VSC sodba II Kp 50291/2010

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi M. M. spozna za krivega, ker je s sredstvom in na tak način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, A. P. tako telesno poškodoval, da so bili zaradi tega začasno oslabljeni deli njegovega telesa in njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana s tem, da je dne 16.06.2006 okoli 16.00 ure ob strugi reke S. v T. z osebnim avtomobilom znamke A. reg št. ... namerno zapeljal proti A. P. in s sprednjim delom avtomobila trčil vanj, zaradi česar je A. P. padel po tleh in utrpel nateg vratnih mišic ter udarnini levega ramena in levega komolca, kar je lahka telesna poškodba.
S tem je obdolženi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po II. in I. odst. 133. člena KZ.
Po 50. členu KZ se mu izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu na podlagi II. odst. 133. člena KZ določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki pa ne bo izvršena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče.
Po I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 1.251,50 EUR, plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim pisnim sklepom in plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi M. M. oproščen obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odst. 133. člena KZ. Po I. odst. 96. člena ZKP je bilo odločeno, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do. 5. točke II. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki njegovega zagovornika, proračun.

Zoper oprostilno sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki I. odst. 370. člena ZKP. Ne strinja se namreč z oceno sodišča prve stopnje, da se obdolženec ni zavedal, da lahko s svojim ravnanjem oškodovancu povzroči lahko telesno poškodbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega M. M. spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi ter mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere naj mu določi kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. odst. 133. člena KZ in mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere mu naj določi kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da okrožna državna tožilka utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni zaključilo, da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo obdolženega. Obstoj teh okoliščin pa naj bi utemeljeval uporabo določbe 2. točke 358. člena ZKP in s tem izrek oprostilne sodbe.

Uvodoma gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo razlog za izrek oprostilne sodbe, saj iz sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da bi moralo uporabiti določbo 3. točke 358. člena ZKP, torej, da obdolžencu ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen. S tem je storilo kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP.

Kot že rečeno se pritožbeno sodišče povsem strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ko to zaključuje, da je obdolženemu dokazano, da je s svojim ravnanjem uresničil vse objektivne znake lahke telesne poškodbe po II. in I. odst. 133. člena KZ. Na podlagi izpovedb oškodovanca, potrjenih z izpovedbami prič F. K. ter B. K., pa tudi s prepoznavo obdolženca po oškodovancu in priči F. K., je sodišče prve stopnje z vso zanesljivostjo ovrglo obdolženčev alibi češ, da se v času storitve kaznivega dejanja sploh ni nahajal na kraju kaznivega dejanja, ampak v R. b. v C., kjer naj bi s prijatelji gledal nogometno tekmo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje podalo jasne in prepričljive razloge, zakaj ni verjelo pričam A. J., S. G. ter V. M. V pisnem izvedenskem mnenju izvedenca sodnomedicinske stroke dr. P. K., ustno dopolnjenem tudi na glavnih obravnavah 04.10.2007 in 28.09.2009, je prvo sodišče imelo zanesljivo podlago zaključek, da sta bili pri oškodovancu kot posledica obravnavanega dogodka, objektivno izkazani poškodbi in sicer nateg vratnih mišic ter udarnina levega ramena in levega komolca, ki ju gre v skupnem učinku opredeliti za lahko telesno poškodbo. Glede na to, da je kot verodostojno sprejelo pričevanje oškodovanca ter zaupalo v strokovnost izvedenca sodnomedicinske stroke, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izvedencu sledilo tudi v tistem delu mnenja, ko je opredelil najverjetnejši način nastanka oškodovančeve lahke telesne poškodbe. Tako je izvedenec pojasnil, da je oškodovanec udarnino levega ramena in komolca utrpel zaradi padca na levo stran telesa, najverjetneje po zadetju z osebnim vozilom. Nateg vratnih mišic pa je utrpel zaradi zanihanja glave in močnega napenjanja vratnih mišic ob padcu. Izvedenec je sicer navedel, da ugotovljene poškodbe ne potrjujejo zadetja z osebnim avtomobilom, vendar pa je glede tega vprašanja že sodišče prve stopnje upravičeno verjelo izpovedbam oškodovanca. Izvedenec je morebitno zadetje z osebnim avtomobilom ocenil kot blago, najverjetneje v predel desnega kolena (slednje se ujema z izpovedbami oškodovanca na glavni obravnavi dne 28.09.2009). Izvedenec tudi meni, da je oškodovanec padel bolj zaradi izgube ravnotežja kot zaradi prejetega pospeška ob trčenju. Tudi ne gre podvomiti v jasno stališče izvedenca, da je namerno trčenje z osebnim vozilom v pešca sredstvo in način poškodovanja, s katerim bi lahko oškodovanec utrpel hude telesne poškodbe.

