18. člen ZOdv

Če so s sodno odločbo stranki prisojena sredstva, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, s strani slednje nakazana na odvetnikov (fiduciarni) račun, v davčno pravnem smislu ni mogoče šteti, da jih je prejel sam odvetnik kot svoj dohodek, temveč jih je prejel za stranko le kot začasni imetnik teh sredstev in mora tako prejeta sredstva tudi nadalje izročiti stranki. Taka sredstva ne povečujejo premoženja (ekonomske moči) odvetnika in torej v davčnem smislu ne preidejo v njegovo premoženjsko sfero. Zaradi tudi ni mogoče šteti, da so lahko podlaga za obdavčenje z dohodnino na dohodke iz dejavnosti, prav tako pa tudi ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV, saj transakcija med nasprotno stranko in odvetnikom niti ni nastala. Ker odvetnik v davčnopravnem smislu navedenih sredstev ne prejme, tudi pri njihovem nadaljnjem prenosu (nakazilu, izplačilu) stranki ne gre za izplačilo dohodka s strani odvetnika kot plačnika davka v smislu 12. in 57. člena ZDavP-2 oziroma 125. člena ZDoh-2. Pravica do izvedbe dokazov je del pravice do kontradiktornega sodnega postopka, ki ga zagotavlja iz 22. člen Ustave. Upravno sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Ker je Ustavno sodišče odločilo, da ZDavP-2 ni bil v neskladju z Ustavo, revident v reviziji ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bilo s pridobivanjem podatkov o imenih njegovih strank s strani davčnih organov nedopustno poseženo v ustavno varovano odvetniško zasebnost (35. člen Ustave). Sodelovalna dolžnost (10. člen ZDavP-2 in drugi), ki skladno z zakonom velja v davčnem postopku za davčne zavezance, ima namreč svoje meje, ki izhajajo iz Ustave in zakona (glej tudi 6. člen ZDavP-2). Tako davčnemu zavezancu, ki se zaradi kršitve načela sorazmernosti s strani davčnega organa upre zahtevi tega organa in ne želi predložiti določenega dokaza oziroma dopustiti njegove izvedbe, ni mogoče očitati kršitve njegove sodelovalne dolžnosti in ga tudi na davčnem področju ne morejo zadeti negativne posledice. Navedeno je davčni zavezanec dolžan ustrezno argumentirati, davčni organ in sodišče v upravnem sporu pa vsebinsko presoditi skladno z zahtevami tega načela (nujnost, primernost, sorazmernost v ožjem pomenu besede). Kršitev sodelovalne dolžnosti s strani davčnega zavezanca tudi sicer ne pomeni, da je dejstvo, ki ga želi ugotoviti davčni organ, že dokazano, oziroma da dejstvo, ki ga zatrjuje davčni zavezanec že zaradi tega ni dokazano, saj kaj takega ne izhaja ne iz splošnih dokaznih pravil niti iz določb ZDavP-2, temveč je pomen navedene kršitve treba kot del dokazne ocene ovrednotiti glede na okoliščine posameznega primera.

Dolžnik je dovolj konkretizirano nasprotoval svoji obveznosti plačila odvetniških storitev upniku, ker te niso bile opravljene kvalitetno oziroma ker sploh niso bile opravljene, poleg tega pa je oporekal tudi višini izterjevane obveznosti. Ker zatrjevana ugovorna razloga predstavljata t.i. negativni dejstvi, dolžniku v zvezi z njima ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

Treba je ločiti med določitvijo tretjega, ki ni upnikov pooblaščenec, in določitvijo tretjega, ki to lastnost ima. Pooblaščenec sprejema izpolnitev za upnika in v njegovem imenu, tretji, ki te lastnosti nima, pa zase in v svojem imenu. Ta razlika se kaže v možnosti pooblastitelja, da lahko kadarkoli pooblastilo prekliče ali ga zoži, pri čemer obličnost izjave ni bistvena. Vse to velja tudi za pooblastilo za sprejem izpolnitve.