VSM sodba I Kp 663/2007

Pritožba zagovornice se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v kot sodišče prve stopnje obd. R.P. in obd. I.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter jima po drugem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je vsakemu določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) morata obdolžena nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vsak zase pa še enako odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obd. I.K. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni (brez dokončnega predloga) oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pritožnica izpostavlja, da oškodovanec obdolženca ob prijavi kaznivega dejanja ni identificiral in da niti oškodovančevi prijatelji niso potrdili njegove izpovedbe, po kateri je bil obdolženi tisti, ki ga je poškodoval skupaj z obd. R.P.. Pri tem prezre, da je oškodovanec po izpovedbi v prijavi navedel, da obdolženega pozna na videz, da ga je na glavni obravnavi prepoznal (list. št. 72-73) in da je bil prepričan, da je bil drugi storilec ravno obdolženi (list. št. 74). Prezrto ne sme ostati niti, da sta priči ... in ..., ki obdolženčevega udarca sicer nista videli, povedali, da je bil obdolženi, različno od njegovega zagovora, v prepiru udeležen in da je bil po izpovedbi zadnjega celo na oškodovancu, medtem ko je ... povedal, da je nekdo iz družbe obd. R.P. oškodovanca s pestjo ponovno udaril v predel glave ter da mu je ta po obravnavanem dogodku povedal, da mu je poškodbo na očesu prizadejal obdolženi. Celovita, notranje povezana ter podrobno obrazložena dokazna ocena sodišča prve stopnje o obdolžencu kot (so)storilcu kaznivega dejanja tako ne more biti dvomljiva in ji zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

Po pritožnici je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), saj se ugotovljena udarnina v področju leve očesne votline ne prilega nobeni izmed prepovedanih posledic iz prvega odstavka 133. člena KZ. Pri tem je treba opozoriti, da četudi bi držalo, da gre pri navedeni udarnini le za tako imenovano sled poškodbe, za katero si pritožnica po lastni razlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izrecno prizadeva, to še ne pomeni, da obdolženčevega ravnanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot kakšnega drugega kaznivega dejanja – denimo kot grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Sploh pa pritožnica s takšno obrazložitvijo ne upošteva, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu in da pri navedeni udarnini ne gre za edino poškodbo, ki je bila oškodovancu tistega dne prizadejana. Glede na skupno in k istemu cilju usmerjeno delovanje storilcev tudi obeh poškodb ni mogoče obravnavati ločeno, zaradi česar se njuno „zlitje“ v eno prepovedano posledico – konkretno v začasno okvaro oškodovančevega zdravja, izkaže za pravilno. Smiselno enako velja za izjemo, ki jo pritožnica uveljavlja v zvezi z načinom prizadejanja poškodb, s tem da je ta v obravnavanem primeru, že zaradi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, po katerem gre pri udarcu s pestjo v obraz z ozirom na njegovo biomehaniko za način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje, izključena in tako zatrjevana kršitev kazenskega zakona niti v tem delu ni podana.

Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, vendar ko je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana obdolžencu v korist, obsega pritožbo tudi zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi terjale izrek milejše kazenske sankcije od tiste, ki jo je po pravilni oceni vseh ustreznih okoliščin izreklo že sodišče prve stopnje.

Zmotno je pritožničino stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, saj je bilo o obdolženčevi sposobnosti plačila le-teh že odločeno, ko je bila obdolženemu odobrena brezplačna pravna pomoč. Dejanske podlage, že zaradi razlike v višini zagovorničinih potrebnih izdatkov in nagrade niso identične in tako obdolženčeva sposobnost ter posledična dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka tudi v primeru predhodno odobrene brezplačne pravne pomoči ne more biti izključena.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornice obd. I.K. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (371. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer ter višine stroškov, ki so nastali že v sojenju pred sodiščem prve stopnje.