19. člen ZPIZ

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Ker je tožnik pretežni del skupnega obveznega pokojninskega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, na podlagi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do varstvenega dodatka.

Zavarovanci iz 24. člena ZPIZ/92, ki se zavarujejo po osnovi iz 231. člena ZPIZ/92, imajo možnost uveljavljati in pridobiti vse pravice iz invalidskega zavarovanja.

Zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, se pravice odmerjajo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/89 s kasnejšimi spremembami) in Statut tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 40/83 s kasnejšimi spremembami), nista pogojevala vključitve kmetov v obvezno zavarovanje s predhodno oceno zdravstvene zmožnosti. Tudi če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ob vključitvi v obvezno zavarovanje kot drugi kmet ni bil sposoben opravljati težkega fizičnega dela na kmetiji zaradi okvare hrbtenice iz otroških let, pa je bil zaradi pomankljive sistemske ureditve v zavarovanje vključen, njegovega zahtevka za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja ni dovoljeno zavrniti le iz tega razloga, posebej ob dejstvu, da je tožnik (sicer kontraindicirano) delo na kmetiji dejansko opravljal in plačeval prispevke iz tega naslova.

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je bila starostna pokojnina ob upoštevanju 20. čl. v zvezi z 19. čl. ZPIZ pravilno odmerjena od dejanske pokojninske osnove, izračunane na podlagi zavarovalnih osnov, od katerih je po lastni izbiri plačevala prispevke za zavarovanje. Ker pa je tako odmerjena pokojnina, čeprav v višini 85% od dejanske pokojninske osnove, nižja od najnižje pokojnine, zagotovljene z zakonom, jo je tožena stranka pravilno odmerila v višini 35% zakonsko določene najnižje pokojninske osnove, zaradi česar je tudi sodišče prve stopnje njen zahtevek za odmero višje pokojnine, utemeljeno zavrnilo.