95. člen ZPIZ

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti presojati po ZPIZ. Po tem zakonu je kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kot brezposelna oseba pa se je tudi prijavil na zavodu za zaposlovanje.

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Kdaj je pri tožniku nastala invalidnost je dejansko, in ne pravno vprašanje. Tožnik ne more pridobiti pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Njegova invalidnost namreč ni nastala pred 15.9.2000, ko je dopolnil starost 63 let, kar je v skladu s 95. členom (v povezavi z 39. členom) ZPIZ92 starostna meja za pridobitev pravice do dela s skrajšanim delovnim časom.

Delovni invalid istočasno ne more imeti pravice do poklicne rehabilitacije in pravice do premestitve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu.