VSC sodba I Kp 354/2009

Pritožba zagovornika obdolženega D. Č. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi D. Č. mora plačati sodno takso.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženec je bil obsojen na plačilo stroškov kazenskega postopka, Zavod za zdravstveno zavarovanje S., Območna enota C. pa je bil v skladu z določilom II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napoten, da odškodnino uveljavlja v pravdi.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 370. člena ZKP, ko pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno predlaga spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec svétnik F. H. se ni opredelil o utemeljenosti vložene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni senat ni sledil predlogu zagovornika, da se njega in obdolženca obvesti o seji senata, da bi se seje lahko udeležila, saj niti predsednik senata, niti senat nista dognala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila I. odstavka 383. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijane odločbe pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

Z očitkom, da izrek sodbe ni popoln, ker da iz opisa dejanja v izreku ne izhaja, da bi bila pri oškodovanki začasno zmanjšana njena zmožnost za delo, da bi bili oslabljeni deli njenega telesa in da bi bila prizadeta njena zunanjost, temveč so opisane le poškodbe, ki naj bi jih oškodovanka utrpela, pritožba, bolj kot procesno kršitev v smislu določila 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu določila 1. točke 372. člena ZKP. Pritožba namreč odpira vprašanje, ali so v krivdoreku opisani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče na to vprašanje odgovarja afirmativno, kar pomeni, da pritožbeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Pritožnik sam izpostavlja zapis abstraktnega dejanskega stanu, ko ta opis (sicer nepopolno) povzema rekoč, da pravni stavek vsebuje zgolj očitek, da je bila zaradi poškodb začasno zmanjšana oškodovankina zmožnost za delo, ko vendar pravni stavek vsebuje tudi očitek oslabljenosti delov oškodovankinega telesa in prizadetost oškodovankine zunanjosti. Ob tem pa pritožnik ne zanika opisa dejanskih poškodb, ki jih je oškodovanka utrpela. Ob takšni formulaciji opisa kaznivega dejanja, ko opis kaznivega dejanja vsebuje tudi (po zakonu neobvezen) abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. V opisu dejanja so navedene konkretne poškodbe (udarnini obraza in desne rame z nepopolnim natrganjem rotatorne manšete) in tudi njihov učinek v obliki začasno zmanjšane oškodovankine zmožnosti za delo, oslabljenosti delov njenega telesa in prizadetosti oškodovankine zunanjosti. Opis dejanja, ki vsebuje tudi opis izvršitvenega dejanja, je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča popoln, saj so v okviru abstraktnega dejanskega stanu in v okviru konkretnega dela opisa, ki pa predstavljata celoto, opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po I. odstavku 133. člena KZ. Tako pritožbeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

V razlogih sodbe (stran ... je jasno zapisano, da imajo le te zgoraj navedene poškodbe značaj lahke telesne poškodbe v smislu določila I. odstavka 133. člena KZ, ne pa tudi v krivdorek povzet nateg vratnih mišic, ki ga je tudi izvedenec sodne medicine opredelil kot sled poškodbe. Vendar dejstvo, da je ta poškodba dokumentirana, da pa (po mnenju izvedenca sodne medicine) ne dosega kriterija lahke telesne poškodbe, ne nasprotuje njeni uvrstitvi v opis kaznivega dejanja, saj je dokazana, posledica obdolženčevega ravnanja. Sodišče je torej prepričljivo obrazložilo katere poškodbe imajo značaj lahke telesne poškodbe in katere ne. Tako ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Ker pa je prvo sodišče tudi vsebino izvedeniškega mnenja korektno povzelo (po pisnem izvedeniškem mnenju in tudi po zapisniku o zaslišanju izvedenca) pa tudi ne more biti utemeljen očitek protispisnosti v smislu določila 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP.