V zvezi z ugotavljanjem obdolženčevega subjektivnega odnosa do storitve očitanega mu kaznivega dejanja, torej njegove krivde, ki se lahko manifestira bodisi kot direktni ali pa eventualni naklep, pa pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano tudi v krivdnem pogledu. Potem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sta bila oškodovančev padec po tleh in na ta način zadobljena lahka telesna poškodba, posledica zadetja po obdolženčevem vozilu, ni imelo nobene podlage za sklepanje o tem, da obdolženec ni imel v zavesti poškodovanja oškodovanca. V kazenskem postopku je bilo z vso zanesljivostjo ugotovljeno, da je obdolženec padel na tla in utrpel lahko telesno poškodbo izključno zaradi zadetja po vozilu, ki ga je upravljal obdolženec. Torej obstoj vzročne zveze med oškodovančevimi telesnimi poškodbami ter obdolženčevim ravnanjem ni vprašljiv. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bilo obdolženčevo ravnanje posledica predhodnega konflikta z oškodovancem, ko je slednji zoper njega ukrepal v vlogi ribolovnega čuvaja. Obdolženec je z vozilom namerno zapeljal proti oškodovancu, ko je ta skušal zapisati registrsko številko obdolženčevega vozila. Če je torej proti oškodovancu obdolženec namerno zapeljal, ni dvoma o tem, da je vanj tudi namerno trčil. Pri tem ni relevantno kolikšne intenzitete je bilo samo zadetje. Tudi najblažje zadetje, če je bilo povzročeno namerno, ne izključuje obdolženčevega naklepa. Jakost trčenja bi se lahko odrazila le pri prepovedani posledici in pravni opredelitvi kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru pa nikakor ne more vplivati na obdolženčevo krivdo. Obdolženec, ki je namerno zadel z vozilom v oškodovanca, se je vsekakor zavedal, da vsled samega zadetja ali pa z zadetjem povzročenega padca oškodovanca, utegne oškodovancu povzročiti lahko telesno poškodbo. Takšno posledico pa je hotel, saj je želel z oškodovancem obračunati zaradi predhodnega konflikta v zvezi z oškodovančevim izvajanjem ribolovne kontrole in mu tudi preprečiti zapis registrske številke vozila. Obdolženec je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

Na pritožbo okrožne državne tožilke, vloženo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje na prvi stopnji obdolžencu izrečeno oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno na podlagi določbe I. odst. 394. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je v II. odst. 133. člena KZ je predpisana kazen zapora do treh let. Sodišče druge stopnje je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo. Za kazensko sankcijo opominjevalne narave, kot jo je sicer predlagala tudi državna tožilka v pritožbi, se je sodišče druge stopnje odločilo vsled obdolženčeve dosedanje nekaznovanosti tako zaradi kaznivih dejanj, kakor tudi zaradi prekrškov, kar kaže na to, da sicer spoštuje pravne norme in zaradi česar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja. Pri odmeri določene kazni zapora mu je kot olajševalno upoštevalo časovno odmaknjenost kaznivega dejanja. Kot obteževalno pa je sodišče obdolžencu štelo, da je kaznivo dejanje storil zoper oškodovanca, ko je ta vršil kontrolo ribolova. Določena kazen štirih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo bo tako povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno ravnanje. Za nekoliko daljšo preizkusno dobo se je sodišče odločilo zaradi tega, ker sta tako obdolženec, kakor tudi oškodovanec ribiča, zaradi česar obstaja možnost, da tudi v bodoče, bodisi ob izvajanju ribolovne kontrole, ali pa le ob ribolovu, med njima pride do stika in konfliktne situacije.

Ker je bil obdolženec s to sodbo spoznan za krivega, je na podlagi I. odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Stroški kazenskega postopka v višini 1.251,50 EUR predstavljajo stroške za nagrado izvedenca sodnomedicinske stroke dr. P. K. po sklepih z dne 13.11.2007, opr. št. K 160/2006 v znesku 389,23 EUR (izdelava pisnega izvedenskega mnenja), z dne 19.12.2007, opr. št. K 160/2006 v znesku 118,95 EUR (podaja ustnega mnenja na glavni obravnavi dne 10.12.2007), z dne 16.02.2010, opr. št. I K 8/2009 v znesku 238,66 EUR (podaja ustnega mnenja na glavni obravnavi dne 28.09.2009) ter nagrado in nadomestilo za stroške izvedenca avtomobilske stroke I. K. po sklepu z dne 15.12.2009, opr. št. I K 8/2009 v znesku 504,66 EUR (izdelava pisnega izvedenskega mnenja). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da bo obdolženec, ki prejema nadomestilo pokojnine in nima preživninskih obveznosti, v plačilo naložene mu stroške zmogel plačati. Sodna taksa bo odmerjena v skladu z določili Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po pravnomočnosti sodbe.

Pouk o pravici do pritožbe: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrajnem sodišču v Celju, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje pritožbe na pošto za dan izročitve sodišču.