VSL Sklep II Cp 486/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za plačilo odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zavrne.

2Predlagateljica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in njenemu predlogu ugodi.

Trdi, da je njen položaj enak kot položaj oseb, ki so bile dolžne vrniti podržavljeno premoženje na podlagi ZDen. Iz sklepa VS RS II Ips 262/97 izhaja, da je prvi odstavek 73. člena ZDen treba uporabiti tudi v primeru, ko je premoženje vrnjeno na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-426/98 zavzelo stališče, da je zakonodajalec že ob sprejemu ZDen sprejel stališče, da se tudi za vračanje zaplenjenega premoženja uporablja ZDen. Da zahteva po ZIKS in po ZDen izhajata iz iste dejanske podlage, je navedeno tudi v sodbi Upravnega sodišča U 2249/2002.

Zmotno je stališče v izpodbijanem sklepu, da predlagateljica ni bila zavezanka za vračilo. Temeljno vodilo ZDen, na katerega odkazuje tudi ZIKS, je vračilo v naravi. Določbe ZDen o omejitvah za vračilo v naravi je treba razlagati restriktivno. V 145.b členu ZIKS je kot zavezanka za vrnitev v naravi izrecno določena lokalna skupnost, pri tem pa ni pomembno, na kakšni podlagi je postala lastnica premoženja, ki se vrača. Podane niso niti ostale ovire, primeroma določene v 19. in v 20. členu ZDen.

Stališče nasprotnega udeleženca, da bi bila denacionalizacija v obravnavanem primeru izključena, je brezpredmetno, ker posega v pravnomočni sklep sodišča o vrnitvi premoženja.

3Nasprotni udeleženec ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predlagateljica opira svoj zahtevek na prvi odstavek 73. člena ZDen, po katerem so denacionalizacijski zavezanci, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Meni, da je določbo treba uporabiti tudi v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi določb ZIKS.

6V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno,

- da sta bili parceli 1 k. o. X. in 2 k. o. Y. s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Nz 601/2008 z dne 27. 1. 2009 vrnjeni L. M., pravni naslednici osebe, ki ji je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, sodba z dne 21. 8. 1945, s katero je bil izrečen navedeni ukrep, pa je bila s sodbo z dne 6. 12. 2007 razveljavljena,

- da je parcelo 1 k. o. X. predlagateljica pridobila s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno 5. 1. 1998 v stečajnem postopku zoper T. d.o.o. - v stečaju,

- da ji je bilo s sklepom sodišča z dne 27. 1. 2009 naloženo, naj nepremičnini vrne pravni naslednici neupravičeno obsojene osebe.

7Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da 73. člen ZDen v primerih, ko je premoženje vrnjeno na podlagi določb ZIKS, ne pride v poštev. Oprlo se je (1) na besedilo 145.a člena ZIKS,¹ ki določno zamejuje obseg določb ZDen, ki se uporabljajo v postopkih vračanja premoženja na podlagi ZIKS, in med katerimi ni 73. člena ZDen, (2) na besedilo 73. člena ZDen, ki daje pravico do odškodnine le zavezancem v denacionalizacijskem postopku, in (3) na ugotovitev o različnem krogu zavezancev po ZDen in po ZIKS. Po ZDen je oseba, ki je odplačno pridobila podržavljeno nepremičnino, to dolžna vrniti, v zameno pa ima pravico zahtevati odškodnino po 73. členu ZDen, po ZIKS pa oseba, v katere premoženju je taka nepremičnina, te ni dolžna vrniti. V podporo svojemu stališču se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001,² po kateri so zavezanci za vračilo zaplenjenega premoženja na podlagi ZIKS le pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti. Opredelilo se je tudi do sklepa VS RS II Ips 262/1997 z dne 19. 2. 1998, ki po predlagateljičinem mnenju podpira njeno stališče, po razumevanju sodišča prve stopnje pa ne.

8Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se 73. člen ZDen ne uporablja v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZIKS. Sodišče je pri razlagi navedene zakonske določbe prepričljivo odgovorilo na nasprotne predlagateljičine argumente, neutemeljeni pa so tudi njeni pomisleki, navedeni v pritožbi.

9ZDen je v svojem prvotnem besedilu predvidel, da se na podlagi njegovih določb vrača tudi premoženje, ki je bilo odvzeto v kazenskih postopkih, končanih do 31. 12. 1958, in je bila kazen zaplembe premoženja v obnovljenem postopku razveljavljena (92. člen). Po ugotovitvi, da je navedena določba v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico neupravičeno obsojene osebe do rehabilitacije in odškodnine in v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti, je Ustavno sodišče navedeno določbo razveljavilo.³ Kasneje je Zakon o kazenskem postopku z določitvijo rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev in določitvijo novega kroga oseb, ki so lahko dosegle razveljavitev sodb, izdanih v prvem povojnem obdobju, znatno razširil možnosti za rehabilitacijo neupravičeno obsojenih oseb. Na podlagi ocene, da se je s tem tudi bistveno povečal obseg premoženja, ki ga je treba vrniti, je zakonodajalec dopolnil ZIKS z določbami 145.a do 145.č člena in v njih posebej⁴ uredil vračanje premoženja, zaplenjenega do 31. 12. 1958. Tako je v 145.a členu določil, da se glede oblik in obsega vračanja, glede omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja uporabljajo določbe III. poglavja ZDen, v 145.b členu pa določil zavezance za vračilo premoženja.⁵ Ustavno sodišče je kmalu zatem odločilo, da izenačitev položaja neupravičeno obsojenih oseb s položajem ostalih upravičencev do poprave povojnih krivic v vidikih, določenih v 145.a členu ZIKS, ni v neskladju z Ustavo.⁶ Le v tem obsegu sta po stališčih sodne prakse, na katera se sklicuje pritožnica, položaja upravičencev po ZDen in po ZIKS istovetna.

10Niti stališča Ustavnega sodišča niti Vrhovnega sodišča pa ne dajejo podlage za sklep, da je enak tudi krog zavezancev (in da je zato treba 73. člen ZDen razširiti tudi na zavezance po ZIKS). Po 145.b členu sta zavezanca za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi Republika Slovenija ali lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.⁷ Na pobudo zainteresiranih oseb, ki so zagovarjale stališče, da načelo enakosti pred zakonom zahteva tudi enak krog zavezancev, je Ustavno sodišče odločilo, da zavezanci za vračilo niso le država in lokalne skupnosti, ampak vse pravne osebe, v premoženju katerih so zaplenjene stvari, vendar le, če (še) niso v zasebni lasti.⁸ Že iz odločbe U-I-43/96⁹ pa izhaja, da je položaj občin kot lokalnih samoupravnih skupnosti v veljavnem ustavnem redu drugačen od položaja občin kot družbenopolitičnih skupnosti v pravni ureditvi pred uveljavitvijo Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je zavezanec za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti, le država, ne pa tudi občina.

11Po besedilu 145b. členu ZIKS sta zavezanca za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi Republika Slovenija ali lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. Jezikovni pomen besedila ne pove, ali je občina (kot samoupravna lokalna skupnost) dolžna vrniti le premoženje, ki ga je prevzela od prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti, ali tudi premoženje, ki ga je pridobila sama. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, zavzeta v zgoraj navedenih odločbah, v katerih je presojalo skladnost ureditve vračanja neupravičeno zaplenjenega premoženja po ZIKS z Ustavo, je z Ustavo skladna le razlaga, ki omejuje dolžnost vrnitve na premoženje, ki ga je prevzela od prejšnje občine. Enako kot zasebnopravni subjekti tudi občina kot samoupravna lokalna skupnost uživa ustavno varstvo svoje lastnine. Tudi zanje zato velja, da so zavezanke za vrnitev po ZIKS le glede premoženja, ki so ga prevzele od prejšnjih občin. Tako razlago podpira tudi zgodovinska razlaga. V predlogu ZIKS-G je namreč navedeno, da so občine zavezanke za vrnitev, ker so bile tudi one vpete v sistem državne oblasti.¹⁰

