55. člen ZPIZ

Ker tožnica ni več delazmožna za organizirano pridobitno delo, jo je sodišče pravilno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Zavrnilna odločba tožene stranke glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni ovira, da zavarovanec ne bi mogel ponovno uveljavljati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Po določbi druge alineje 55. člena ZPIZ pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid III. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški) oziroma 45 let (ženska). V primeru tožnice ta določba ne pride v poštev, saj je invalidka II. kategorije invalidnosti in obenem zmožna za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije.

Ker je tožnica predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja vložila dne 3. 6. 2002, določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pa so začele veljati z dnem 1. 1. 2003, predstavljajo pravno podlago za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic iz invalidnosti tožnici določbe do 31. 12. 2002 veljavnega ZPIZ.

Pri presoji zakonitosti izdane dokončne odločbe tožene stranke je bistveno tisto dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno ob izdaji te odločbe.

Ugotovitev invalidnosti s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Avstriji v primeru izpolnitve dela pokojninske dobe pri tem nosilcu zavarovanja ni obvezujoča za toženo stranko (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije). Zato je tožena stranka tožnikovo pravico do invalidske pokojnine utemeljeno presojala po določbah ZPIZ.

Ker je tožnica zmožna za drugo ustrezno delo brez poprejšnje poklicne rehabilitacije, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ne izpolnjuje pogojev niti iz 2. niti iz 3. alinee 1. odstavka 55. člena ZPIZ. Tožnica namreč ni dosegla predpisane starosti 58 let (citirana 3. alinea), starost 45 let (citirana 2. alinea) pa kot razlog za nezagotovitev poklicne rehabilitacije sploh ne pride v poštev, saj je tožnica zmožna za drugo ustrezno delo tudi brez poklicne rehabilitacije - z upoštevanjem določenih omejitev pri takem delu.

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi 1. odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva.

Da bi nastala odškodninska odgovornost zavoda, mora protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe pri oškodovancu povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana.

Ker gre za vprašanje izpolnjevanja pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je socialno sodišče dolžno (mora) odločiti tudi o nakazanih odprtih vprašanjih, ki bi sicer v drugačnih pogojih lahko bila tudi vprašanja delovnega spora, v spornem primeru pa so sestavina spornega razmerja. Zato socialno sodišče mora, glede na to, da je njegova odločitev v zvezi z možnostjo priznanja pravice do invalidske pokojnine v celoti odvisna od ugotovitve spornih vprašanj (13. člen ZPP), samo rešiti odprta vprašanja, ne pa od tožnika zahtevati, da sproži postopek za predhodno razrešitev problema pred delovnim sodiščem (za kar tudi ni procesnih predpostavk).

Sodišče presoja zakonitost odločb zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju le po stanju, kot je bilo ugotovljeno do konca postopka pri tožencu. Če bi upoštevalo nova dejstva (spremembo zdravstvenega stanja), ki so nastala po dokončnosti odločb zavoda, bi s tem poseglo v pristojnosti zavoda.

Izguba delovne zmožnosti po 3. odst. 27. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), je podana le v primeru, če zavarovanec ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, niti s polovičnim delovnim časom. Samo taki zavarovanci se razvrščajo v I. kategorijo invalidnosti (1. alinea 34. čl.) in se jim glede na določbo 1. alinee 55. čl. ZPIZ-a prizna pravica do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo ostale s tem v zvezi določene pogoje.

Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da ima tožeča stranka dopolnjenih le 6 let 5 mesecev in 9 dni slovensko švicarske pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji po 2 alinei 56 čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.