podobno kot zgoraj pri odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, je tudi v zvezi s pritožbo glede stroškov kazenskega postopka v pritožbeni obrazložitvi navedeno le, da se izpodbija posledično. To je, po že ugotovljenem, nejasno in sploh premalo, da bi lahko pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu preizkusilo.

19Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolžene V.M. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženkinih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.