39. člen ZPIZ

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pokojnine ni dobil, ker ni bil slovenski državljan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je nepravilen, saj vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in tožnikovo škodo (nepridobitev pravice do pokojnine v Sloveniji) ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera in določb ZPIZ ni podana.

Iz določbe 193. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi se lahko dodana doba upoštevala pri odmeri pokojnine, saj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove zavarovalna doba (39. člena ZPIZ-1), ki pa je pri dodani dobi ni.

Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po določbah ZPIZ/92 in se najprej ponovno zavaroval kot odvetnik za opravljanje odvetniške dejavnosti s polnim delovnim časom, nato pa s polovičnim delovnim časom in uveljavil pravico do delne pokojnine. Delna pokojnina se odmeri tako, da se že uveljavljena pokojnina odstotno poveča za naknadno dopolnjeno zavarovalno dobo, ker je to zanj ugodneje kot nova odmera pokojnine (tudi z upoštevanjem plač oziroma zavarovalnih osnov). Povečanje pokojnine po 51. členu ZPIZ-1 zaradi polne delovne dobe in povečanje pokojnine po 53. členu ZPIZ- 1 zaradi polne starosti pri tem ni možno.

Za čas, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni izpolnjevala pogoja prenehanja zavarovanja za pridobitev pravice do pokojnine, zato ji je bila pravica do pokojnine po ZPPPAI sicer priznana na dan izpolnitve pogojev starosti, pokojninske dobe, dobe uporabe azbesta in prenehanja delovnega razmerja iz 2. odstavka 7. člena in 8. člena ZPPPAI, pravico do pokojnine pa je pridobila od prvega dne po prenehanju zavarovanja dalje. Ker se pokojnina, priznana po ZPPPAI, odmeri in izplačuje po predpisih, veljavnih na dan priznanja pravice, kar je v tožničinem primeru po ZPIZ-1 (pravica priznana v letu 2003), ki za določitev pokojninske osnove določa najugodnejše 13-letno povprečje plač, tožnica neutemeljeno uveljavlja določitev pokojninske osnove na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač.

V primeru, ko v matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic za posamezna obdobja brez krivde zavarovanca ni podatkov, pomembnih za izračun pokojninske osnove, je te podatke mogoče ugotoviti tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev.

Tožniku je bila v letu 1992 pokojnina odmerjena v največjem možnem odstotku od pokojninske osnove, zato mu zaradi novo priznane pokojninske dobe v letu 2002 ni bilo mogoče odmeriti pokojnine v višjem znesku. Določbe 409. in 410. člena ZPIZ-1 urejajo odmero pokojnin v prehodnem obdobju in se vsebinsko lahko uporabljajo le za zavarovance, ki so v času veljavnosti zakona iz leta 1999 še v delovnem razmerju.

Ker je tožnica predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja vložila dne 3. 6. 2002, določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pa so začele veljati z dnem 1. 1. 2003, predstavljajo pravno podlago za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic iz invalidnosti tožnici določbe do 31. 12. 2002 veljavnega ZPIZ.

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Kdaj je pri tožniku nastala invalidnost je dejansko, in ne pravno vprašanje. Tožnik ne more pridobiti pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Njegova invalidnost namreč ni nastala pred 15.9.2000, ko je dopolnil starost 63 let, kar je v skladu s 95. členom (v povezavi z 39. členom) ZPIZ92 starostna meja za pridobitev pravice do dela s skrajšanim delovnim časom.

Tožnici ni mogoče povečati pokojnine na podlagi 4. odstavka 52. člena ZPIZ, saj ni ostala v delovnem razmerju zato, ker naj bi še ne dosegla z zakonom zahtevane starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992 po predpisih, ki so veljali do navedenega datuma, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na to določbo, je tožnik, ki ni bil državljan Republike Slovenije do datuma, s katerim je uveljavljal pravico do starostne pokojnine, dopolnil 56,5 let starosti in imel skupaj z zavarovanjem za primer brezposelnosti in dokupljeno dobo za čas rednega šolanja 18 let, 2 meseca in 21 dni pokojninske dobe. To pa po določbah 39. člena ZPIZ (1992) ni zadoščalo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Razhajanja v podatkih o zavarovalni dobi (izhajajoči iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz PIZ in iz delovne knjižice) z vidika časa v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega v predsodnem postopku niso bila razčiščena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost preračuna na poln delovni čas. Prav tako ni jasno, po katerem ZPIZ so bili ugotovljeni minimalni pogoji za priznanje starostne pokojnine, saj iz izpodbijanih konkretnih upravnih aktov izhaja obravnavanje zahteve z različnima datumoma. Zato je izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 35. člena ZDSS za razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev v ponovno upravno odločanje.

Kadar zavarovanka predpisano leto starosti dopolni pred dopolnitvijo polne pokojninske dobe, ni izpolnjen dejanski stan iz 4. odst. 52. člena ZPIZ, da bi se ji lahko odmerjena pokojnina za vsako dopolnjeno leto zavarovanja, ki presega polno pokojninsko dobo, povečala za 1 %. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti, solidarnosti in dokladnemu sistemu. Taka ureditev ne omogoča vračanja prispevkov, tudi če kasneje pravice na njihovi podlagi ni mogoče realizirati (npr. če je bila dosežena daljša pokojninska doba od predpisane).

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l.RS št.12/92 - 54/98 -ZPIZ) v členu 203 do vključno člena 207 taksativno našteva obdobja, ki se - poleg časa prebitega v zavarovanju po tem zakonu - vštevajo v pokojninsko dobo, na podlagi katere se pridobijo in urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker pokojninske dobe, dosežene na območju nekdanje SFRJ, niti ta zakon, niti prej veljavni ZTPIZ, ne uvršča med obdobja, ki bi bila pravno upoštevana kot zavarovalna doba po prvem odstavku 202. člena ZPIZ, za priznanje uveljavljene pravice do starostne pokojnine tožnice, ne obstaja zakonita podlaga (39.čl.).

V zvezi z višino pokojninske osnove je treba smiselno uporabiti določbe 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Zato bi za tiste osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, pa jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela, moralo veljati, kar velja za presežne delavce, pri čemer jim je obseg pravic določal ustavni zakon. Do sprejema ustreznega zakona, ki bi v celoti in za vse enako rešil problem (zakon o obrambi), bi tem delavcem mo

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do starostne pokojnine, potem ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje predpisanega pogoja starosti po določbi 39. člena ZPIZ.