VSL Sklep I Cpg 576/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 25.193,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 488,00 EUR od 26. 5. 2021 dalje do plačila ter od zneska 24.705,00 EUR od 27. 5. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, odmerjenih s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka takšne sodbe (ugodilni del s stroškovno posledico) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagali, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala plačilo odvetniških storitev, ki jih je opravila za toženo stranko. Navajala je, da je v sklopu opravljanja storitev za toženo stranko slednji nudila popust v obliki nižje urne postavke oziroma nezaračunanih ur, ki je temeljil na ustnem dogovoru strank, da bo v zameno za nudenje popusta pri obračunavanju odvetniških storitev angažirana pri kasnejšem projektu oziroma transakciji tožene stranke (v nadaljevanju: Ustni dogovor). Ko se je izkazalo, da je tožena stranka pri kasnejši transakciji angažirala drugega ponudnika odvetniških storitev, je tožeča stranka uveljavljala plačilo odvetniških storitev v polni vrednosti in od tožene stranke zahtevala plačilo razlike do nudenih popustov (predmet zadevnega spora).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta zakonita zastopnika tožbenih strank dne 9. 4. 2020 po telefonu res sklenili Ustni dogovor, kot je to zatrjevala tožeča stranka, pri čemer je bila podlaga (kavza) Ustnega dogovora sodelovanje tožeče stranke pri novem poslu tožene stranke v zameno za prejem popustov pri opravljanju aktualnih odvetniških storitev. Ker je kavza Ustnega dogovora s tem, ko je tožena stranka za dogovorjeno transakcijo angažirala drugo odvetniško pisarno, odpadla in je Ustni dogovor prenehal veljati, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve tistega, kar je skladno z dogovorom dala, tj. obračunanih popustov pri odvetniških storitvah, ki jih je v skladu z Ustnim dogovorom obračunala toženi stranki (111. člen OZ).

Glede obstoja Ustnega dogovora

7Pritožba napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja Ustnega dogovora. Navaja, da je A. A. dne 10. 4. 2020 napisal e-mail, v katerem je povzel, kar je bilo med strankama dogovorjeno v zvezi z nižjim obračunavanjem storitev, pri čemer iz konkretnega elektronskega sporočila nikjer ne izhaja, da bi bili popusti pogojeni s pridobitvijo dodatnega posla, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Napada tudi oceno verodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in zaposlene pri tožeči stranki B. B. ter problematizira dokazno vrednost elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 6. 5. 2021 (priloga A47).

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe gre razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o obstoju Ustnega dogovora v smislu nudenja popusta pri aktualnih odvetniških storitev v zameno za sodelovanje pri kasnejši transakciji ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in zaposlene pri tožeči stranki B. B., ki sta bili podprti tudi z listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pojasnilo, da na obstoj Ustnega dogovora z vsebino, kot jo zatrjuje tožeča stranka, kaže zlasti elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 4. 6. 2020 (Term sheet, priloga A44), ki predstavlja dogovor o osnovnih pogojih naložbe (obravnavane kasnejše transakcije) in služi kot podlaga za kasnejše pravno zavezujoče dokumente. Kot je to opozorilo že tudi sodišče prve stopnje tožena stranka ne bi tožeči stranki posredovala terminskega plana za bodočo transakcijo (povrh vsega označen s stopnjo tajnosti "strogo zaupno"), če je ne bi imela namena pritegniti v posel. Hkrati je okoliščine, povezane z obstojem Ustnega dogovora, potrdila tudi zaposlena pri tožeči stranki B. B., ki je izpovedala, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke na enem od skupnih sestankov opozoril, da naj tožeča stranka pazi pri obračunavanju stroškov, ker bo to "prinesla nazaj", ko bo opravljala storitve pri naslednji transakciji. Navedeno tako še dodatno potrjuje ugotovitev, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo aktualne odvetniške storitve obračunavala ceneje v zameno za dela na kasnejši transakciji.

9Iz e-maila A. A. z dne 10. 4. 2020, ki ga izpostavlja pritožba, sicer res izhaja, da gre za povzetek dogovora strank, pri čemer pa se vsebina elektronskega sporočila nanaša na povsem konkretno (tehnično) izpeljavo korekcije že izdanega računa tožeče stranke za opravljene storitve v mesecu marcu 2020 in ne na širši dogovor strank. Glede na takšno (v korekcijo izdanega računa usmerjeno) vsebino e‑maila je tako povsem prepričljiva razlaga A. A., ki je pojasnil, da v problematiziranem sporočilu ni zapisal temeljne vsebine po telefonu sklenjenega dogovora strank o nudenju popustov v zameno za naslednji posel (Ustni dogovor). Vseeno pa je logično, da je s konkretnim e-mailom pojasnil korekcije izdanega računa za mesec marec 2020, na podlagi katerega je tožena stranka lahko tudi razumela končno višino novo izdanega računa.