12Občina kot samoupravna lokalna skupnost je (bila) torej zavezana k vrnitvi le tistega premoženja, ki ga je prevzela od prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti, ne pa tudi k vrnitvi premoženja, ki ga je pridobila kasneje. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi ZIKS bodisi z odkazilom na uporabo 73. člena ZDen bodisi na drug način izravnal morebitno prikrajšanje v lastninskem položaju lokalne skupnosti (ali pravne osebe zasebnega prava).¹¹

13Dejstvo, da predlagateljica ni ugovarjala vračilu parcele, ki jo je pridobila s kupoprodajno pogodbo, ne more vplivati na drugačno razlago zakona.¹² Zakon je za vse istovrstne položaje treba razlagati enako. Opustitev ugovorov, ki jih je imela predlagateljica na razpolago v postopku vračanja zaplenjenega premoženja, zato ne more biti zadosten razlog za utemeljitev njenega drugačnega položaja od položaja drugih lokalnih skupnosti, ki so zaplenjeno premoženje pridobile po svoji ustanovitvi. Nenazadnje: o vrnitvi premoženja je bilo odločeno v letu 2009, tj. več let po sprejetju zgoraj navedenih odločitev Ustavnega sodišča, ki so ponudile dovolj argumentov, da bi lahko predlagateljica vsaj podvomila o svoji obveznosti, da tretji osebi izroči nepremičnino, za katero je plačala kupnino, in da bi ta svoj dvom uveljavljala v postopku vračanja zaplenjenega premoženja. Da bi to storila, ni zatrjevala.

14Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ Po tej določbi se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen.
² Uradni list RS, št. 45/2001 in OdlUS X, 91.
³ Odločba US RS 10/92 z dne 5. 11. 1992, Uradni list RS, št. 56/92.
⁴ In drugače v primerjavi s položajem drugih oseb, ki se jim vrača neupravičeno zaplenjeno premoženje.
⁵ Zakon o spremembah in dopolnitvah ZIKS (ZIKS-G), Uradni list RS, št. 10/98.
⁶ Odločba US RS U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150.
⁷ V nadaljevanju so določeni še zavezanci za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove ter za odškodnino, kar v obravnavanem primeru ni pomembno.
⁸ Odločba U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001, Uradni list RS, št. 45/01 in OdlUS X, 91, katere izrek se glasi, da je z Ustavo skladna le taka razlaga 145.a in 145.b člena ZIKS, ki omejuje vračanje premoženja v naravi na primere, ko zaplenjeno premoženje še ni v zasebni lasti.
⁹ Odločba z dne 3. 7. 1997 in 16. 10. 1997, Uradni list RS, št. 45/97 ter 67/97 in OdlUS VI, 96.
¹⁰ Poročevalec DZ RS, št. 5/98. Zaplenjeno premoženje je prešlo bodisi na državo bodisi na tedanje ljudske odbore kot pravne prednike kasnejših občin kot družbenopolitičnih skupnosti.
¹¹ Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijanem sklepu, je tàko tudi sporočilo odločbe VS RS II Ips 262/1997. V razlogih je navedeno, da je zaradi odplačne pridobitve premoženja podana ovira za njegovo vračilo. V podporo temu stališču je Vrhovno sodišče dodalo, da bi bila dolžnost vračila upravičena le v primeru, če bi zakonodajalec uredil tudi položaj takega zavezanca (podobno kot je to za primere vračanja premoženja po ZDen uredil v 73. členu ZDen), tega pa v primerih vračanja premoženja po ZIKS ni storil. Zmotno je torej pritožničino stališče, da navedena odločba Vrhovnega sodišča podpira njeno stališče.
¹² Glede druge parcele, za katero zahteva odškodnino, pa pritožnica kot predlagateljica ni niti zatrjevala, da jo je pridobila odplačno, niti o tem ni predložila dokazov.