24. člen ZPIZ

Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika, da se mu kot zavarovalna doba upošteva doba v obdobju od datuma rojstva do 25. 6. 1991 v nekdanji SFRJ in kasneje v RS po stopnji 12/16. Tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot posebne zavarovalne dobe. Ker toženec pri srbskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni opravil poizvedbe pri vojaškem organu tedanjega nosilca vojaškega zavarovanja s sedežem v Beogradu glede obveznega pokojninskega zavarovanja pri Posebni samoupravni interesni skupnosti vojaških zavarovancev kasneje Fondu s sedežem v Beogradu, ob dejstvu, da je tožnik zahteval priznanje opravljanja aktivne vojaške službe vse od rojstva dalje, je sodišče opravilo poizvedbe pri Upravi za obrambo Maribor, Ministrstvo za obrambo, Direktorat za obrambne zadeve v Mariboru kot tudi pri Ministrstvu za obrambo Republike Srbije. Opravljena poizvedba pri Upravi za obrambo Maribor je potrdila, da je tožnik služil vojaški rok od 23. 11. 1993 do 21. 2. 1994 in od 21. 2. 1994 do 23. 5. 1994 v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Ministrstvo za obrambo Republike Srbije je 21. 7. 2023 potrdilo, da tožnik n

Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji, saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju. V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zakonec diplomata, ko je v tujini in ni zaposlen, dobi možnost, da sklene prostovoljno pokojninsko zavarovanje in da mu stroške povrne MZZ. Ta pravica je možna le v primeru, če je zakonec diplomata pred odhodom v tujino bil zaposlen. Po nobenem zakonu ni določeno, da mora tožena stranka pozivati zakonca diplomata, da predloži višino zadnjih plač. To je dolžnost tistega, ki uveljavlja to pravico. Če tožnica ni predložila oziroma ni zahtevala obračuna drugače, kot je očitno bilo plačano, ne more tega šteti kot element protipravnosti pri odškodninskem zahtevku.

Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da se morajo enako obravnavati enaki primeri, pri čemer je nedopustno razlikovanje glede zagotavljanja človekovih pravic in svoboščin po narodnosti, rasi, spolu, jeziku, veri, političnemu ali drugemu prepričanju, gmotnemu stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenemu položaju ali drugi osebni okoliščini. To pa pomeni, da tudi med zaporniki ne sme biti diskriminacije glede na poprej navedene posebne okoliščine, dopustno pa je njihovo neenako obravnavanje glede na ostale delavce, ki delo opravljajo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in v zvezi s pravicami, ki izvirajo iz te pogodbe. To velja tako glede plačila za opravljeno delo, katerega višino za zapornike ureja 54. člena ZIKS-1, kot tudi za zagotovitev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za zagotavljanje le-tega po spremembi ZPIZ, na katerega se v tem delu ZIKS-1 sklicuje, ni več pravne podlage.

Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja, kot pravno urejenega statusa, le za naprej z izdajo ustrezne odločbe.

Zavarovanci iz 24. člena ZPIZ/92, ki se zavarujejo po osnovi iz 231. člena ZPIZ/92, imajo možnost uveljavljati in pridobiti vse pravice iz invalidskega zavarovanja.

Ker tožnik ob uveljavitvi novega ZPIZ ni pridobil niti ni mogel pridobiti pravice do predčasne pokojnine po prej veljavnih predpisih, niti te pravice po novem zakonu ni mogel pričakovati, načelo enakosti pred zakonom ni bilo kršeno, kot zmotno zatrjuje revizija.

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

Če je bila vdova po zavarovancu vključena v zavarovanje po 24. členu ZPIZ-92, ji do odjave iz zavarovanja ne pripada družinska pokojnina.

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Tožena stranka - delodajalec - ni izvedla postopka za ugotavljanje, da delo tožnikov trajno ni potrebno po določbah ZDR (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91). Tožniki so se upokojili na lastno željo po določbi 24. člena takrat (1990 in 1991) veljavnega ZPIZ (Uradni list SRS in SR, št. 27/83 do 10/91). Tožniki zato ne morejo uspešno zahtevati, da jim tožena stranka dokupi zavarovalno dobo po določbah ZDR.

Za odločanje o sporu, ki izvira iz zavarovalne pogodbe za dodatno pokojninsko zavarovanje je stvarno pristojno redno sodišče. Odločanje socialnega sodišča je po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pridržano med drugim le za spore o vključevanju v prostovoljno zavarovanje in o izvrševanju pogodb iz prostovoljnega zavarovanja, sklenjenih v primerih in pod pogoji, določenimi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2., 24. in 25. člen).

Če delavcu delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, ni bilo mogoče uporabiti določbe, ki ureja višino predčasne pokojnine v takih primerih, saj je spremenjeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v četrtem odstavku 24. člena mimo splošnih predpisov priznal izjemno možnost samo tistim delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, delavcev zaposlenih v drugih organizacijah pa ni zajel.