VSK sklep Kp 28/2008

Pritožba zagovornika obdolženega P. M. se kot neutemeljena z a v r n e.

Okrajno sodišče v P. je z izpodbijanim sklepom sklicujoč se na 1. odst. 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zagovorniku obdolženega P.M., odvetniku G. G. naložilo v plačilo 500 EUR povprečnine.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje odvetnik G.G.. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi oz. podrejeno, spremeni tako, da se upošteva le škoda, ki je dejansko nastala s preložitvijo glavne obravnave.

Višji državni tožilec svetnik P.T. je v pisni izjavi navedel, da predloga o tem, kako naj sodišče druge stopnje o vloženi pritožbi odloči, ne podaja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obdolženčevemu zagovorniku naložilo v plačilo tako imenovane separatne stroške iz 1. odst. 94. člena ZKP, ker je po svoji krivdi povzročil preložitev glavne obravnave. Na glavni obravnavi 10.7.2007 je namreč podal zahtevo za neposredno zaslišanje priče S.M. češ, da mu bo zastavil konkretna vprašanja, ko pa je nato priča M. pristopila na naslednjo glavno obravnavo, je zagovornik izjavil, da nima vprašanj in da je zaslišanje priče zahteval zgolj zato, ker se priče zaslišujejo na glavni obravnavi. S takšnim ravnanjem pa je po mnenju sodišča prve stopnje povzročil nepotrebne stroške, ki so s preložitvijo glavne obravnave nastali v obliki povprečnine.

Navedeno stališče je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča povsem pravilno. Res je, kot pritožnik izpostavlja, da je z zahtevo po neposrednem zaslišanju priče zagovornik uveljavljal svojo zakonito pravico, da se priče zaslišujejo na glavni obravnavi in da je to storil pri zagotavljanju obrambe obdolženca, vendar je potrebno upoštevati, da morajo vsi udeleženci v postopku torej tudi zagovornik obdolženca svoje pravice uveljavljati tako, da jih ne zlorabljajo. Slednje namreč izhaja že iz določbe 15. člena ZKP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravi, ki jih imajo udeleženci v postopku. V konkretnem primeru se glavna obravnava 10.7.2007 ni zaključila, ker je sodišče ugodilo zahtevi zagovornika po neposrednem zaslišanju priče S.M.. Obravnava je torej bila preložena zato, da bi zagovornik priči zastavil določena vprašanja, do česar je seveda imel vso pravico, vendar pa nato priči na naslednji glavni obravnavi ni postavil nobenega vprašanja temveč se je strinjal, da se zapisnik o zaslišanju priče izven glavne obravnave, le prebere. Na poziv sodišča prve stopnje čemu ne bo priči zastavil vprašanj, pa je zagovornik pojasnil, da je zaslišanje priče predlagal zgolj zato, ker je prav, da se priče zaslišujejo na glavni obravnavi. Že iz navedenega zagovornikovega odgovora na glavni obravnavi brez dvoma izhaja, da je zlorabil pravico do neposrednega zasliševanja prič. Res sicer je, da načeli neposrednosti in ustnosti terjata neposredno izvedbo dokazov na glavni obravnavi, kot pritožba opozarja, vendar zakon dovoljuje tudi odstop od obeh načel, ki je v primeru zaslišanja prič, ali izvedencev določen v 2. odst. 340. člena ZKP, ko se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca, v soglasju s strankami, le prebere. Ker se je zagovornik na glavni obravnavi 12.11.2007 strinjal z branjem zapisnika o zaslišanju priče M. in kot rečeno zanj ni imel nobenih vprašanj, bi enako lahko storil že na obravnavi 10.7.2007 in le te ne bi bilo potrebno preložiti temveč bi se glavna obravnava zaključila. Ker je torej obravnava bila preložena izključno po krivdi zagovornika, je s tem pravna podlaga iz 1. odst. 94. člena ZKP tudi utemeljena.

Kolikor pritožnik dalje navaja, da sodišču ni povzročil škode s tem, ko je predlagal izvedbo dokaza, je potrebno pojasniti, da določba 1. odst. 94. člena ZKP, ne govori o škodi temveč o stroških, ki so v postopku nastali zaradi krivdnega ravnanja katerega od udeležencev. V danem primeru so stroški nastali s preložitvijo glavne obravnave, glede katere je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je bila ta zaradi ravnanja zagovornika, povsem nepotrebna. Res sicer je, da priča M. na zaslišanju ni priglasila stroškov, niti tega ni storil oškodovanec, vendar je potrebno zopet upoštevati, da je udeleženec v postopku v smislu 1. odst. 94. člena ZKP dolžan plačati ne le tiste stroške, ki so nastali zaradi njegovega ravnanja temveč tudi ustrezen del povprečnine. Ker v konkretnem primeru priča in oškodovanec ter državna tožilka stroškov niso priglasili, je sodišče prve stopnje zagovorniku povsem pravilno naložilo v plačilo zgolj povprečnino. Ker pritožbena izvajanja navedenega zaključka niso mogla omajati, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi 3. odst. 402. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.