VDSS VDS sodba Psp 274/2001

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za odmero višje starostne pokojnine oz. podrejeno vračilo vplačanih prispevkov za 1 leto, 11 mesecev in 24 dni pokojninske dobe (1. tč. izreka), ker je ugotovilo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca št. P-4008715 z dne 9.10.1997 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odmerno odločbo pravilna in zakonita, za vračilo prispevkov pa ni pogojev.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo. Laično navaja le, da naj bi napako, zaradi katere je bila prisiljena plačevati prispevke dalj kot je bilo potrebno, povzročila Davčna uprava na Občini Ljubljana - Vič - Rudnik, zato zahteva obravnavo zadeve na pritožbenem sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Iz listin upravnega spisa nedvoumno izhaja, da je tožnica do dneva prenehanja zavarovanja 24.12.1994 imela dopolnjen 56,5 let starosti ter skupaj 36 let, 11 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, vendar od tega 12 let iz naslova SZK priznanih šele s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pd 99/95 z dne 10.3.1997, ki je postala pravnomočna 11.4.1997. Ob takšnem dejanskem stanju ji je v predsodnem postopku z odločbo št. 4008715 z dne 31.7.1997 pravica do starostne pokojnine zakonito priznana od dneva prenehanja zavarovanja 24.12.1994, saj so na ta dan izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ). Glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo, ki v predmetnem socialnem sporu ni sporna, je nadalje v skladu z 2. odst. 52. člena ZPIZ pokojnina pravilno odmerjena v višni 85 % od pokojninske osnove v znesku 36.724,91 SIT na mesec. Kljub temu, da ima izkazanih 36 let, 11 mesecev in 24 dni pokojninske dobe in torej presega polno pokojninsko dobo 35 let iz 4. odst. 39. člena cit. ZPIZ, pa v konkretnem primeru ni izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 52. člena istega zakona, kot je pravilno zaključilo sodišče in pred njim že tožena stranka v predsodnem postopku. Ker je starost 53 let iz 4. odst. oz. postopno zvišano iz 5. odst. istega člena ZPIZ, dopolnila pred dopolnitvijo polne pokojninske dobe, ni pogojev, da bi se ji odmerjena pokojnina za vsako dopolnjeno leto, ki presega polno pokojninsko dobo, povečala za 1 %. Pritožba v tej smeri zato ni utemeljena.

Neutemeljena pa je nadalje tudi pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrednega zahtevka o vračilu vplačanih prispevkov. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnemu modelu financiranja. Pomeni, da sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je pravico na njihovi podlagi kasneje mogoče realizirati ali ne. Ni niti nobene pravne podlage za vračilo prispevkov iz tekočega zavarovanja, četudi je dosežena daljša pokojninska doba od predpisane. Sicer pa v konkretnem primeru ne gre niti za dejanski stan iz 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPSV), ki ureja zastaranje obveznosti za obračun in plačilo prispevka ter pravice do vračila nepravilno ali preveč plačanih prispevkov. Ni namreč nobenega dokaza o tem, da bi tožnica za katerikoli del dosežene pokojninske dobe, bodisi do dopolnjene polne ali nad polno, plačala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku nad predpisanim. Le pavšalne pritožbene trditve o preplačilu, brez kakršnega koli dokaza o zatrjevanem, pa niso upoštevne.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka.