49. člen ZLPP

Zgolj lastninske povezave v okviru vlaganja kapitala v ustanavljanje podjetij ne morejo izkazovati položaja stranke - stranskega udeleženca v postopku revizije, ki se opravlja po določbah 49. in 49.a člena ZLPP.

Odločba, ki jo izda Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju Agencija) v postopku revizije po določbah 48.a člena in sledečih ZLPP, je odločba, izdana v upravnem postopku. Pravno sredstvo proti njej je tožba, o kateri odloča sodišče v pravdnem postopku. Zato sodišče ugotavlja tudi, ali je bilo za izdajo izpodbijane odločbe relevantno dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Relevantnega dejanskega stanja pa sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih navede oziroma predlaga tožeča stranka. Če pa ta ne navede dejstev, iz katerih bi izhajalo, da dejansko stanje za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, oziroma če teh dejstev ne dokaže, upošteva sodišče za svojo odločitev dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Agencija, ki ugotovi oškodovanje družbenega kapitala po 48.a členu ZLPP in odloči, s svojo odločitvijo ne spremeni strukture kapitala ampak samo naloži njegovo pravilno izkazovanje 9. točka 48.a člena ZLPP velja tudi za priznavanje obresti v dobro zasebnega kapitala v tistih primerih ko obresti sploh ne bi

Sklep o začetku revizijskega postopka, ki ga je izdala revizorka lastninskega preoblikovanja, je upravni akt prve stopnje, ki ga ni mogoče izpodbijati s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, ampak le s pritožbo v upravnem postopku.

V zvezi z izvajanjem tožeče stranke, da se z ukrepi za pravilno izkazovanje družbenega kapitala iz citirane odločbe pri tožeči stranki "vzpostavlja" družbeni kapital, medtem ko v poštev prihajajoča 10. točka 48.c člena ZLPP govori le o "povečanju" družbenega kapitala, ki pa ga tožeča stranka nikoli ni imela, je že sodišče druge stopnje prepričljivo in pravilno zaključilo, da je namen ZLPP ugotovitev in pravilno izkazovanje vrednosti družbenega kapitala tudi pri podjetjih, ki v bilanci stanja ne izkazujejo družbenegea kapitala, saj bi sicer ne bilo mogoče ugotoviti določenih oškodovanj družbene lastnine (tudi v obravnavanem primeru).

1. Izpodbojna pogodba je veljavna, dokler se ne razveljavi. Vrnitveni denarni zahtevek je zato odvisen od odločitve o nedenarnem zahtevku na razveljavitev pogodbe. Ni pa denarni zahtevek odvisen od nedenarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti. To pa zato, ker v nasprotju z izpodbojno pogodbo, nična pogodba ni veljavna, zaradi česar se lahko vprašanje ničnosti reši v okviru reševanja predhodnega vprašanja po 1. odst. 12. člena ZPP. 2. Revizijsko poročilo APPNI, ki se nanaša na dejstva, do katerih ni prišlo v okviru ali zaradi lastninskega preoblikovanja podjetij, nima dokazne moči javne listine.

Po določilu 5. odstavka ZZP lahko tudi revizijski organ v postopku revidiranja lastninskega preoblikovanja zahteva revidiranje letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini oziroma medsebojnega poslovanja domače in povezane družbe. Stroški, ki nastanejo s tem revidiranjem, pa niso stroški upravnega postopka, pač pa so stroški, ki so konkretno nastali tožeči stranki v zvezi s pribavo dokumentacije, ki jo je morala zagotoviti na podlagi materialnopravnih predpisov. Namreč, kontrola lastninskega preoblikovanja se opravi na podlagi dokumentacije, ki jo mora podjetje zagotoviti po finančnih in računovodskih predpisih. Konkretno obveznost določa Uredba o načinu izvedbe postopkov revizije, izdana na podlagi 49. člena ZLPP. Med dokumentacijo, o kateri govori navedena uredba v 4. členu, spadajo po petem odstavku 31.a člena ZZP tudi revidirani letni računovodski izkazi povezanih družb v tujini, kot je že navedeno. To pomeni, da je bila tožeča stranka dolžna predložiti revizijskemu organu, poleg ostale dokumentacije, tudi revidirana poročila letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini. Stroški za pridobitev revizijskega poročila so tedaj stroški, ki bremenijo tožečo stran

Revizijo po ZLPP opravlja Agencija v kontrolnem postopku. Ugotovljene nepravilnosti pa lahko sankcionira le s tistimi ukrepi, ki jih glede na naravo ugotovljenih nepravilnosti dovoljuje zakon, veljaven v času njihovega izreka. Če je pri pravnih osebah, ki opravljajo gospodarske javne službe, možnost lastninjenja (tudi) po ZLPP, Agencija lahko opravi pri njih revizijski postopek. Prenos kapitala (ali njegovega dela) na drugo podjetje brez nadomestila in tudi brez pravice upravljanja tega podjetja je bil po ZP možen samo v primerih iz 2. odst. 145.b člena ZP. Oškodovanja družbene lastnine po 48. členu ZLPP niso nekaj drugega kot oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Slednja so samo očitnejši del oškodovanj iz 48. člena ZLPP, za katerega je zakonodajalec, zaradi njihove odprave, pooblastil Agencijo, da ustrezno ukrepa. Presoja, ali je prišlo do zmanjšanja vrednosti družbenega kapitala ni odvisna od vprašanja, ali je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala kot celote, ampak ali je prišlo do zmanjšanja družbenega kapitala v subjektu, ki ga je brezplačno prenesel.

Z določbo 48.a čl. ZLPP je zakonodajalec določil dejanske stanove, za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine (zakonske domneve). V primeru zakonskih domnev pa se ne dokazuje dejstev, ki se domnevajo, ampak se dokazuje le t.i. domnevna baza, torej dejstva, na podlagi katerih zakon izpelje svojo domnevo. V okviru obravnavanega tožbenega zahtevka je torej predmet (sodnega) preizkusa izpodbijane (upravne) odločbe ugotavljanje (ne)obstoja v 2. in 3. alinei 4. tč. 48.a čl. in v 6. alinei cit. čl. določenih dejanskih stanov, v zvezi s tem pa tudi ugotavljanje pravilne uporabe v 48.c čl., cit. zakona predvidenih ukrepov za pravil no izkazovanje vrednosti družbenega kapitala. V tem sporu tožeča stranka vato ne more uspešno dokazovati neobstoja (domnevanega dejstva oškodovanja družbene lastnine.