97. člen ZLV

V sklepu Up-716/18, Up-745/18 z dne 17. 5. 2018 je Ustavno sodišče RS poudarilo, da ni v neskladju z Ustavo, da se od političnih strank oziroma predlagateljev list pričakuje skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ti ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja volilnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Pri presoji zakonitosti kandidatne liste pa je treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanih pogojev, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je te pogoje izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste ni mogel niti moral vedeti.

Ker gre pri aktih, ki jih občinska volilna komisija izdaja, za akte organa lokalne skupnosti, torej Občinske volilne komisije, na katero so prenesene pristojnosti za izvedbo vsakokratnih lokalnih volitev, se za postopek vročanja tovrstnih aktov uporabljajo določila ZUP. Zakonodajalec je iz razloga preprečitve zlorabe instituta vročitve uvedel pojem fikcije vročitve za primere, ko naslovnik prevzem pisanja brez razloga zavrača, kar je bilo v tem postopku nedvoumno ugotovljeno.

Sodna praksa Upravnega sodišča je izoblikovala ustaljeno stališče, da pomanjkljivost glede (ne)izvedbe tajnih volitev ni zgolj formalna (primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča II U 339/2010 z dne 18. 9. 2010, II U 336/2014 z dne 13. 9. 2014, II U 340/2014 z dne 14. 9. 2014 in III U 283/2014 z dne 24. 9. 2014). Dolžnost, da bi morala volilna komisija stranko, ki ob vložitvi kandidatne liste ne izkaže obstoja zakonskega pogoja, da so bili kandidati določeni s tajnim glasovanjem, pozvati na dopolnitev, pa ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik.

Pritožnikova pritožba ostaja na povsem posplošeni, pavšalni ravni. Pritožnik ne pove, v čem konkretno naj bi bili razlogi izpodbijane odločbe nepravilni ali bistveno pomanjkljivi, v čem konkretno naj bi bilo v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zakaj nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zgolj tako pavšalne, posplošene navedbe pa podlage za ugoditev pritožbi ne morejo dajati.

Ugovor, ki je zoper odločitev o potrditvi liste kandidatov vložen, še preden je bila izdana odločitev o tem, ni dopusten. Drugačna razlaga bi izvotlila pomen roka, ki je določen za vložitev ugovora po 96. členu ZLV.

Pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi kandidature vloži vsak kandidat ali predstavnik kandidature, ne pa politična stranka. Ko gre za vprašanje, ali so kandidacijski postopki tekli v skladu s pravili stranke in ali so vložene kandidature (le) formalno pomanjkljive (ker pravilnost teka teh postopkov ob vložitvi list kandidatov ni izkazana), mora občinska volilna komisija postopati v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZVDZ v zvezi z drugim odstavkom 74. člena ZLV in zahtevati od predlagatelja ustrezna pojasnila in odpravo pomanjkljivosti. Če se namreč ugotovi, da njihova odprava ne zahteva izvedbe novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku, gre za pomanjkljivosti, ki so formalne narave, in jih je mogoče odpraviti.

Z izpodbijano odločbo je toženka listo kandidatov v celoti zavrnila, ker je zaključila, da kandidatka pod zap. št. 2 ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, ob zavrnitvi njene kandidature pa lista kandidatov ne izpolnjuje več pogoja iz 70.a člena ZLV. Vendar je toženka v odločbi zgolj kot naslov (stalnega prebivališča) omenjene kandidatke navedla njen naslov, kje in kako so opredeljene volilne enote pa ni pojasnila. Zaradi pomanjkljive obrazložitve zaključka, da omenjena kandidatka ne izpolnjuje pogoja iz 68.a člena ZLV, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) ter presoditi, da je bilo za zadevo bistveno dejansko stanje s strani OKV pravilno ugotovljeno ter da je njena odločitev pravilna in zakonita.

Ni v neskladju z Ustavo RS, da se od političnih strank oziroma predlagateljev list pričakuje skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ti ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja volilnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Za to pa ne more odgovarjati volilna komisija, ki tudi ne sme sama brez izrecne zakonske podlage posegati v kandidatno listo. Pri tem je pri presoji zakonitosti kandidatne liste treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanega deleža kandidatov po spolu, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je ta pogoj izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste niti ni mogel niti ni moral vedeti.

Sklep občinske volilne komisije o določitvi volišč, katerega odpravo predlaga tožnik v tožbi, po svoji vsebini ne predstavlja katerega od aktov, ki jih je po citiranih določbah ZLV dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Določitev posameznih volišč pa tudi sicer ne predstavlja posamičnega akta, s katerim bi se urejala posamična razmerja, saj gre za eno od splošnih volilnih opravil, ki so potrebna za izvedbo volitev ali glasovanja na ravni občine. Zoper akt, s katerim občinska volilna komisija določi volišča, sodno varstvo v upravnem sporu ni predvideno niti z ZUS-1 niti z ZLV ali s katerim drugim zakonom.

V skladu z veljavno zakonsko ureditvijo je treba nepravilnosti v postopku kandidature uveljavljati v rokih in s pravnimi sredstvi iz 96. in 96.a člena ZLV, zoper odločitev občinske volilne komisije glede teh nepravilnosti pa je mogoča tudi pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, kot to določa 97. člen ZLV. Ne glede na pomisleke zoper takšno ureditev ima ta tudi določene prednosti, saj pomeni, da morajo biti vprašanja pravilnosti in zakonitosti kandidatur do dneva glasovanja razjasnjena in s tem volivci odločajo in glasujejo o kandidatih, ki na dan glasovanja na volitvah upravičeno sodelujejo.

Pojem „kandidat“ oziroma „predstavnik kandidature“, ko gre za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi ugovora iz 96.a člena ZLV, zajema kandidata ali predstavnika druge kandidature. Zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za pritožbo v tem upravnem sporu. Znotraj 48 urnega roka Upravno sodišče ni prejelo pritožbe neposredno na sodišču ali preko elektronske pošte. Neposredno vložena vloga po sodni praksi v volilnih zadevah pomeni, da je vložena „pri pristojnem organu v roku 48 ur“,ne pa da je vložena na pošto.

Ni mogoče s pritožbo na sodišče uveljavljati nezakonitosti potrjene liste kandidatov, ne da bi pred tem bil podan ugovor v smislu 96a člena ZLV. Vložitev ugovora je procesna predpostavka za vložitev pritožbe na sodišče. Aktivno legitimiran za vložitev ugovora je le predstavnik liste, ne pa kandidat ali volivec.

Tožena stranka je potrdila, da je predsednik OVK Mengeš v svaštvu s kandidatom za župana in prvim na listi stranke Š., ker je omenjeni kandidat mož sestre od predsednika OVK Mengeš. Vendar pa zakonodajalec tega razmerja ni opredelil kot objektivnega kriterija pristranosti, saj se pojem „drugega razmerja s kandidatom“ nanaša na zunajzakonsko skupnost ter registrirano istospolno partnersko skupnost. Po tem ko pristojna komisija ugotovi, da gre za odpravljive pomanjkljivosti, omogoča, da je politična stranka seznanjena točno o tem, katera pomanjkljivost je podana, kako je možno to pomanjkljivost odpraviti in do kdaj jo je treba odpraviti. V konkretnem primeru pa je tožena stranka pomanjkljivosti zgolj neformalno komunicirala s predlagateljem.

