12. člen ZPIZ

Upoštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb, ne pa zavarovance iz naslova delovnega razmerja, ko je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Tožnik je bil v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, kar pomeni, da mu je potrebno nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeriti po določbi 131. člena ZPIZ, v katerem je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove.

Ker tožnikova osnova za obračun dohodnine v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000 ni dosegala najmanj zneska minimalne plače, v tem obdobju niso bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje poslovodne osebe, ki ni zavarovana na drugi podlagi.

V primeru, da po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci zavarovancev, ki jo v sodelovanju z delodajalcem vodi toženec, za posamezno obdobje ni podatkov o zavarovančevi plači za odmero pokojnine, zavarovanec plačilo prispevkov lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, kar mora biti ugotovljeno z zadostno stopnjo verjetnosti. Ob tem, da je bil tožnik kot zavarovanec iz 12. člena ZPIZ kot lastnik zasebnega podjetja dolžan sam vložiti prijavo podatkov o zavarovalni dobi, plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto, mu zgolj zaradi tega, ker druge pravne osebe (davčna uprava, agencija za plačilni promet in agencija za javnopravne evidence in storitve) ne razpolagajo več z evidencami glede obračunanih in plačanih prispevkov, obdobja, za katerega v matični evidenci ni podatkov o plači, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, temveč je plačilo prispevkov potrebno ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti.

Tudi po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 2000, je obstajala obveznost zavarovanja za zavarovance iz 12. člena ZPIZ/92 od dneva nastanka pravnega razmerja. Vendar pa zavarovanec, ki se v zavarovanje ni prijavil pravočasno, ni mogel pridobiti statusa zavarovanca za ves čas trajanja pravnega razmerja, oziroma je tak status izjemoma lahko pridobil za največ eno leto nazaj od prijave; le v primeru sodne odločbe, ki je tak status priznavala, pa za ves čas trajanja pravnega razmerja. Podlaga za obvezno zavarovanje poslovodnih oseb v družbah je le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni zavarovana na drugi pravni podlagi in če dosega take dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine, in sicer najmanj v znesku minimalne plače.

V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZPIZ-1 je glede poslovodnih oseb družb kot podlaga za obvezno zavarovanje po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 upoštevno le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni obvezno zavarovana na drugi pravni podlagi, hkrati pa dosega (iz naslova opravljanja te funkcije) takšne dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine in to najmanj v znesku minimalne plače. Oba navedena pogoja skupaj s statusom poslovodne osebe predstavljata pravno podlago za obvezno zavarovanje in le ob tako izpolnjenih pogojih traja na podlagi 4. alineje 33. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovanje vse od vpisa poslovodne osebe v sodni register.

Ker pridobi oseba lastnost zavarovanca, ki jo ugotavlja organ po uradni dolžnosti za nazaj v primeru, ko je pravno razmerje nastalo po 1. 1. 2000 in še traja, od nastanka pravnega razmerja dalje, v primeru, ko je pravno razmerje nastalo že pred 1. 1. 2000 pa ne glede na to ali pravno razmerje še traja ali ne, največ od 1. 1. 2000 dalje, toženec ni imel podlage za ugotavljanje tožnikove lastnosti zavarovanca pred 1. 1. 2000. Za obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 je sicer podana podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca tudi za nazaj, vendar le ob izpolnjenih pogojih iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je veljal v tem obdobju, torej ob dodatnem pogoju, da je znašala osnova za obračun dohodnine najmanj znesek minimalne plače.

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Tožnik v obdobju, v katerem je bil prijavljen kot brezposelna oseba, ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan, saj v tem obdobju ni niti prejemal nadomestila za primer brezposelnosti niti ni zavod zanj plačeval prispevkov, prav tako pa tudi ni dokazal, da bi se v zavarovanje vključil prostovoljno.

Zakonske določbe glede vprašanja, kdaj je zavarovanec iz 12. člena ZPIZ (1992) upravičen do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, niso nedvoumne, saj je trajanje izplačevanja vezano predvsem na nastop dela na drugem ustreznem delu oziroma na pričetek dela, nima pa ustreznih določb za primer zavarovanca iz 12. člena ZPIZ. Kljub temu je treba vprašanje izplačevanja denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev reševati v okviru institutov ZPIZ, na pa z instituti zakona, ki ureja status brezposelnosti in pravice iz tega naslova. To ne glede na to, da primera, kot je obravnavan, določbe 16. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadlj.) sploh ne pokrivajo, saj za brezposelno osebo štejejo iskalca zaposlitve, ki ni lastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja. Ker tožnik v letu pred prijavo na zavod ni bil lastnik podjetja, ampak je to postal kasneje, zanj te določbe ne moremo uporabiti. Možno je smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 188. člena ZPIZ,

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.