134. člen KZ

Kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe ne predstavlja kaznivega dejanja proti premoženju v smislu 1. točke 399. člena ZFPPIPP, saj nima elementov premoženjskopravne narave. Posledično ne pomeni ovire za odpust obveznosti.

Iz osebnih podatkov obtoženca je razvidno, da je sicer res brezposeln vendar se preživlja s priložnostnimi deli, s katerimi zasluži okoli 500,00 EUR na mesec, pri čemer mu dodatno pomagajo starši, pri katerih živi. Navedene osebne in premoženjske razmere obtoženca torej niso takšne, da bi ga opravičevale plačila stroškov kazenskega postopka, pač pa dopuščajo plačilo stroškov na obroke, vendar mora o tem sodišču prve stopnje predložiti potrebno dokumentacijo.

V izreku sodbe je konkretizirano ravnanje obsojenca, ki pomeni začetek poškodovanja telesne integritete, ki bi očitno privedlo do hude telesne poškodbe (zaletavanje z avtomobilom v avto, v katerem sta bila oškodovanca). Opis dejanja tako vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Če sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (obligatorna formalna obramba), obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika (fakultativna formalna obramba), je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 2. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije neutemeljen.

Če izvrševanje kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ni potekalo enotno oziroma tako, da bi vsi obsojenci udarjali oziroma brcali oškodovanca, ampak je šlo za dogajanje v več delih z različno intenzivnostjo delovanja storilcev, mora sodišče navesti prispevek posameznega storilca k nastanku hude telesne poškodbe.

Kaznivi dejanji hude telesne poškodbe iz malomarnosti in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti se razlikujeta že po objektu varstva, storilčeve usmerjenosti zavesti in volje in pravnega pomena prepovedane posledice.

Trajanje začasnosti v smislu začasno znatno zmanjšane zmožnosti za delo kot zakonskega znaka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ni konstitutivni znak kaznivega dejanja, temveč zgolj posredna okoliščina, na podlagi katere sodišče sklepa na njeno začasnost v odnosu na trajnost posledice - zato nadaljnja konkretizacija v opisu kaznivega dejanja ni potrebna oziroma nujna.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo 385. člen ZKP, torej da je prekršilo prepoved spremembe sodbe v obdolženčevo škodo (prepoved reformatio in peius) glede kazenske sankcije, saj mu je v izrečeni pogojni obsodbi določilo daljšo kazen zapora kot s prvo sodbo leta 2004. Pritožba pa nima prav, saj spregleda, da zoper sodbo Okrožnega sodišča z dne 15.4.2004, opr. št. K 20/2003 ni bila pritožba podana samo v obdolženčevo korist, ampak se je zoper to sodbo pritožil tudi okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal višjo kazen z daljšo preizkusno dobo. Čeprav je pritožbeno sodišče to sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju smelo obdolžencu v pogojni obsodbi določiti daljšo kazen kot v prvem sojenju, saj je bila vložena pritožba okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Pritožbi priloženo izvedensko mnenje, ki ga je priskrbela obramba, je šteti kot strokovno mnenje, ki po vsebini dopolnjuje pritožbene razloge v odločilnih dejstvih in predstavlja zavračanje izvedenskih mnenj, na katerih temelji sodba.

Obstoja sostorilstva ne izključuje dejstvo, da sta obsojenca pri pretepanju oškodovanca uporabljala različna sredstva.

Čeprav višje sodišče zagovornice kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji, pa ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost sodbe višjega sodišča, saj tudi višji tožilec na pritožbeno sejo ni pristopil in torej obsojenec in zagovornica nista bila postavljena v neenakopraven položaj.

Čeprav je sodišče ugotovilo, da je šlo pri obeh obtožencih za hipno odločitev, ne pa za vnaprej načrtovano ravnanje, pa glede na ugotovitev, da je prvoobtoženi prvi udaril oškodovanca s steklenico od zadaj po glavi, nato pa je z agresijo začel tudi drugoobtoženi, ki je oškodovanca udaril v obraz, ko je še stal, nato pa sta ga oba skupaj pretepala, sta oba obtoženca sostorilca pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe, čeprav je izkazano, da je vreznine povzročil le prvoobtoženi.

Ogrožanje varnosti ni nujno predhodna faza kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Obsojenčeva predhodna in kasnejša grožnja, da bo oškodovanca ubil, ni zajeta v (kasnejši) hudi telesni poškodbi.

Okoliščini, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se zagovarjal, da se ga ne spominja, ne izključujeta krivdne oblike direktnega naklepa.

Obdolženi je s tem, ko je vrgel poleno v šipo traktorja in jo razbil pri tem pa zadev v glavo v kabini sedečega oškodovanca in mu povzročil hudo telesno poškodbo z enim ravnanjem uresničil objektivne znake dveh kaznivih dejanj. Ne gre pa za navidezni idealni stek, saj temu nasprotuje dejstvo, da je eno od dejanj (poškodovanje tuje stvari) storil naklepno, drugo kaznivo dejanje (huda telesna poškodba) pa iz malomarnosti.

Okoliščina, da je oškodovanec takoj po nesreči sam izstopil iz avta, glede na vrsto poškodb (zlom desne ključnice in zvin desnega gleženja) ne izključuje pravilnosti ugotovitve sodišča, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, saj je bil začasno nezmožen za vsako delo.

Čeprav ni navedeno, s katero nogo je obsojenec brcnil oškodovanca in ali je ta takrat stal ali ležal ali čepel, je opis kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v izreku popoln, saj zakonski opis ne predpisuje, da bi bilo le določeno ravnanje obdolženca tisto dejstvo, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja.

Prav te okoliščine, ki so jih potrdile priče, pa je navedel tudi oškodovanec in so skladne tudi s strokovnimi ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o načinu nastanka poškodb, ki jih je le-ta utrpel. Prvostopno sodišče je zato ravnalo povsem prav, ko je poklonilo vero oškodovancu, pričam in izvedencu medicinske stroke, saj so njihove izpovedbe skladne, verodostojne in nepristranske.

Mehanizem nastanka telesne poškodbe (ravno to pa besedna zveza "podrl na tla" opisuje) kot del opisa kaznivega dejanja za njegov obstoj sam po sebi ni pomemben, saj se v besedilu kazenskopravne norme ne pojavlja kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe obdolženega najprej spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, nakar je na podlagi 61. člena KZ sprejelo sklep in istemu obdolženemu izreklo sodni opomin. Takšen izrek nasprotuje sam sebi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker je sodni opomin nadomestilo za kazen, podlaga za njegov izrek ni v posameznikovi krivdi. Odtod razlika v vrsti odločbe, ki jo sodišče razglasi in izda v primeru sodnega opomina in odtod drugi odstavek 447. člena ZKP, po katerem sodišče v izreku sklepa ne navede, da je obdolženi kriv, temveč samo, da se mu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in njegovo zakonsko označbo. Izrek o krivdi in izrek o sodnem opominu se medsebojno izključujeta in ju v enotnem izreku ni mogoče trpeti.