Lista kandidatov od zaporedne številke 9 dalje ni zadoščala zahtevi po enakomerni zastopanosti posameznega spola izmenično po spolu, zaradi česar ni bila izpolnjena zahteva po enakomerni zastopanosti posameznega spola izmenično po spolu, zato ne gre le za formalno pomanjkljivost, tako da toženi stranki v konkretnem primeru ni mogoče očitati, da bi morala zahtevati od predlagatelja odpravo pomanjkljivosti. Pravico vložitve pritožbe ima samo tisti, ki je sam kandidat, ali pa predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov. Iz volilnega spisa je razvidno, da politična stranka ..., ki je prav tako vložila (skupno) pritožbo skupaj s prvim in drugim pritožnikom, sama po sebi kot pravna oseba ni bila in tudi ne more biti ne kandidat za člana občinskega sveta, prav tako pa tudi ni bila predstavnik kandidature oziroma predstavnik liste kandidatov.

Sodišče mora pritožbo zoper odločbo občinske volilne komisije, s katero se zavrne kandidatura, prejeti v predpisanem 48. urnem zakonskem roku, sicer pritožba ni pravočasna. Glede na navedeno zato v volilnih zadevah ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 68. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, kot dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

Po določbi 51. člena ZLV politična stranka določi kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili. Pri določanju kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Zakon torej zavezuje politične stranke, da uredijo postopek za določanje kandidatov s svojimi pravili, izpolnjevanje navedenih pogojev pa mora vlagatelj izkazati ob vložitvi kandidature oziroma liste kandidatov. V obravnavanem primeru na podlagi dokumentacije, ki jo je bila stranka dolžna predložiti glede na drugi odstavek 72. člena ZLV, ni mogoče ugotoviti dejstev, ki jih zatrjuje pritožnik, torej da na zbor članov niso bili vabljeni vsi člani. Tudi sicer glede na ugovorne navedbe oziroma njihovo izkazanost predložena dokumentacija ni mogla vzbuditi dvoma o pravilnosti kandidacijskega postopka, zato toženka ni mogla ravnati drugače, kot da je kandidature potrdila. V sporih o zakonitosti aktov volilnih organov sodišče vselej sodi na seji.

Veljavnost kandidatur je odvisna od izpolnitve pogoja stalnega prebivališča posameznega kandidata v volilni enoti, v kateri kandidira. Ker ta pogoj v konkretni zadevi ni bil izpolnjen, je utemeljen pritožbeni razlog, da bi morala OVK Občine Tabor takšno kandidatno listo zavrniti. Neizpolnitev tega pogoja namreč ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge, ki bi se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 56. člena ZVDZ naknadno popravljala.

Iz prvega odstavka 97. člena ZLV izhaja, da ima pravico vložiti pritožbo zoper odločbo občinske volilne komisije, s katero se zavrne kandidatura oziroma lista kandidatov ali ugovor iz 96. in 96.a člena, samo tisti, ki je sam kandidat, ali pa predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov. V konkretnem primeru tako predsednik občinskega odbora stranke A. v tem volilnem sporu ne more biti stranka, saj ni niti kandidat niti predstavnik liste kandidatov oziroma kandidature. Glede na navedeno je sodišče ob primerni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo.

Ključno vprašanje tega spora je, kako je treba razlagati pojem „kandidat“ iz prvega odstavka 96. člena ZLV: ali so mišljeni samo kandidati na tisti listi, v zvezi s katero vlagatelj ugovora uveljavlja nepravilnosti, ali pa je treba v krog upravičencev šteti kandidate na katerikoli listi, ki so v istem postopku kandidiranja. Če bi zakonodajalec hotel omejiti mehanizme za varstvo volilne pravice samo na kandidate liste, pri kateri naj bi bile podane nepravilnosti, bi to tudi določil, pa ni. Takšna razlaga je skladna tudi z mednarodnimi standardi na obravnavanem področju.

Vloge, ki so vezane na roke, se v volilnih zadevah vlagajo neposredno pri pristojnih organih, kar pomeni, da se kot datum oziroma čas prejema takšne vloge šteje trenutek, ko je vloga prispela na Upravno sodišče Republike Slovenije.