10Tudi sicer so pritožbeni očitki tožene stranke o neverodostojnosti izpovedbe A. A. in B. B. neutemeljeni. Pritožba namreč obsežno polemizira o neskladnostih v njuni izpovedbi, katere analizira v pretirane podrobnosti, kot so konkretni datumi sestankov, pojasnila konkretnih postavk po posameznih računih ipd. za katere je logično in razumljivo, da jih zaslišana več kot tri leta po spornih dogodkih nista pomnili. Pritožba tako npr. A. A. očita neskladnost izpovedbe v zvezi z datumom in zaračunavanjem sestanka dne 6. 1. 2020, pri čemer pa je jasno, da se ob številnih sestankih (s toženo stranko in drugimi strankami) slednji ni spomnil točnih podrobnosti in vsebine konkretnega sestanka izpred več kot treh let. Enako to velja za izpovedbo B. B., ki ni točno znala časovno umestiti sestanka, na katerem je zakoniti zastopnik tožene stranke omenjal nižje obračunavanje stroškov v zameno za kasnejši posel. Kot že pojasnjeno je povsem razumljivo, da se izpovedbi obeh zaslišanih v nekaterih nebistvenih okoliščinah nista v celoti ujemali oziroma bili po sprotnih predočitvah listinske dokumentacije na samem zaslišanju v določenih delih tudi v notranjem nasprotju. Kvečjemu to kaže na dejstvo, da zaslišana nista bila vnaprej naučena odgovorov in nista svojih izpovedb prirejala potrebam konkretnega postopka, kar še dodatno krepi verodostojnost njune skladne izpovedbe o bistvenih dejstvih, tj. o dejanskem obstoju Ustnega dogovora.

11Sodišče prve stopnje je zgolj kot dodatno okoliščino, ki govori v prid sklenjenemu Ustnemu dogovoru, izpostavilo tudi vsebino elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 6. 5. 2021 (priloga A47), iz katerega izhaja, da je tožena stranka v predpravdnih pogajanjih (pod določenimi pogoji) ponudila plačilo 20.000 EUR, ki ustreza popustom, ki jih je predhodno obračunala tožeča stranka. Čeprav je navedeno napisala tožeča stranka sama, se vsebina elektronskega sporočila ujema z že izpostavljenim elektronskim sporočilom tožene stranke z dne 4. 6. 2020 (Term sheet, priloga A44), kot tudi izpovedbami A. A. in B. B. Skladno z navedenim so pritožbeni očitki o poustvarjanju pisnih dokazov tožeče stranke z namenom učinkovanja za nazaj brez osnove, kar potrjuje tudi dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke na vsebino problematiziranega sporočila nikoli ni odgovoril. V kolikor bi elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 6. 5. 2021 res vsebovalo neresnične podatke glede vsebine predpravdnih pogajanj, bi bilo življenjsko pričakovati, da bi tožena stranka na takšno sporočilo reagirala in vsebino zanikala. Pritožba, povezano z navedenim, tako tudi neutemeljeno zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listinskih dokazov (15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

12Ob upoštevanju navedenega tožena stranka s pritožbenimi navedbami tako ni uspela zasejati dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da sta zakonita zastopnika tožbenih strank dne 9. 4. 2020 po telefonu sklenila Ustni dogovor, v skladu s katerim se je tožena stranka v zameno za nudenje popusta pri obračunavanju odvetniških storitev zavezala angažirati tožečo stranko pri kasnejšem projektu (transakciji).

Glede veljavnosti Ustnega dogovora

13Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo veljavnosti ustno sklenjenega dogovora o opravljanju odvetniških storite (Ustni dogovor). Kot je to pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, je sodna praksa že zavzela stališče, po katerem je v primeru posebnega dogovora o plačilu odvetniških storitev skladno s 17. členom Zakona o odvetništvu - Zodv, pisna oblika, predpisana zaradi njegovega lažjega dokazovanja (ad probationem) in ne kot pogoj za njegovo veljavnost (ad valorem).¹ Ob upoštevanju navedenega tako drži, da je v konkretnih okoliščinah dokazno breme o obstoju Ustnega dogovora na tožeči stranki, pri čemer pa je (kot v predhodni točki tega sklepa pojasnjeno) tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o ustalitvi običajnega načina poslovanja med strankama, s katerimi je slednje veljavnost Ustnega dogovora utemeljevalo tudi po 58. člena Obligacijskega zakonika - OZ brezpredmetne in se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

Glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka

14V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tožbeni stranki sklenili pisno Pogodbo o opravljanju odvetniških storitev (v nadaljevanju: Pogodba), v skladu s katero je vrednost odvetniških storitev na uro znašala 200,00 EUR + DDV, če jih opravi odvetnik partner, in 150,00 EUR + DDV, če jih opravi druga zaposlena oseba pri tožeči stranki (3. člen Pogodbe). Kot že navedeno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da sta se tožbeni stranki z naknadno sklenjenim Ustnim dogovorom dne 9. 4. 2020 dogovorili, da bo tožeča stranka v zameno za sodelovanje pri novi transakciji tožeči stranki nudila popust pri obračunavanju aktualnih odvetniških storitev, in sicer na način, da bo določene enostavnejše storitve obračunavala po urni postavki 100,00 EUR + DDV na uro, nekaterih storitev pa sploh ne bo obračunavala, kot tudi za nekatere storitve izvedene v mesecu marcu 2020 upoštevala maksimalno vrednost oziroma t. i. kapico ("cap"). V tem delu tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje "capov" ni upoštevalo, pač pa je (kot že pojasnjeno) sledilo izpovedbi A. A., ki je izpovedal, da je bil tudi dogovor o maksimalnih vrednostih ("capih"), vezan na sklenjen Ustni dogovor in tudi predstavljal s tem povezan popust.

