23. člen ZPIZ

Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba njegov zahtevek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti presojati po ZPIZ. Po tem zakonu je kot invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je dopolnil 27 let in 12 dni pokojninske dobe, kot brezposelna oseba pa se je tudi prijavil na zavodu za zaposlovanje.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu, temveč mu je prenehalo že pred nastankom invalidnosti III. kategorije in pred priznanjem pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo, v času nastanka invalidnosti pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu višini 50 % osnove in ne v višini 80 % osnove, kot uveljavlja.

Pri posebnih primerih zavarovanja iz 21., 22. in 23. člena ZPIZ92 gre za ožji obseg zavarovanja določenih kategorij zavarovancev. Višino nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev določa 126. člen ZPIZ92, ki pa izrecno ne vključuje zavarovancev iz 23. člena ZPIZ92, torej zavarovancev, kot je bil tožnik. Nižji sodišči sta zato pravilno upoštevali določbe ZPIZ92, ki urejajo podobne primere.

Tako določba 1. odstavka 23. člena kot tudi določba 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 urejata pogoje za vštevanje obdobja, ko je eden izmed staršev, ki ni zavarovan na drugi podlagi, skrbel za otroka v prvem letu njegovega življenja. Določba 1. odstavka 23. člena ZPIZ-1 to materijo ureja za obdobje od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, določba 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 pa za obdobje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Zato ju je potrebno interpretirati in uporabljati v povezavi ter na enak način. Ker je bil institut iz 1. alinee 189. člena ZPIZ-1 uveden zato, da osebe, ki so starši postali pred uveljavitvijo ZPIZ-1, ne bi bile neenako obravnavane v primerjavi z osebami, ki so starši postali po uveljavitvi ZPIZ-1, za prve iz enakih razlogov ne morejo, ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju, veljati drugačni, v konkretnem primeru blažji pogoji za vštetje obdobja skrbi za otroka v prvem letu starosti v zavarovalno dobo.

Za uživalce pokojnin po mednarodnih sporazumih se glede na določbo 2. odst. 176. čl. ZPIZ pogoji za pridobitev pravice do invalidnine ugotavljajo po 56. čl. ZPIZ. Za telesno okvaro zaradi bolezni po 153. čl. ZPIZ uživalci pridobijo pravico do invalidnine, če ta znaša najmanj 50% in če hkrati s pokojninsko dobo pokrivajo tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka telesne okvare. Ker je tožnik na dan nastanka telesne okvare v višini 50% dopolnil 55 let starosti in ima v Sloveniji le 7 let in 5 mesecov pokojninske dobe, namesto 11 let in 8 mesecev, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidnine.

Prenos državljanstva drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, po uradni dolžnosti, nima zakonite podlage. Zato je pridobitev pravice do varstvenega dodatka iz 23.člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali je bila uživalka pokojnine tudi že 1.7.1966 upravičena do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Prenos državljanstva drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, po uradni dolžnosti, nima zakonite podlage. Zato je pridobitev pravice do varstvenega dodatka iz 23.člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali je bila uživalka pokojnine tudi že 1.7.1996 upravičena do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Tožnica, ki ni bila zavarovana pri tožencu - ZPIZ, niti ni uživalka starostne ali invalidske pokojnine, temveč družinske pokojnine, ne more po določbi 23. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-7/96) pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, čeprav je bila pri njej ugotovljena 80 % telesna okvara.

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 23. člena zakona; torej zavarovan za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja, da je bil v času prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovanec iz 17. člena ZPIZ ter da je po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, torej po 25.1.1993, pri tožencu spet pridobil lastnost osebe, zavarovane po 23. členu zakona. Pravno praznino, nastalo s tem, ko zavarovanci iz 23. člena zakona niso navedeni ne v 1. ne v 2. alinei 126. člena zakona, je pravilno zapolnilo s sistemsko razlago določb zakona. Zavarovanci iz 23. člena so zajeti med posebne primere zavarovanja, tako kot zavarovanci iz 21. in 22. člena zakona ter se jim enako kot zavarovancem iz 21., 22. in 24. člena zakona odmeri po izrecni določbi 111. člena zakona nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo v višini 50 % od osnove. Zato je razlage pravilno zaključilo, da je potrebno zavarovance iz 23. člena zakona tudi glede odmere nadome