Na podlagi mnenja izvedenca sodne medicine je prvo sodišče dognalo, da je utemeljen očitek (spremenjene) obtožbe, da so vse poškodbe iz krivdoreka lahko nastale le ob enem udarcu ob steno, da torej za povzročitev teh poškodb ni bilo potrebno kontinuirano obdolženčevo ravnanje. Glede tega odločilnega dejstva (saj enega udarca ob steno) je tako prvo sodišče zapisalo, da ni razloga za dvom v oškodovankino izpovedbo, ki je tudi ta udarec izpostavila. Glede preostalih udarcev, ki pa tako niso odločilni za nastanek prepovedane posledice in tako nimajo značaja odločilnih dejstev se je pa prvo sodišče povsem po nepotrebnem opredeljevalo, še posebej, ko je povsem neutemeljeno nakazovalo dvom v oškodovankino verodostojnost, saj tudi izvedenec ni izključil možnosti večih udarcev, ko je možnost večih udarcev izrecno dopustil rekoč, da v kolikor je bilo udarcev več, pa so bili prizadejani s tako majhno silo, da na oškodovankinem telesu niso pustili vidnih sledi (izpovedba izvedenca na list. št. ...). Tako ni na mestu očitek procesne kršitve iz določila 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso v precejšnji meri s seboj v nasprotju in v razlogih o odločilnih dejstvih tudi ni zaslediti pritožbeno očitane protispisnosti.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo (pogojno postavljen) predlog obrambe po angažiranju izvedenca ortopedske stroke in to zavrnitev je tudi razumno in prepričljivo argumentiralo na strani 3 in 4 sodbe. Ti razlogi so tudi za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivi. Prvo sodišče je utemeljeno izpostavilo dognanje izvedenca sodne medicine o tem, da je možno, da je oškodovanka poškodbo rame, ki je opisana v krivdoreku, utrpela zaradi obdolžencu očitanega izvršitvenega dejanja in da ni mogoče, da bi nastala ob močnem prijemu z roko, ali pa pri udarcu z roko ali pri suvanju z roko in še, da pri oškodovanki niso bile evidentirane degenerativne spremembe, na katere je kot nujne za primer možnosti poškodovanja v okoliščinah, ki jih je zatrjeval obdolženec, opozarjal ortoped S. P., katerega mnenje je predložila obramba. Iz tega mnenja, ki ga je prvo sodišče štelo kot del obdolženčevega zagovora izhaja, da po obdolžencu predstavljen prijem oškodovanke ni značilen za akutno poškodbo rotatorne manšete, da pa je možnost takšnega poškodovanja večja ob predhodno prisotnih degenerativnih spremembah. O takšnih spremembah, kot na podlagi podatkov oškodovankinega zdravstvenega kartona povzema izvedenec sodne medicine, pa ni objektivnih podatkov in že zato se po specialistu ortopedu izpostavljena (večja) možnost nastanka obravnavane poškodbe v okoliščinah, ki jih zatrjuje obdolženec, ne izkaže kot verjetna. Sploh pa je pomembna ugotovitev citiranega specialista v odgovoru na osmo zagovornikovo vprašanje, ko zdravnik kot možen izpostavlja ravno obravnavani način poškodovanja, torej oškodovankin udarec z ramo ob steno, pri čemer opozarja na nujno spremljevalno modrico, ali oteklino, ki pa je bila evidentirana pri oškodovanki (izvid na list. št. ...). Ker tako zdravnik ortoped, ki ga je v okviru priprave zagovora angažirala obramba, ni izključil takšnega mehanizma poškodovanja, kot je opisan v krivdoreku, ko torej ne drži pritožbena navedba, da je obramba vzpostavila močan dvom v mnenje izvedenca sodne medicine in ko je tudi izvedenec sodne medicine argumentirano zastopal stališče, da je do vseh oškodovankinih poškodb prišlo pri enem udarcu, ko je izvedenec sodne medicine tudi opisal položaj storilca in žrtve, kar se sklada z oškodovankino izpovedbo, tako ni bilo potrebe po angažiranju novega izvedenca. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe. Kljub neizvedbi tega dokaza je prvo sodišče pravno odločilna dejstva v zvezi s poškodbo rame, torej glede pritožbeno problematizirane poškodbe, ki ima značaj lahke telesne poškodbe, pravilno in popolno dognalo, glede druge poškodbe (obraza), ki ima tudi značaj lahke telesne poškodbe pa obramba verodostojnosti mnenja izvedenca sodne medicine po tej poti ni izpodbijala.

Sodišče prve stopnje je v razloge izpodbijane sodbe povzelo izpovedbe vseh prič, tudi izpovedbi obdolženčeve žene in njegovega sina, glede katerih je pojasnilo, da sta potrdila obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal po oškodovanki zatrjevan način poškodovanja. Na strani ... sodbe (drugi odstavek) je prvo sodišče sklicujoč se na oškodovankino izpovedbo in na mnenje izvedenca sodne medicine ter na izpovedbo priče N. P., pojasnilo razloge za dvom v sprejemljivost obdolženčevega zagovora glede zanikanja očitanega mu izvršitvenega dejanja, torej o nesprejemljivosti po obdolžencu ter po njegovi ženi in sinu predstavljenem edinem fizičnem kontaktu med obdolžencem in oškodovanko (ki ni mogel voditi v obravnavane poškodbe).

Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prvo sodišče s tem, ko ni navedlo glede katerih dejstev naj bi bili izpovedbi prič A. Č. in A. Č. izpodbiti z drugimi verodostojnimi dokazi, storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz določila 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi so navedeni, so pa tudi povsem razumni in prepričljivi, zaradi česar tudi dokazna ocena za pritožbeno sodišče ni sporna.

Na strani ... pritožbeno izpodbijane sodbe je prvo sodišče nanizalo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za ogled kraja kaznivega dejanja in za rekonstrukcijo dogajanja. Tako ni točna nasprotna pritožbena trditev, v okviru katere pritožnik, z očitkom odsotnosti razlogov za zavrnitev dokazov uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Argumenti za neizvedbo teh dokazov so pa tudi pritožbeno sodišče povsem prepričali, zato, kolikor pritožba neizvedbo teh dokazov prikazuje kot kršitev pravice do obrambe, ne more računati uspeh, saj je prvo sodišče z izvedbo preostalih dokazov pravilno in popolno dognalo dejansko stanje.

Obdolženec je fotografsko dokumentiral stanje na hodniku, ne pa stanja na mestu, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Oškodovanka je prepričljivo pojasnila, da je do takrat, ko jo je obdolženec prvič porinil, prišla nekje do srede kuhinje. O tem, da se dogodek ni odvijal na hodniku, ki je posnet na fotografijah, tudi za obdolženčevo ženo ni bilo sporno, ko je pojasnila, da je bila oškodovanka v trenutku fizičnega kontakta z obdolžencem pred podboji v kuhinji in da je takrat, ko je obdolženec oškodovanko porival iz stanovanja, stala pred njima v predsobi. Da pa do kaznivega dejanja ni prišlo na na fotografijah prikazanem hodniku, je pa moč sklepati tudi iz izpovedbe priče N. P. o tem, da v predsobi, kamor je videla, obdolženec in oškodovanka nista prišla v telesni stik. Tako se predložitev fotografij hodnika pokaže kot povsem brezpredmetna, zaradi česar ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje o pravni relevantnosti tega dokaza še posebej opredeljevalo. Sicer pa je prvo sodišče povsem sprejemljivo pojasnilo, da je moč razporeditev opreme v stanovanju vsak čas spremeniti in stanje fotografsko dokumentirati, ko torej le ni res, da se sodišče o relevantnosti teh fotografij ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da se prvemu sodišču ni primerila niti nobena od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti nobena od pritožbeno uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka.

Pritožbene navedbe pa tudi ne vnašajo dvoma v pravilnost in popolnost po prvemu sodišču dognanega dejanskega stanja.

Na podlagi:

oškodovankine zdravstvene dokumentacije (ko je oškodovanka le kratek čas po dogodku pri zdravniku določno opisala okoliščine, v katerih je prišlo do poškodb, ki so bile že takoj evidentirane kot odrgnina 4 x 2 cm na obrazu, kot sledovi stiskanja na vratu in kot manjša oteklina nad desno ramo),

mnenja izvedenca sodne medicine, ki je kot možen izpostavil po oškodovanki predstavljen način poškodovanja, ko je kot zadosten za nastanek vseh poškodb opredelil že zgolj en udarec v steno, izpostavil pa, da več udarcev ni izključenih, le da niso bili tako intenzivni, da bi pustili pri oškodovanki vidne sledi ter

izpovedbe priče N. P., kateri se je oškodovanka zaupala o nastanku vidne poškodbe na obrazu in ko tudi za obtoženca in člane njegove družine ni bilo spora, da je oškodovanka obravnavanega dne bila v njihovem stanovanju in da je prišlo do uporabe fizične sile obdolženca proti oškodovanki, je prvo sodišče oškodovankino izpovedbo o odločilnem dejstvu (torej o tem, da je obdolženec oškodovanko z rokama prijel za vrat in jo z desno ramo in z glavo udaril ob steno) povsem utemeljeno opredelilo kot verodostojno.

V nasprotju s tem pa je prvo sodišče utemeljeno pod vprašaj postavilo verodostojnost drugačnega obdolženčevega zagovora in tudi verodostojnost prič, ki sta skušali takšen zagovor potrditi. Pritožbene navedbe ne morejo spodnesti sprejemljivosti takšne dokazne ocene.

Odločilen je (vsaj en) udarec z desno ramo in z glavo ob steno. Ta je izkazan z oškodovankino izpovedbo, z zdravstveno dokumentacijo iz z mnenjem izvedenca sodne medicine, ko torej ne drži pritožbeni očitek, da oškodovankina izpovedba glede tega dejstva ni podprta z izvedeniškim mnenjem s področja sodne medicine. Več takšnih udarcev tudi po mnenju izvedenca sodne medicine ni izključenih, le tako močni niso bili, da bi pustili sledi na oškodovankinem telesu, pa naj gre za udarec v steno, podboj, ali v dele pohištva.

O potiskanju oškodovanke proti vhodu ni govorila zgolj oškodovanka, saj to dejstvo niti za obdolženca, niti za njegovo ženo in za sina ni bilo sporno. A očitno je šlo za to dogajanje na mestu, ki za pričo N. P. ni bilo vidno, zato pritožba z izpostavljanjem tega, da slednja priča (na za njo vidnem mestu) ni videla telesnega stika med obdolžencem in oškodovanko, ne more spodnesti zaključka prvega sodišča o oškodovankinem verodostojnem opisovanju odločilnih dejstev, do katerih pa očitno ni prišlo na hodniku.

Ni točna pritožbena trditev, da naj bi se večina dejstev, izhajajočih iz izvida Splošne bolnišnice C. (da naj bi oškodovanko znana oseba z desno ramo in z obrazom udarjala ob steno in ob pohištvo) izkazala za neresnično, saj je že zgoraj zapisano dognanje izvedenca sodne medicine, da ni izključeno večje število takšnih udarcev, če so bili manj intenzivni, da pa je bil obravnavane poškodbe sposoben povzročiti že zgolj en takšen udarec.

Oškodovanka je pojasnila, da je bila kakšen meter oddaljena od zidu, verjetno pa manj, ko jo je obdolženec prvič porinil v steno. Takšna oškodovankina opredelitev razdalje od stene v kuhinji v ničemer ne izključuje možnosti zadetja z desno ramo in glavo v steno. Dejstvo, da se v predsobi ob steni nahaja omarica ni relevantno, saj ni dokazano, da bi do odločilnega udarca v steno prišlo v predsobi, temveč v kuhinji. Ko je bila oškodovanka natančneje zaslišana o “butanju ob steno”, je pojasnila, da jo je obdolženec v steno porival ne naravnost, ampak od strani, kar se v celoti sklada z mnenjem izvedenca sodne medicine (ki je bilo izdelano po oškodovankinem zaslišanju, ko torej ne more biti govora o prilagajanju oškodovankine izpovedbe temu mnenju) o grobem podrsanju z licem ob hrapavo površino, do katerega pa je lahko prišlo sočasno z udarcem z ramo ob steno, ko je bila oškodovanka s hrbtom obrnjena proti obdolžencu, obdolženec pa jo je z rokama držal za vrat (sledovi stiskanja za vrat). Tako ne drži pritožbena navedba, da se je oškodovanka le z enim stavkom približala izvedencu.

Pritožnik sam ugotavlja, da se izvedenec sodne medicine na podlagi izgleda odrgnine na obrazu ni mogel opredeliti o smeri gibanja glave ob poškodovanju, da je le opisal izgled odrgnine, zato je neproduktivna pritožbena razprava o tem, da bi, v kolikor bi obdolženec oškodovanko drsal ob steni in jo vlekel proti izhodu, bila oškodovankina poškodba na ličnici vodoravna in bi se sledovi poznali vodoravno. S tem v zvezi tudi ne more biti sprejemljiv povsem nedokumentiran namig pritožbe o možnosti nastanka te poškodbe v oškodovankinem stanovanju v okviru v obdolženčevo stanovanje slišanega zamolklega udarca, pri katerem da bi lahko prišlo tudi do poškodbe rotatorne manšete.

Izvedenec sodne medicine je s pregledano oškodovankino zdravstveno dokumentacijo zanesljivo dognal, da se oškodovanka v preteklosti ni zdravila zaradi degenerativne prizadetosti rotatorne manšete. Po tej poti je izvedenec zanesljivo izključil možnost nastanka poškodbe tega dela oškodovankinega telesa ob stiku, ki ga opisuje obdolženec. Sicer pa takšen mehanizem poškodovanja nima podlage niti v oškodovankini izpovedbi. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, zakaj po obrambi predloženi odgovori zdravnika ortopeda ne vnašajo dvoma v zaključek o sprejemljivosti mnenja izvedenca sodne medicine. Ta zdravnik je, kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, glede relevantnih okoliščin izhajal zgolj iz obdolženčevega zagovora, razen tega pa, kar je posebej relevantno niti ortoped ni izključil možnosti nastanka poškodbe rotatorne manšete na sedaj obravnavani način, ko je opozoril na nujnost spremljevalnih oteklin oziroma podplutb za ta primer, kar pa je bilo evidentirano pri oškodovanki.

Tudi glede degenerativnih sprememb pri oškodovanki se je po obrambi angažirani specialist seznanil zgolj s podatki, ki jih je posredovala obramba. Sicer pa s tem povezana ocena tega zdravnika o večji ranljivosti tetive ravno glede na odgovor pod točko 8 ne vnaša dvoma v sprejemljivost mnenja izvedenca sodne medicine, ki ima oporo v oškodovankini izpovedbi. Izvedenec sodne medicine je prepričljivo izključil možnost nastanka te poškodbe pri oškodovankinih delih, ki izhajajo iz fotografij.

Pritožnik sam ugotavlja, da tudi zdravnik ortoped, razen direktnih padcev na ramenski sklep, padcev na iztegnjeno okončino in sunkovitih deceleracij, dopušča še druge možne načine nastanka poškodb rotatorne manšete. Ko tako tudi ortoped dopušča možnost obravnavanega načina poškodovanja, pritožba ob oškodovankini izpovedbi in ob mnenju izvedenca sodne medicine, toliko bolj neutemeljeno zastopa stališče, da do poškodbe ni prišlo v obdolženčevem stanovanju. Ker glede udarca v steno v obdolženčevem stanovanju ni prav nikakršnega dvoma, ni razloga, da bi sodišče glede dokazanosti kaznivega dejanja v objektivnem pogledu odločalo po načelu “in dubio pro reo”.

Tako kot oškodovanka, sta bili tudi priči A. Č. in A. Č. (ki sta dogodek opisala povsem drugače kot oškodovanka) opozorjeni na dolžnost izpovedi po resnici, zato zgolj zaradi tega opozorila izpovedbe določene priče ni mogoče opredeliti kot verodostojne. Sodišče je v tej zadevi dokaze ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov, ko je sprva pretehtalo vsak dokaz zase, nato pa vsak dokaz v zvezi z drugimi dokazi ter nato na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo je tudi prepričljivo argumentiralo, napravilo sklepe o dokazanosti posameznih relevantnih dejstev. Tudi pritožbeno izpostavljeni izpovedbi je ocenilo na predstavljeni način, zato ni točen pritožbeni očitek, da ocena o nesprejemljivosti teh dveh izpovedb temelji le na golem dejstvu, da sta priči obdolženčeva sorodnika.

Nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vnaša niti pritožbi priložena fotografija, ki da prikazuje, da do dotika ličnice ob steno ni moglo priti, saj kot rečeno ta fotografsko dokumentirana rekonstrukcija ni bila napravljena na mestu, kjer je do oškodovankinih poškodb dejansko prišlo. Podatki o opremljenosti kuhinje so premalo določni, da bi se lahko pritožbeno sodišče konkretneje opredelilo o nezmožnosti nastanka obravnavanih oškodovankinih poškodb v tem prostoru. Tudi zagovornikovo dokazno nepodprto prepričanje o tem, da do poškodbe v kuhinji ni moglo priti, ne more pripeljati do drugačnega zaključka o vprašanju, ali je bila oškodovanka udarjena ob steno in ali je pri tem utrpela poškodbe, navedene v krivdoreku, kot ga je sprejelo in argumentiralo prvo sodišče.