15Utemeljeno pa pritožba graja izpodbijano sodbo v delu, v katerem se ta nanaša na obrazložitev višine popustov tožeče stranke po posameznih mesecih opravljanja odvetniških storitev oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini.

16Sodišče prve stopnje v zvezi z neskladnostjo interne evidence tožeče stranke o opravljenem delu (sistema Harvest) z obračunsko dokumentacijo (specifikacijo računov) navaja, da notranje evidence tožeče stranke ne služijo kot osnova za izdajanje računov, pač pa je namen teh predvsem sledenje opravljenemu delu zaposlenega. V nasprotju s tem zaključkom pa nato v nadaljevanju (24. do 33. točka obrazložitve) svoje izračune o višini obračunanega popusta kljub temu opira na število opravljenih ur dela, kot to izhaja iz interne evidence tožeče stranke o opravljenem delu svojih zaposlenih.

17Iz obrazložitve sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je tožeča stranka (v skladu z Ustnim dogovorom) prvič obračunala storitve po 0,00 EUR z računom z dne 9. 6. 2020 (storitve za mesec maj 2020), storitve po postavki 100,00 EUR na uro pa z računom z dne 7. 7. 2020 (storitve za mesec juniju 2020), pri čemer nato popuste ugotavlja in priznava tudi v predhodnih obračunskih obdobjih (računa za storitve v mesecu marcu in aprilu 2020).

18V zvezi s pojasnjevanjem ugotovljene višine popusta v marcu 2020 sodišče prve stopnje navaja, da je ta znašal 12.400,00 EUR, pri čemer navedenega zneska ni mogoče matematično preveriti. Iz obrazložitve tudi ne izhaja opredelitev do ugovora tožene stranke, da novo izstavljen račun za marec 2020 ni predstavljal popusta pač pa odlog plačila. Bistvo ugovora odloga plačila ni v tem, kdaj so bile storitve opravljene, pač pa kdaj so bile obračunane, zaradi česar s tem povezani obrazložitvi, da iz internih evidenc tožeče stranke izhaja, da se storitve, opravljene v mesecu marcu 2020, popolnoma razlikujejo od tistih, opravljenih v aprilu 2020, ni mogoče slediti.

19Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, ni moglo vsebinsko preizkusiti oziroma v zvezi s tem ne more odgovoriti na pritožbene očitke. Prvostopenjska sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20Ker je že opisana absolutna bistvena kršitev terjala ugoditev pritožbi, se višje sodišče do vseh ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo višino tožbenega zahtevka, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede odločitve višjega sodišča

21Kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP višje sodišče glede na njeno naravo ne more odpraviti samo.² Hkrati bi višje sodišče v primeru, da bi skušalo ugotovljeno bistveno procesno kršitev odpravljati, prvič odločalo o zaključenem delu celote obravnavanega spora, zaradi česar bi bile navedbe strank obravnavane in preizkušene zgolj na eni stopnji sojenja, njihova pravica do pritožbe pa bi bila neupravičeno omejena (25. člen Ustave Republike Slovenije - URS). Ustavne pravice, kot je tudi pravica strank do pritožbe, pa se lahko omeji le, če za to obstaja ustavno opravičen razlog, torej korist varstva neke druge enako pomembne ustavne pravice. Ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

22V skladu z navedenim je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 354. člena ZPP).

23V novem sojenju bo ugotovljeno procesno kršitev potrebno odpraviti z obrazložitvijo višine tožbenega zahtevka, pri čemer bo potrebno ob upoštevanju vsebine Pogodbe in Ustnega dogovora, na računsko preverljiv način pojasniti višine popustov, ki jih je v postopku izkazala tožeča stranka. V kolikor bo sodišče prve stopnje kot osnovo za izračun višine popustov upoštevalo interno evidenco tožeče stranke o beleženju dela zaposlenih, se bo moralo tudi vsebinsko opredeliti do ugovorov tožeče stranke o neskladnostih evidenc in upoštevati, da opravljena ura zaposlenega (pri čemer je pomemben tudi status zaposlenega), ni že po naravi enaka zaračunljivi uri. V zvezi s popustom za mesec marec 2020, pa bo moralo odgovoriti tudi na ugovor v zvezi z odlogom plačila.

24Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Prim. VSL sklep I Cp 3502/2014.
² Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, pritožbeno sodišče pa ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov (prim. Aleš Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, Uradni list Slovenije, Ljubljana, 2017, stran 93).