20. člen ZPIZ

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane. Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.

Ker tožnik ob uveljavitvi novega ZPIZ ni pridobil niti ni mogel pridobiti pravice do predčasne pokojnine po prej veljavnih predpisih, niti te pravice po novem zakonu ni mogel pričakovati, načelo enakosti pred zakonom ni bilo kršeno, kot zmotno zatrjuje revizija.

Zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, se pravice odmerjajo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/89 s kasnejšimi spremembami) in Statut tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 40/83 s kasnejšimi spremembami), nista pogojevala vključitve kmetov v obvezno zavarovanje s predhodno oceno zdravstvene zmožnosti. Tudi če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ob vključitvi v obvezno zavarovanje kot drugi kmet ni bil sposoben opravljati težkega fizičnega dela na kmetiji zaradi okvare hrbtenice iz otroških let, pa je bil zaradi pomankljive sistemske ureditve v zavarovanje vključen, njegovega zahtevka za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja ni dovoljeno zavrniti le iz tega razloga, posebej ob dejstvu, da je tožnik (sicer kontraindicirano) delo na kmetiji dejansko opravljal in plačeval prispevke iz tega naslova.

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo drugostopno odločbo toženca ter s tem potrdilo oz. ohranilo v veljavi zakonito prvostopno odločbo, s katero je tožeči stranki invalidska pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove po členu 53 ZPIZ, glede na to da je dejanska pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, nižja od osnove, ki jo določa zavod v skladu z zakonom saj je bila nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za širši obseg pravic.

Ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je bila starostna pokojnina ob upoštevanju 20. čl. v zvezi z 19. čl. ZPIZ pravilno odmerjena od dejanske pokojninske osnove, izračunane na podlagi zavarovalnih osnov, od katerih je po lastni izbiri plačevala prispevke za zavarovanje. Ker pa je tako odmerjena pokojnina, čeprav v višini 85% od dejanske pokojninske osnove, nižja od najnižje pokojnine, zagotovljene z zakonom, jo je tožena stranka pravilno odmerila v višini 35% zakonsko določene najnižje pokojninske osnove, zaradi česar je tudi sodišče prve stopnje njen zahtevek za odmero višje pokojnine, utemeljeno zavrnilo.