Priča P. je pojasnila, da je dogajanje opazovale z razdalje 30 m in da ni opazila vidne oškodovankine poškodbe, zato tudi ne more biti nič nenavadnega, če te poškodbe tudi pritožbeno izpostavljeni priči nista videli. Očitno pa je, da četudi sta ti dve priči prišli na obisk, da sta bili ob oškodovankinem odhodu tako oddaljeni, da sveže odrgnine v velikosti 2 x 4 cm nista videli, ko tudi za obdolženčevo ženo ni bilo sporno, da priče z njihove strani ob oškodovankinem odhodu niso bile opažene, saj je povedala, da ko se je dogodek zaključil, so zaprli vrata, kasneje pa so prišli obiski. Pa tudi iz pisnih izjav G. in S., priloženih k pritožbi izhaja, da sta očitno bila precej oddaljena, ko sta oba izpostavila, da ju obdolženec in žena sploh nista opazila, ampak sta zaprla vrata in odšla v stanovanje. Tako dejstvo, da tudi ti dve priči naj ne bi videli oškodovankine poškodbe na obrazu (kakor je tudi ni videla priča P.), ne more pripeljati do drugačnega zaključka o dokazanosti kaznivega dejanja, kot ga je sprejelo prvo sodišče. V zavrnitvi predloga za zaslišanje teh prič tako pritožbeno sodišče ne vidi nič oporečnega.

Z izpostavljanjem razhajanj med izpovedbama določenih prič o nebistvenih okoliščinah obravnavanega kaznivega dejanja, pritožba ne more spodnesti zaključka o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe o odločilnih dejstvih, glede katerih ima izpovedba oškodovanke oporo še v drugih zgoraj navedenih zanesljivih dokazih.

Dokazni postopek ni bil voden v smeri raziskave morebitnih poškodb na oškodovankinih očalih, zato je neproduktivna pritožbena razprava o tem, da bi v primeru, da se je dogodek odvijal tako, kot trdi oškodovanka, morala biti tudi očala primerno zaznamovana. Dejstvo, da je oškodovanka iz obdolženčevega stanovanja prišla z očali na obrazu in pritožbena trditev, da v kolikor bi obdolženec na obravnavani način ravnal z oškodovanko, bi se očala bodisi snela, oziroma najverjetneje poškodovala, po presoji pritožbenega sodišča ne more biti odločilno pri presoji verodostojnosti oškodovankine verzije dogodka.

Nujnost oškodovankinih poškodb na bokih zaradi potiskanja ob steno preko pohištva, se nujno relativizira ob temeljni ugotovitvi, da se dogodek ni odvijal tam, kjer so bile posnete za obdolženca “razbremenilne” fotografije.

V nasprotju s pritožnikom tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvo sodišče pravilno in popolno dognalo dejansko stanje in da je na tako dognana pravno relevantna dejstva pravilno uporabilo kazenski zakon, zato v zaključku, da je obdolžencu z gotovostjo dokazano kaznivo dejanje, ne more biti nič oporečnega.

V skladu z določilom 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče ob uveljavljanih pritožbenih razlogih moralo preizkusiti še odločbo o kazenski sankciji. Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče izbralo primerno in pravično kazensko sankcijo, ko je obdolžencu izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave. Tudi znotraj pogojne obsodbe določena kazen in preizkusna doba sta ustrezen odraz po prvem sodišču dognanih in pritožbeno neosporavanih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta je tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična odmena za obdolžencu dokazano naklepno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče tako ni videlo potrebe po spremembi odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, in ob dognanju, da se prvemu sodišču tudi ni primerila nobena od kršitev, ki so upoštevne po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 391. člena ZKP.

Neuspeh s pritožbo ima za posledico odločitev, da mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, torej sodno takso, ki jo bo po višini odmerilo sodišče prve stopnje (določilo I. odstavka 98. člena ZKP, v zvezi z določilom I. odstavka 95. člena istega predpisa).